Karol Žibret

Karol Žibret

Lani jeseni sva se s prijateljem pridružila pohodu planincev iz Šentjurja, ki je potekal od gostilne Mlakar Javornik na proslavo pri spomeniku pod Resevno. Pot nas je vodila mimo spomenikov padlim partizanom in mimo prebivalcev, ki so se v pogovorih spominjali grozot druge svetovne vojne v teh krajih. Na spomeniku, ob katerem je potekala proslava, so poleg drugih tudi imena padlih partizanov, ki so se bojevali v drugem bataljonu Kozjanskega odreda. Pohod in pogovor s predstavniki ZB Šentjur sta me spodbudila, da opišem nekatere dejavnosti bataljona med NOB.

PIŠE: Karol Žibret


 

Kozjanski odred, ki je bil ustanovljen marca leta 1944, sta sestavljala dva bataljona. V juniju leta 1944 so tedanje nemške oblasti fantom okrog mojega letnika 1927 poslale pozive za odhod v nemško vojsko. O datumu in smeri, kam bodo Nemci peljali nabornike, je bil Drugi bataljon pravočasno obveščen. Partizani so postavili zasedo ob cesti Planina–Sevnica in napadli konvoj. Ob napadu je bilo šest sovražnikovih vojakov ubitih, nekaj zajetih. Zajeti fantje naborniki so odšli v partizane in se bojevali na slovenski strani proti okupatorju. Mene v tej zajeti skupini ni bilo, ker sem takrat zbolel. Zaradi nenehnih pozivov in iskanja nemške policije sem avgusta sam odšel v partizane. Pridružil sem se enoti, v katero so vključevali novince brez orožja. Spremljala nas je oborožena enota, ki nas je po potrebi tudi ščitila pred napadi sovražnika.

Vseh novincev Kozjanski odred ni mogel oborožiti, zato so nas pošiljali v brigade na Dolenjsko. Dvakrat sem bil v skupini neoboroženih novincev partizanov, ko so nas poskušali prepeljati čez Savo nekje med Zidanim Mostom in Dolenjim Brezovim. Ob prvem prehodu so nas odkrili Nemci in začeli streljati z minometi, tako da se je kolona razpolovila. Nekaj jih je odšlo na Dolenjsko, drugi smo ostali na Kozjanskem. Čez nekaj dni smo vnovič poskusili. Tokrat so navezali vrv čez Savo, zanjo so se fantje držali ob prehodu čez reko. Zaradi preobremenjenost ali morda sabotaže se je vrv pretrgala. Med udeleženci se je govorilo, da je morda nekdo vrv narezal, a tega nisem nikoli izvedel. Nekaj fantov je reko prešlo, nekaj jih je reka odnesla, preostali smo se spet vrnili na Kozjansko. V nekaj dneh sem dobil puško in nisem bil več kandidat za Dolenjsko. Dodeljen sem bil Drugemu bataljonu Kozjanskega odreda.

Pred mojim prihodom v bataljon je ta pozno spomladi in v poletju 1944 izvedel vrsto napadov na sovražnikove postojanke, jih uničil in zaplenil več orožja in streliva. Sredi julija se je z Dolenjskega vrnila Tretja četa in prinesla nekaj orožja in streliva. Drugi dan proti večeru je bataljon napadel orožniško postojanko na Pilštajnu. Dve četi sta zasedli ceste, ki so vodile proti Pilštajnu, ena pa je napadla orožniško postajo. Orožniki so se precej časa upirali in spuščali v zrak rakete, da bi poklicali pomoč. Pomoči ni bilo in pod vse večjim ognjem so se predali. Drugega avgusta sta 1. in 3. četa postavili zasedo v Večjem Brdu na cesti Šentjur–Planina. Čakali sta sovražnikovo oskrbovalno enoto. Kolona, ki je vozila hrano in strelivo vojakom na Planini, je štela sedem tovornjakov. Na dveh so vozili hrano in strelivo, na preostalih petih je bilo oboroženo spremstvo, približno 90 vojakov. Po približno enoinpolurnih bojih so Nemci pustili tovor in se umaknili. Partizani so ob pomoči okoliškega prebivalstva tovornjake izpraznili in zažgali.

Začetek jeseni leta 1944 je bil sorazmerno ugoden za partizanske akcije. V odredu je obstajala minerska skupina, ki je večkrat minirala železniško progo Celje–Brestanica. Proga je bila v tem času zelo obremenjena, saj so tu potekali umiki nemških sil z juga proti Avstriji in Nemčiji. Miniranja so potekala v nočnem času. Okupator je na progo ponoči pošiljal močne patrulje. Naša četa je dobila ukaz za napad sovražne patrulje iz zasede. Naš namen je bil padlim vojakom pobrati orožje. Nismo bili uspešni, ker je sovražnik takoj po napadu območje močno osvetlil in napadel z minometi.

Na začetku jeseni 1944 se je drugi bataljon zadrževal v okolici Pilštajna. Do nas je prišla vest, da ustaši požigajo poslopja proti Pilštajnu in Lešičnem. Dobili smo ukaz, da ustavimo ustaše, kar nam je uspelo. V naših vrstah sta bila ranjena dva borca. Zvečer istega dne je dobil en vod naše čete ukaz, da gremo v Novo vas pri Šentjurju po novince, ki želijo v partizane. Krenili smo pred polnočjo in še ponoči v Novi vasi našli nove tovariše, ki se jim je pridružilo še nekaj mobilizirancev. Proti jutru smo se vrnili na Pilštajn, kjer so kuharji pripravljali zajtrk. Zajtrka nismo dobili, saj nas je sovražnik že v zgodnjih urah napadel z minometi. Mina je poškodovala tudi kotel, v katerem se je kuhal zajtrk. Ker smo bili obveščeni, da se sovražnik bliža z dveh strani, smo se umaknili proti Bohorju in tam počakali čez dan. Zvečer smo krenili na Bizeljsko. Nekje pri Pišecah smo se ustavili in dobili nekaj hrane.

 

Zima 1944–1945

Bolj ko smo se bližali zimi 1944/45, težje je bilo večjim oboroženim enotam, kot je bil naš bataljon, v katerem je bilo približno 55 borcev. V jesenskih razmerah smo lahko spali na senikih ali v gozdu pod drevesi, pozimi pa smo bili zadovoljni v govejih ali svinjskih hlevih. Če smo imeli srečo, smo lahko spali na tleh v kmečkih stanovanjskih hišah. Redki so bili primeri, ko smo lahko spali celo noč. Ponoči smo imeli pohode, ko smo se pomikali po kozjanskih, brežiških in zasavskih zaselkih. Premeščanje je bilo potrebno zaradi zasledovanja sovražnika in izdajstev. Največje težave smo imeli z zagotavljanjem prehrane, oblačil in obutve. Glavni dobavitelj hrane je bilo zavedno kmečko prebivalstvo teh krajev, ki je bilo naklonjeno partizanski vojski.

Bolj ko se je bližala zima, večji pritisk sovražnika smo občutili. Zaradi miniranja in posledično poškodovane proge vlaki niso vozili v daljših presledkih. V tem času sovražnikova vojska ni mirovala. Cele kolone umikajočih sovražnih vojakov so se premikale po železniški progi proti Avstriji. Te enote so se pomikale po krajih, za katere so menile, da se v njih zadržujejo partizani. Enote smo večkrat opazili, vendar jih nismo napadali, saj so bile prevelike in dobro oborožene.

Jeseni leta 1944 smo se premikali po pobočjih okoli Jurkloštra, Radeža in Zabukovice. Na pohodih smo borci poleg svoje prtljage nosili tudi drugo opremo (kotel za kuhanje) in živila. Če si bil na vrsti za nošenje kotla ali kakšnega govejega stegna, ni bilo prijetno. Bile so noči, ko sta nas dež ali sneg popolnoma premočila. Obleke so se nam posušile na telesu, če je bilo to sploh mogoče.

Pozno jeseni in na začetku zime smo bili pogosto napadeni kmalu po prihodu na ciljno mesto. Po prihodu na cilj je komanda takoj razpostavila straže in odposlala patrulje, ki so nas opozorile na nevarnosti. Zanimivo pa je, da se je pred zaporednimi napadi bataljonu pridružil borec v železničarski obleki. Ne vem, zakaj ga je po približno desetih dneh zmanjkalo. Od tedaj naprej napadi sovražnika niso bili več tako pogosti. V bataljonu so se razširile govorice, da naj bi ta železničar izdajal.

Po novem letu 1945 se je bataljon ustavil v neki vasi na Bizeljskem. V naš bataljon je prišel srbohrvaški oficir. Govorilo se je, da od naše komande zahteva več napadov na sovražnika. S terena je prišla informacija, da je v postojanki na Malem Vrhu približno 40 sovražnikovih vojakov, ki imajo nekaj ruskih ujetnikov. Naslednjo noč je vodstvo izbralo 20 dobro oboroženih borcev, ki naj bi rešili ruske ujetnike. Načrt je bil brez streljanja onesposobiti stražarje in obkoliti stavbo, v kateri so bili sovražni vojaki. To jim je uspelo in pozvali so sovražne vojake k predaji, da so začeli prihajati iz stavbe in se predajati brez orožja. Nekaj sovražnih vojakov pa se ni hotelo predati in so streljali. Naši borci so nameravali odgovoriti s streli iz mitraljeza, ki pa je zaradi hudega mraza zatajil. Eden izmed borcev je aktiviral ročno bombo, da jo vrže skozi okno v stavbo. Na oknu pa je bila mreža, bomba se je odbila od nje in eksplodirala med našimi borci. Rezultat tega slabo izvedenega napada je bilo šest težko ranjenih partizanov. Žal tudi naš medicinec ni imel ustreznih zdravil in sanitetnega materiala, zato smo ranjence prenesli v partizansko bolnišnico na Pohorju. Zaradi visokega snega smo morali borci goveji vpregi utirati pot. Šele drugo noč smo proti jutru pripeljali ranjence v bližino bolnice, tretjo noč pa do bolnice. Žal so od šestih ranjencev trije zaradi ran in hudega mraza po poti umrli.

V zadnjih dneh januarja ali na začetku februarja leta 1945 smo se zadrževali pri Sveti Jedrt na Bizeljskem. Drugi dan našega bivanja tukaj se je bataljonu začela približevati večja skupina nemških smučarjev. Ko so prišli do vasi, jih je zaseda našega bataljona ustavila. Začel se je spopad, po nekaj urah so se nemški smučarji umaknili. Naš bataljon ni imel mrtvih ali ranjenih. Na sovražni strani pa je bilo nekaj ranjenih ali mrtvih, saj smo opazili krvave sledi umika.

Spominska plošča na spomeniku pod Resevno, kjer je padel celoten 2. bataljon Kozjanskega odreda (Foto Jožica Hribar)

Spominska plošča na spomeniku pod Resevno, kjer je padel celoten 2. bataljon Kozjanskega odreda (Foto Jožica Hribar)

Neuspešni napad

Tretji dan zgodaj zjutraj je šel naš vod v zasedo čakat nemško patruljo, ki je vsak dan patruljirala okoli svojih postojank. Po približno uri in pol smo opazili rakete, ki so letele v zrak tam, kjer je bil nameščen naš bataljon. Ko se je že začelo daniti, smo opazili, da je bataljon obkoljen. Večina borcev je menila, da moramo naprej, da se umaknemo iz obroča. Komandir voda Slavko pa je menil, da moramo na sedež bataljona, torej v obroč. V štabu so takoj, ko so opazili, da jih obkoljujejo, na okoliške hribe poslali zasede. Ko smo prišli do bataljona, smo dobili ukaz, da gremo naprej, krenili smo proti Špičku, saj smo menili, da se bomo tam najlaže prebili. Po nekaj sto metrih nas je presenetil rafal, ki je ranil mitraljezca Hočevarja. Nadaljevanje umika glavnine bataljona je vodilo čez hrib pred nami. Naš vod je moral počakati v zasedi, dokler se glavnina ne bi umaknila čez hrib, da zadrži Nemce, če bi nam sledili. Tudi mi bi morali za glavnino, a nam je nemška kolona prekrižala pot. Preostal nam je umik v dolino proti potoku, po katerem smo se umikali. Naenkrat smo pred sabo opazili Nemce, na srečo smo mi njih opazili prej kot oni nas. Na desni ob potoku je bilo nizko gosto smrečje, pod katerim smo se zarili v sneg. Slišali in videli smo sovražne vojake vse okoli nas. Skoraj gotovo smo Nemcem zabrisali pot s tem, ko smo šli nekaj sto metrov po vodi, morda pa nas je rešila večja skupina divjih prašičev, ki je šla tik mimo nas.

V glavnini bataljona sta bila dva borca ranjena, v tem napadu pa so umrli vsi borci ene zasede, mislim da jih je bilo enajst, med njimi tudi hrabri mitraljezec Gril.

Po umiku nemških vojakov smo tudi mi odšli iz gozda. Prišli smo do kozolca, ki je bil nekoliko oddaljen od hiše, v kateri so bili ljudje. Ker smo menili, da nas nihče ni videl, smo se odločili prespati na kozolcu. Slekli smo zmrznjeno obleko in se zarili v krmo. Bili smo tako izmučeni, da smo pri okoli – 24 stopinjah zaspali v samem spodnjem perilu brez odej. Ko pa smo se zjutraj zbudili, smo videli in slišali Nemce, ki so tudi bili v tej vasi, na srečo nas niso odkrili. Drugi večer smo dobili zvezo z bataljonom, ki je bil na poti proti Svetini. Proti jutru naslednjega dne smo prišli v vas Kanjuce pri Svetini. Bili smo tako utrujeni in lačni, da smo spali kar med hojo.

Disciplina v našem bataljonu in tudi v drugih partizanskih enotah je bila po mojem mnenju pretirana in preveč kaznovalna. Med mojim bivanjem v bataljonu sta bila dva borca ustreljena. Eden je bil ustreljen, ker se je s stražarskega mesta pred mrazom umaknil v hlev saj je menil, da bo lahko skozi okno nadziral stanje, drugi pa zato, ker je pri kmetiji v hiši, kjer smo bivali, vzel pol klobase. Pred naslednjim premikom našega bataljona je v prvi polovici januarja leta 1945 prišel pome bratranec Stanko s šefom obveščevalnega centra in me vzel za kurirja v postaji TV/15 ali 20. Celoten 2. bataljon je padel 18. marca 1945 pod Resevno.