Streli na svobodo
V Amsterdamu se je pred kratkim zgodil mafijski napad na preiskovalnega novinarja Petra V. de Vriesa, potem ko je zapuščal TV studijo. Težko ranjen se bori za življenje. Vsa Nizozemska, od državljanov do predstavnikov oblasti, izraža ogorčenje nad storjenim. Tudi vidni predstavniki EU so se oglasili. Vsi ocenjujejo, da so streli na novinarja tudi streli na svobodo medijev, na demokracijo in na vladavino prava.
Kaj pa pri nas? Kakšen je tu odnos najodgovornejših do novinarjev? Tudi do tega dogodka? Kdo se je oglasil v nekaterih konkretnih primerih iz bližnje preteklosti in sedanjosti, kar se tiče novinarstva? Kako se razrešuje stanje STA? Kako je s svobodo medijev in financiranjem le-teh v Sloveniji? Kako se policija, tožilstvo in pravosodje obnašajo, ko gre za »nedotakljivost« politikov in tudi določenih povezav s kriminalom? Ali smo lahko mirni in da se kaj podobnega ne bi, ali ne bo zgodilo tudi pri nas?
Moram priznati, da so vprašanja delikatna, a vendar bi z razmislekom o dobronamernosti in preventivi, da se kaj takšnega ne zgodi nikjer, moral reči, da so želje eno, realnost pa drugačna.
Vsekakor so streli na cenjenega in pogumnega novinarja v Amsterdamu, tudi streli na medije in svobodo pri nas. Boli pa neobčutljivost vseh sejalcev sovraštva in na kraju tudi čisto običajnih kriminalcev. Povsod. Tako v vrhovih oblasti, kot v kriminalnem podzemlju. Tako ponekod v tujini, kot doma. Nesprejemljive so tudi toleranca, tišina, počasnost in nereagiranje pristojnih državnih organov do vseh, ki rušijo osnovne oblike sožitja v družbi.
Če na kratko le opozorim na leto 2007 in na podpis peticije 571 novinarjev glede cenzure takratnega in sedanjega predsednika vlade Janeza Janše. Kaj oz. koliko se je spremenilo od takrat? Ali in kako smo vsi skupaj od takrat dogradili sistem v državi, da bi se razmere in pogoji za novinarje oz. medije izboljšali? Danes lahko ocenjujem, da se je stanje kvečjemu drastično poslabšalo. Predvsem pa, da tudi nič ne kaže, da bo kmalu kaj boljše.
Kljub svetlim izjemam, ko sodišče relativno hitro odloči in ko se tudi tožilstva trudijo, se vendarle zdi, da je zadnja beseda politične oblastne elite. Tako je npr. predsednik države večinoma tiho in skrbi le za svoj »uravnotežen« položaj, anketno priljubljenost ter za to, da se ne bi nikomur zameril. Častna redka izjema je odlikovanje za STA, kar pa ne pomaga k reševanju problematike novinarstva. Parlament nekritično sprejema zakone, ki jih pripravlja trenutna avtokratska vlada, o kateri je že toliko negativnosti, da je težko sploh povedati kaj novega. Krhko pravosodje pa se ne more otresti pečata počasnosti in včasih s svojimi praviloma proceduralnimi odločitvami ustvarja videz podpore vsakokratno izvoljeni eliti.
Novinarska srenja, ki je oz. naj bi bila javni čuvar svobode in nadzora nad vsemi navedenimi, je tako najbolj na udaru vseh. Čeprav se zdi, da je politika pri nas ponekod že pregloboko posegla v medije, je vendar potrebno povedati, da enostavno brez nadzora nad oblastniki in dogajanjem v družbi, ni svobode. Pošteno in javno je potrebno podpreti vse tiste novinarje in medije, ki se s svojim poročanjem dnevno izpostavljajo z namenom, da bi bili mi vsi čimbolj objektivno obveščeni. Predvsem pa jim moramo vsi skupaj z volitvami kompetentnih in strokovnih ljudi v sistem zagotoviti pogoje za nemoteno, strokovno in kvalitetno delo. Mislim, da tega do sedaj nismo storili. Še manj pa so to storili »naši« oblastniki.
Tihotapljenje orožja, tudi preko Balkana, tihotapljenje ljudi, netenje sovraštva med ljudmi, nedemokratično ohranjanje na oblasti, nasilno odstranjevanje novinarjev, ki o vsem tem poročajo, pa še kaj, so razlogi, da celoten sistem vendarle dogradimo v pozitivni smeri in na način, da se kaj takšnega kot se je zgodilo v Amsterdamu, ne zgodi nikjer in seveda tudi ne v Sloveniji.
In zato so streli na novinarja Petra V. de Vriesa tudi streli na vsakogar izmed nas.
Miloš Šonc, Grosuplje
