PREJELI SMO

Ko sredi noči zazvoni telefon

Nisem se udeležil svečanosti proglasitve neodvisnosti Slovenije pred 30 leti v Ljubljani. Bil sem v Rimu, na svojem delovnem mestu v senatu italijanskega parlamenta, kjer smo imeli na dnevnem redu pomembne teme, tudi take, ki so zadevale mednarodno sodelovanje na mejnih področjih.
Tako tudi nisem slišal predsednika predsedstva Milana Kučana, ki je na koncu svojega govora izrekel preroški stavek: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«
Nekaj so mi povedali prijatelji po telefonu, nič več. Kot običajno sem okoli polnoči legel spat v najetem podstrešju blizu trga Campo de’Fiori. Zaradi poletne vročine je bil moj sen rahel. Nenadoma je na nočni omarici zabrnel telefon. Pogledal sem na uro in se zaskrbljeno vprašal, kdo me kliče ob tej uri sredi noči. Pomislil sem na neslano šalo. Dvignil sem slušalko in nejevoljno vprašal, kdo je. Zaslišal sem glas Jožeta Šušmelja, generalnega konzula v Trstu:
»Stojan, po naših cestah se valjajo tanki jugoslovanske vojske. Gredo proti Ljubljani. Iz vlade te prosijo, da poiščeš Andreottija in De Michelisa, jim poveš, kaj se dogaja in prosiš, naj ukrepajo. Naj vplivajo na Beograd, če morejo, predvsem pa naj se povežejo s Kohlom in Genscherjem ter drugimi evropskimi voditelji za skupno akcijo.«
»Razumem«, sem kratko odgovoril. Ni bilo časa za daljše pogovarjanje. Prižgal sem luč, saj sem bil povsem buden. V beležnici sem najprej poiskal telefonsko številko predsednika vlade Giulia Andreottija. Sam mi jo je dal, ko sem me v senatu naredil uslugo in poročal o ratifikaciji Rimskega sporazuma o nepremičninah v bivši coni B.
Andreotti je odgovoril takoj, saj je bil znan po tem, da je zelo rano vstajal. Vendar ni bilo običajno, da bi ga klical ob tej uri, raje sva si dopisovala. Povedal sem mu sporočilo slovenske vlade. Odgovor je bil kratek: »Ko se zbudijo, jih bom alarmiral.«
Drugače je bilo z De Michelisom, ki je bil italijanski zunanji minister. Dobro sva se poznala še iz let univerzitetnega študija. Dodobra sva se spoznala na kongresu študentske levičarsko laične zveze UGI v Neaplju, kjer je vodil skupino socialističnih študentov. Bil je tudi dober z Giorgiom Rossettijem.
De Michelis ni podpiral slovenske odcepitve, javno ji je celo nasprotoval. V dolgih diskusijah je razvijal svoja razmišljanja, češ da bosta odcepljeni Slovenija in Hrvatska prešli v »nemški interesni prostor«, medtem ko bi po njegovem morali spadati v italijanskega. O resnični neodvisnosti držav ni razmišljal, čeprav je modroval bolj na široko. Tako je bil prepričan, da bo razpad Jugoslavije zaradi nacionalizmov in verske nestrpnosti »generalka razpada Sovjetske zveze«. Govoril mi je tudi o dogajanju na evropski celini. Po njegovem – in tu je imel prav – se bo zahodna Evropa čedalje bolj združevala, vzhodna pa razpadala na prafaktorje. Tako bo bolje obvladljiva, posebno v tranziciji iz sistemov državnoplanskega socializma v kapitalistično tržno gospodarstvo, ko bo plen velikih korporacij finančnega kapitala.
Gianni De Michelis je glede Jugoslavije zagovarjal tezo »dveh Jacquesov«, ki sta vodila EU. In sicer preoblikovanje SFRJ v konfederacijo samostojnih držav z demokratičnimi sistemi. To smo preverjali tudi sami v okviru foruma Alpe Jadran, oziroma njegove parlamentarne skupščine in neposredno z obiskom protagonistov »jugoslovanske bitke«. O tem pozneje.
No, De Michelisa ni bilo lahko priklicati, saj je bil znan ponočnjak in »viveur«. Takrat, leta 1991, mobilni telefoni skorajda niso bili v rabi. Bili so tudi pretežki, da bi jih nosili v žepih, kot sedaj. Zato pa je notranje ministrstvo imelo posebno enoto, ki se je v žargonu imenovala »baterija«. Poklical sem številko in povedal, koga iščem in kdo sem. Iz Viminala so začeli klicati policijske obhodnice in jih spraševali, ali je katera pospremila zunanjega ministra domov ali kam drugam. Če bi bila pod njegovim stanovanjem, bi ga enostavno zbudili, a doma ga ni bilo. Čez kake pol ure so ga našli v neki rimski diskoteki, kjer se je divje zabaval. Tako je premoščal stres zaradi napornega dela v vladi in stranki.
Povedal sem mu, kaj od njega želi slovenska vlada in da je zadeva resna. Ne glede na to, kar si misli o slovenski odcepitvi, ne sme dovoliti, da bi se pretakala kri, kajti reševanje krize bi bilo še bolj otežkočeno. Odgovoril je pritrdilno in takoj klical nemškega kolego Genscherja.
Svojo nalogo sem opravil, vrnil sem se v posteljo, da bi zaspal vsaj še par ur. A mi ni bilo usojeno. Zadremal sem, ko je spet zvonil telefon. Bil je stari prijatelj Peter Bekeš, bodoči veleposlanik v Rimu, tedaj pa eden izmed vodilnih poslancev ZKS-Stranke demokratične prenove. Skratka, bivših komunistov.
Naložili so mu, naj se odpravi v Rim in italijanskim politikom obrazloži dogajanje v Jugoslaviji in odločitve Slovenije. Zaprosil me je, naj mu poiščem nekaj stikov na levici, ki je bila kar trd oreh. Mnogi so bili namreč prepričani, da v Sloveniji vladajoči krščanski demokrati odhajajo iz federacije, ki jo vodi »socialist« Miloševič. V moji stranki so bili nekateri tako zagrizeni, da bi se kar tepli. Nikoli ne bom pozabil srečanja v Turinu, kjer sem predaval o dogajanju v Jugoslaviji. Skušal sem biti čimbolj objektiven, a so me najbolj zagreti med poslušalci začeli glasno prekinjati z geslom »proč roke z Jugoslavije«. Med njimi je bil mlad plešast boksar, ki so ga srbele pesti. Ime mu je bilo Marco Rizzo.
No, Petra sem pospremil v Montecitorio, kjer se je srečal s tajnikom SKP Garavinijem, prepričanim, da bo Slovenija »nemška kolonija«. K Pieru Fassinu je šel sam, prav tako k drugim.
Medtem sem se dogovarjal s prijateljem Sandrom Curzijem, ki je tedaj vodil tv dnevnik tretjega programa RAI, znan tudi kot »telekabul«, da bi večerni dnevnik posvetili začetku vojne v Sloveniji.
Obljubil mi je, da bo Slovenija dobila ustrezno mesto v tv dnevniku. S Petrom sva se odpravila na sedež RAI, h Curziju. Povedal nama je, da bo Petru dal besedo, da obrazloži slovenska stališča, vendar mora, zaradi uravnovešanja uredniške politike dovoliti repliko znanemu komentatorju Pietru Garimbertiju, rdečelasemu prodajalcu puhlic, ki je zase še danes prepričan, da ima vse svetovno dogajanje v mezincu.
Petra so posedli na stol pred kamero, medtem ko je naduti Garimberti nervozno kadil na hodniku. Tedaj se je pojavil rešiser oddaje, Tržačan Piero Panizon, sicer oče naše gledališke igralke. Strogo in jezno je novinarju rekel, da se na hodniku ne sme kaditi. Porinil ga je v neko sobico in za njim zaklenil vrata, nato pa se mirno vrnil v režijo.
Peter je imel na razpolago ves čas, da je dodobra orisal stališča slovenske politike, na nadutega rdečelasega komentatorja pa smo se spomnili, ko je bil dnevnik že končan. Bil je jezen kot kača, a si je bil sam kriv. Piero pa se je le muzal.
Petru sem zvečer, ob krožniku špagetov v domači gostilni, opisal svoje delo v zvezi s Slovenijo. Bila sva dobra prijatelja, zato nisem prikrival tudi svojih dvomov in pomislekov.
Na Jugoslavijo sem bil navezan čustveno, kakor toliko zamejskih Primorcev, saj smo bili partizanski sinovi, taborniki, člani Mladinske iniciative in tudi organizacijsko blizu Zvezi ljudske mladine. Še kot najstniki smo se udeležili političnih seminarjev v Mladinskem domu v Bohinju. Tu smo spoznali mladega Milana Kučana, pa tudi rojaka Janeza Kocjančiča in še koga.
Bili smo prepričani, da nas lahko samo močna in ugledna država, kar je Titova Jugoslavija nedvomno bila, ščiti pred diskriminacijami in asimilacijskimi poskusi italijanske demokrščanske države, ki nas je – poleg vsega – policijsko nadzorovala in v Beneški Sloveniji tudi zatirala preko zloglasne organizacije Gladio.
Kot komunist sem prepričano zagovarjal Leninovo teorijo o pravici narodov do samoodločbe, vključno z odcepitvijo, če so razmerja neznosna.
Zato sem pozdravil sprejetje Kardeljeve ustave iz leta 1974, ki je – poleg samoupravljanja – utemeljevala vlogo republik in njihovo pravico do samoodločbe.
Jugoslovansko krizo sem pozorno spremljal kot senator med leti 1987 in 1992, saj sem večji del mandata bil tudi član predsedstva senatne komisije za mednarodne odnose, kjer sem (kot že omenjeno) bil poročevalec o izvajanju Rimskega in nato tudi drugih italijansko-jugoslovanskih dogovorov, ki so izhajali iz temeljnega Osimskega sporazuma.
Omenil sem že, da sem sodeloval tudi v parlamentarni skupščini pobude Alpe Jadran, ki sta jo nekajkrat sklicala tako Andreotti kot De Michelis. Prvo srečanje je bilo v sami Palači Madama, kjer sem udeležence imel čast pozdraviti v nekaj jezikih, med drugim tudi v slovenščini in srbohrvaščini. Sledila so druga srečanja, a se jih slovenski delegati niso udeleževali, ker se niso strinjali z vztrajanjem Italije, da naj Jugoslavija ostane kot demokratična državna tvorba v okviru evropskih integracij. O Jugoslaviji niso hoteli niti slišati.
Zaradi razmer na levici, posebno še po razpustu KPI, sem želel pravico do samoodločbe narodov utemeljiti prav na slovenskem primeru. Po dogovoru s prijateljico Luciano Castellino, heretično komunistko in soustanoviteljico časopisa, sem napisal uvodnik za dnevnik Il Manifesto.
V njem sem citiral Willyja Brandta, ki je o združevanju Nemčije dejal, da ni mogoče deliti tega, kar hoče biti skupaj. In dodal, da to velja tudi za tiste, ki skupaj več ne morejo ostati, ker so se sprli. Obsodil sem nestrpnosti in sovraštvo, grožnje z vojnami in spopadi, hkrati pa opozarjal, da ni mogoče zliti iz okna umazano vodo in otroka, ki se je kopal v njej.
Zagovarjal sem torej preoblikovanje Jugoslavije v konfederacijo neodvisnih držav, ki bi jih družile skupna zgodovina in temeljne politične opredelitve, vključno z evropsko perspektivo in poudarjenim ustavnim temeljem spoštovanja vseh narodov in narodnosti.
Če pa drugače ne gre, pravica do samoodločbe predvideva tudi odcepitev, seveda po mirni poti.
Uvodnik v Manifestu je doživel različne ocene. V moji stranki, Komunistični prenovi, so me nekateri obtožili, da sem »nemški agent«. Pozneje sem ugotovil, da je te govorice širil novinar, ki je sicer sodeloval s srbsko obveščevalno službo in je imel stanovanje nad teraso v Kačji ulici, kjer je živel dopisnik RTV Slovenija Jure Pengov in kjer smo se večkrat zbirali v vročih poletnih dneh z dopisnikom Dela Tonetom Hočevarjem in Igorjem Grudnom. Izza napol zaprtih oknic nas je poslušal in verjetno takoj pisal poročila, ki so romala tudi v urade nekaterih voditeljev SKP. Tudi v Trstu sem naletel na ostre kritike, češ naj se ne vmešavam v zadeve, ki niso v mojem dosegu.
Omeniti moram vsekakor tudi potovanje po Jugoslaviji, ki sem ga odpravil v okviru senatne zunanjepolitične komisije pod vodstvom podtajnika v zunanjem ministrstvu Maria Fioreta, sicer krščanskega demokrata iz Pordenona.
Z »blagoslovom« dveh evropskih Jacquesov (Santer, Delors) smo se odpravili po posameznih republikah, da bi preverili, ali obstaja možnost preoblikovanja SFRJ v demokratično konfederacijo.
Točke predloga so bile sledeče:
1. SFRJ se razdruži in šest republik sklene takoj zatem sporazum, ki predvideva konfederacijo samostojnih držav, ki bi imele skupno valuto, finance, carine, zunanjo politiko.
2. Vsaka izmed republik bi imela svojo vojsko, ki bi se koordinirala z drugimi v skupnem poveljstvu.
3. Konfederalna pogodba bi predvidela prenose pristojnosti na osrednje organe, predvsem pa bi utemeljila pravice narodnih manjšin in narodnosti.
4. Za večino dejavnosti bi oblikovali delovne odbore, sestavljenen iz šestih pristojnih ministrov, ki bi usklajevali ukrepe po potrebi.
5. Glavno mesto konfederacije bi bilo Sarajevo. Če bi tedanji voditelji republik sprejeli to zamisel, bi Bruselj podaril novonastali državni tvorbi 5 milijard dolarjev v gotovini, da lahko začne delovati.
Opremljeni s temi navodili smo se najprej odpravili v Ljubljano, kjer nas tedanji predsednik vlade Peterle ni sprejel, ker je imel neko srečanje s skavti. Zato so nas sprejeli v skupščini RS. Za mizo je sedel podpredsednik Vitodrag Pukl, ob njem so bili drugi, spominjam pa se samo še Jožeta Smoleta.
Pukl nam je na dolgo in široko razlagal, kako pomembno je, da se s slovenskih simbolov odstrani petokraka zvezda, na kar je Fioret nervozno izvlekel iz žepa italijanski potni list in pokazal, da je petokraka zvezda grb italijanske republike. Smole je kar poskočil in v smehu naredil nekaj fotokopij Fioretovega potnega lista, na kar smo se odpravili na obisk k predsedniku Kučanu.
Srečanje je bilo resno, Kučan nam je nadrobno opisal razmere v Jugoslaviji in predvsem poskuse srbske hegemonije, tudi preko »protibirokratske revolucije« in ukinjanja avtonomije Kosova in Vojvodine.
Zamišljeno nas je poslušal, nato pa tiše zaključil, da je za take predloge prepozno in da se boji, da bo še »tekla kri«.
Iz Ljubljane smo se odpeljali do Zagreba, kjer smo se v Banskih dvorih srečali s hrvaškim vodstvom. Šli smo mimo do zob oboroženih varnostnikov v veliko dvorano, kjer smo srečali predsednika generala Tudjmana, predsednika sabora Domljana, podpredsednika Šeksa in zunanjega ministra Rudolfa.
Tudjman sploh ni poslušal. Poudaril je pravico Hrvatske do lastne države. Na vprašanje o mejah, je zafrkljivo odgovoril, da se z mejami »zabavajo Slovenci«. Srh me je obdal, ko je odgovoril na moje vprašanje o statusu manjšin: »Jamčim vam, da bomo spoštovali vse pravice narodnih manjšin. Če kje so.« Ni govoril o Italijanih, pač pa o Srbih, ki so bili dotlej konstitutivni narod SR Hrvatske.
Naslednji dan v Beogradu, pri Slobodanu Miloševiču. Sedeli smo v njegovem kabinetu, na divanih. Vedel se je kot ljubeznjiv gostitelj in povedal marsikaj zanimivega. Da je Jugoslavija okvir, v katerem je mogoče rešiti srbsko narodno vprašanje, kakor je ZSSR okvir za obstoj ruskega naroda. Da nima problemov s Slovenijo, če se osamosvoji. S Hrvatsko, kjer je veliko Srbov, pa bo drugače.
Na vprašanje o Kosovu nam je hitel zagotavljati, da vladata tam mir in demokracija, sploh ni problemov. V kratkem naj bi bile tam demokratične voltive in prebivalci Kosova bodo sami odločali o svoji vladi.
Nisem zdržal. Prosil sem italijanske kolege, naj potrpijo, ker ne bom govoril po italijansko, tolmača pa, naj me prevaja. Rekel sem mu, da sem tržaški Slovenec, sin partizana, ki se je boril za Jugoslavijo. Veliko mojih vrstnikov je v delovnih brigadah gradilo to državo, zato si jemljem pravico povedati odkrito, kar si mislim.
Podvomil sem v njegov opis razmer na Kosovem, predvsem pa sem zaključil s stavkom: »Vi imate usta polna Jugoslavije, a boste njen grobar.«
Miloševič ni trenil z očesom, še vedno se je smehljal, da je bil prizadet priča le to, da je pustil prižgano cigareto v pepelniku in si hitel prižigati novo.
Ni mi odgovoril. Ko smo se poslavljali me je prijazno vprašal: »Vi ste bil zelo kritičen do mene. A povejte, vam je bolj simpatičen Tudjman?« Zasmejal sem se in odšel.
Še istega dne smo na sedežu italijanskega veleposlaništva prisluhnili pričevanju Ibrahima Rugove, ki je vodil Albance s Kosova. Njegova pripoved je bila dramatična in povsem drugačna od Miloševičevih zagotovil.
Razumel sem tudi, da je italijanska politika Rugovo močno podpirala in računala na njegovo zmerno zadržanje, a ni preživel dolgo. Bil je bolehen.
Sledila so skoraj rutinska srečanja v Črni gori s predsednikom Mojmirjem Bulatovičem, ki nas je spravil v smeh, ko je zagotavljal, da bo Jugoslavijo zaščitila »velika Rusija«.
V Dubrovniku nas je sprejel, v imenu zvezne vlade, zunanji minister Budimir Lončar. Izrekel je nekaj pametnih misli. Kot naprimer to, da ima mednarodna skupnost vso pravico, da se vpleta v Jugoslavijo, saj Jugoslavija s svojo krizo vpliva na dogajanje v Evropi. Balkan utegne postati za Evropo to, kar je Bližnji vzhod za Sredozemlje in arabski svet.
Iz njegovih besed je izzvenel obup. Ko smo vstopili v dvorano, kjer nas je čakal, sta se objela s senatorjem Luciom Tothom, ki je tedaj pripadal KD. Bila sta namreč sošolca v Zadru.
Poročilo o tem obisku je romalo v arhive in iz načrta demokratične konfederacije ni bilo nič.
Sledil je plebiscit o samostojnosti, 23. decembra 1990. Skupaj z evropskim poslancem Giorgiom Rossettijem sem bil določen za mednarodnega opazovalca, da ugotovimo, ali je izrekanje bilo svobodno in demokratično.
Na Fernetičih me je čakal črn mercedes slovenskega zunanjega ministrstva iz katerega je izstopila plavolasa gospodična, se mi približala in pozdravila: »Good morning, I am your translater.« Odvrnil sem ji, da sem Slovenec in ne potrebujem prevajalca. Ona pa: »Oprostite, rekli so mi, da ste Srb.« Miselno sem čestital funkcionarjem Mladike, da niso vedeli, da imamo Slovenci senatorja v Rimu. Ali pa niso hoteli vedeti, ker sem bil komunist. Mojega uvodnika o pravici slovenskega naroda do samoodločbe seveda niso brali.
No, plebiscit je šel kot po olju, brez najmanjšega incidenta. Nalašč sem obiskal volišča v okrajih blizu Ljubljane, kjer so živeli delavci iz južnih krajev. (Janša jim je rekel, da so »trenirkarji« in »opankarji«). Bili so dostojanstveni in se večinsko izrekli za samostojnost.
Seveda se danes vprašam, o čem so se tedaj Slovenci odločali. O svoji neodvisni državi, najbrž. In to drži. A tudi o opustitvi socializma in prehodu v najbolj divji kapitalizem. In potem še vključitev v imperialistični blok NATO ter zvezo bankirjev in finančnega kapitala, ki se ji pravi EU in je Natova dvojčica.
Tisto noč, ko so objavljali rezultate plebiscita, je Jože Pučnik poudarjal, da je Jugoslavije konec. In res je bilo tako. Kar je ostalo je bilo vse nekaj drugega. Tekla je kri, kot je napovedal Kučan. Prodajalo se je orožje, krožil je ilegalno zaslužen denar.
Na Štefanovo so v slovenskem parlamentu uprizorili sprejem, kamor sem bil povabljen. Stopil sem k Janši in ga prosil, naj demantira vest, češ da so zamejska športna društva tihotapila orožje v Slovenijo. Sicer bo preklican prispevek 9 milijard lir za ureditev slovenskega športnega centra pri sv. Ivanu v Trstu. Ni mi odgovoril, le obrnil se je vstran in tako dal vedeti, da se ne želi pogovarjati.
Obračuna 30 let neodvisne Slovenije ne bom delal. Je članica EU&NATO, ima svojo zastavo in himno, valuta je skupni evro, bančni sistem v rokah Italijanov, Madžarov in Avstrijcev, industrija v glavnem nemška, a tudi kitajska ali švicarska. Obetali so si, da bodo postali »nova Švica«, a jih prehitevajo celo baltske države in Slovaška, roke nanjo steguje Orbanova Madžarska. Nekateri celo sanjajo o novi vojni na Balkanu, za nove meje in odcepitve po »non paperju«. Morda je še kaj orožja naprodaj.
Tudi narodna zavest je na psu, saj si Slovenci še niso na jasnem, ali je bil pravičen partizanski upor ali pa domobranska kolaboracija z nacisti. Da bi v tem primeru bila čisto majčkena, brez Primorske in Štajerske, ne pomislijo.

Stojan Spetič