Razdvojeni

Film in razprava zgodovinarjev na TV Slo1 9. junija 2020, oboje z naslovom Razdvojeni, ne prispeva k pomiritvi med Slovenci zaradi nesrečne narodove zgodovine v letih 1941-45.
Odvetnika »katoliške strani« sta zgodovinarja, a Bog ju ni obdaril z krščansko vrednoto resnicoljubnosti. Zato repliciram njunim trditvam.
Povojna Jugoslavija je želela prav vse žrtve iz let 1941-45 pripisati Nemčiji zaradi pridobitve čim večje vojne odškodnine. Nemci so bili po vojni pripravljeni plačati odškodnino, vendar le za žrtve in škodo po njihovi krivdi in ne tudi za žrtve in škodo bratomorne vojne jugoslovanskih narodov. Jugoslavija je trdila da so vse žrtve in škoda nastali zaradi okupacije leta 1941 in nikoli ni pristala na to, da bi se krivda porazdelila med dejanske in neposredne krivce.
In kdo so dejanski krivci za smrt 13 000 političnih taboriščnikov v fašističnih in nacističnih taboriščih? Kdo je neposredni krivec za strahotno razčlovečenje 65 000 antifašistov, v koncentracijskih taboriščih, ki so se vrnili domov kot bolehni okostnjaki in mnogi prerano umrli? So to res Italijani in Nemci? Samo delno. Veliko večino tega zla in žrtev in imajo na vesti domači izdajalci, sodelavci okupatorja in vodstvo ljubljanske KC. Ti so resnični krivci za smrt večine antifašističnih žrtev, ker so jih z izdajo obsodili na smrt. Tudi na tisoče partizanov, ki so jih ubili Nemci je umrla po krivdi domačih izdajalcev.
Domači izdajalci so oči in ušesa okupatorja, zato so mnogo nevarnejši od okupatorja. Vsako osvobodilno gibanje, ki želi zmagati mora najprej opraviti z dejanskimi in potencialnimi izdajalci, še preden se odločno spopade z okupatorjem. Vendar je vsaka medvojna likvidacija nedolžnega človeka, obtoženega kolaboracije, izdajstva ali zgolj antikomunizma, povzročila izjemno škodo za osvobodilno gibanje.
Jože Možina trdi, da so se domobranci borili proti komunizmu, ki naj bi ga prinesla partizanska zmaga. Tako opravičevanje sodelovanja z okupatorjem pa je najbolj sramoten izgovor »katoliške strani«, dobesedna žalitev Kristusa in njegovega nauka. Medtem ko so bili partizani pripravljeni dati svoje življenje, za ohranitev slovenskega naroda in jezika, se je »katoliška stran« bala za svoje premoženje in privilegije. Partizani so bili prisiljeni za preživetje jemati hrano tistim, ki so jo imeli dovolj. Če je ti niso želeli dati prostovoljno, so jo pač vzeli in morebitne potencialne izdajalce tudi likvidirali. To so brezobzirna pravila vseh osvobodilnih vojn. Če bi bili premožni katoličani resnični kristjani, bi svoje premoženje prostovoljno prepustili na razpolago lačnim in slabo oblečenim partizanom.
Problem vodstva katoliške cerkve, zlasti ljubljanskega, je, da od nas zahteva kesanje in obžalovanje za naše grehe, sama pa svojih grehov ni pripravljena priznati in obžalovati niti po stoletjih. To je zloraba Kristusa in njegovega socialnega nauka. A ni Kristus dejal, da bo prej prišla kamela skozi šivankino uho , kot pa bogatin v nebeško kraljestvo? Kje so bili ti katoliški bogatini leta 1941? Žal je bilo zanje uničenje komunistične zalege pomembnejše od uničenja slovenskega naroda. Dobro so poznali izkušnjo bratov Primorcev in dobro so vedeli, kaj se bo zgodilo s slovenskim narodom, če zmaga fašizem in nacizem. Ni jim bilo mar za slovenski narod, le za svoje premoženje in privilegije so bili zaskrbljeni. Takih nam ni treba obžalovati; hudo nam je lahko samo za nedolžne antifašistične žrtve nekaterih skrajnežev med komunističnimi voditelji.

Boris Nemec, Šempeter pri Gorici