Govor dr. Jožeta Pirjevca, Planina Kuhinja, 10. september 2017

Dr. Jože Pirjevec, zgodovinar, ob obletnici bojev v Krnskem pogorju, Planina Kuhinja, 10. september 2017

Spoštovani tovariši in tovarišice, dragi prijatelji,

Krnsko pogorje je bilo v prejšnjem stoletju tako pomembno in krvavo v zgodovini našega naroda, da ne veš kje začeti. Ker se je treba odločiti, bom začel s kobariškim prodorom, ki se je zgodil pred sto leti med koncem oktobra in sredino novembra 1917, ko je habsburška armada pod poveljstvom generala Borojevića premagala Italijane in jih pognala do reke Piave. O avstro-ogrski monarhiji Slovenci nimamo najboljšega mnenja, ker so njene vodilne elite od leta 1848 zavirale naš narodni vzpon, ne da bi se zavedale, da bi bili prav mi možni branik pred italijanskim imperializmom. Toda pred svojim propadom nam je umirajoče cesarstvo vendarle zagotovilo zmago pri Kobaridu, ki je bila za nas pomembna. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi leta 1917 zmagali Italijani in bi naslednje leto doživeli konec vojne na naših tleh. Morda celo v ljubljanski ali celovški kotlini, kamor so od samega začetka hoteli prodreti. Njihovemu ozemeljskemu pohlepu ne bi bilo meja. Še tako so si z rapalsko pogodbo leta 1920 zagotovili celo Primorsko, ki so jo vojaško zasedli po razpadi habsburške monarhije, ne da bi se ozirali na naše etnične pravice.

To se jim je maščevalo. Prepričani so bili, da smo Slovenci nerazvit narod, pravzaprav nekakšno pleme, ki ga bo z lahkoto mogoče asimilirati. Niso se zavedali, da smo v 19. stoletju doživeli silovit civilizacijski vzpon, kakršnih je bilo malo v Evropi, in da smo iz naroda nepismenih, kar smo bili na začetku stoletja, na koncu postali narod pismenih. Torej narod, ki se je zavedal svoje identitete in dignitete. Iz te samozavesti, iz tega ponosa se je v dvajsetih in tridesetih letih fašistične strahovlade oblikoval upor. Tigrovski upor proti Mussolinijevemu režimu, ki se je pojavil na Primorskem, in katerega nekateri protagonisti so izvirali prav iz teh krajev, je zame odločilni trenutek v zgodovini našega naroda. Slovenci smo dozoreli do te stopnje, da nismo bili več pripravljeni biti hlapci, temveč smo šli v boj proti tujemu tiranu tudi za ceno življenja. V času komunističnega režima je bil ta boj zapostavljen, češ da gre za nacionalistično gibanje, ki je različno od narodnoosvobodilnega boja, kakor se je razvil med leti 1941 in 1945. Šele to naj bi bilo revolucionarno.

Moram priznati, da se s to tezo ne strinjam. Mislim, da je šlo za isto obliko upora, kateremu so komunisti dodali še socialno razsežnost, ki je bila brez dvoma pomembna, a ni bila odločilna. Slovenci smo se tudi pod znakom OF v prvi vrsti borili za svoj obstoj in svobodo, ne za revolucijo.

Narodnoosvobodilni boj je zapustil v krnskem pogorju veliko dediščino. Pomislimo samo na kobariško republiko po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, pomislimo na nastanek Goriške divizije s tremi brigadami: Gregorčičevo, Briško-Beneško in Bazoviško, pomislimo na brigado Srečka Kosovela, ki je prišla v te kraje  februarja 1944 in na pohod  naših partizanov v Slovensko Benečijo na začetku maja 1944. V trenutku, ko so se zahodni zavetniki izkrcali v Normandiji in s tem odprli drugo fronto na evropski celini proti Tretjemu rajhu, so idrijsko-tolminski odredi prispevali k skupnemu naporu za poraz nacizma s tem, da so se spopadli z Nemci in njihovimi domačimi in tujimi pomagači ter nadaljevali s sabotažnimi akcijami tudi v naslednjih tednih.

Omenil se samo nekaj epizod tega boja, ki se je sklenil na začetku maja 1945 z osvoboditvijo Primorske, vključno s Trstom in Gorico, pri čemer poleg prispevka našega IX. Korpusa ne gre pozabiti na odločilni prispevek IV. armije, v kateri so bili poleg Slovencev predstavniki vseh jugoslovanskih narodov. Kljub zameram, ki jih lahko danes gojimo do Srbov in Hrvatov, kljub zadržkom, ki jih imamo, do njihove sodobne politične stvarnosti,  bi bilo krivično in nepošteno,  če bi pozabili na žrtve njihovih sinov in hčera za združeno Slovenijo, v kateri živimo. Pa ne samo na njihove žrtve, temveč tudi na žrtve Bosancev, kosovskih Albancev in drugih številnih narodnosti, ki so se bile vključene v sestav IV. armije. Brez tega kolektivnega napora, ki so ga znali organizirati samo komunisti, je vprašljivo, kako bi se končala naša zgodba. Kakor je očitno, da so komunisti znotraj OF v teku narodnoosvobodilnega boja prevzeli vodilne položaje, pravzaprav vsilili svojo hegemonijo drugim ideološkim strujam, prisotnim pri njeni ustanovitvi, tako je tudi očitno, da smo Slovenci leta 1945 lahko združili skoraj vse svojo etnično ozemlje v celoto nastajajoče republike samo v okviru jugoslovanske federacije. V tem kontekstu smo dosegli tudi priznanje naših meja z Italijo na Pariški mirovni konferenci leta 1946, meja, ki so bile dokončno zakoličene 15. septembra 1947. Da ne govorimo o naši  Obali  s Koprom, Izolo in Piranom, ki smo jo dobili oktobra 1954 potem ko je propadla ideja Svobodnega tržaškega ozemlja.

Želel  sem poudariti te etape nastajanja  države v kateri živimo, zato da podčrtam zveriženost in kompleksnost zgodovinskega dogajanja, skozi katerega smo šli. Res je, da so komunisti med vojno in po vojni skušali uvesti režim, ki ni bil spoštljiv do ideološkega pluralizma in je bil posebno na začetku oblikovan po modelu stalinistične Sovjetske zveze. V tem so se omadeževali z velikimi grehi in napakami, ki so bile tudi vzrok razpada Titove Jugoslavije leta 1991. Z druge strani pa ne gre spregledati dejstva, da so postavili temelje republiki Sloveniji in da so po razkolu s Stalinom leta 1948 začeli iskati pot v socializem s človeškim obrazom, ki se sicer ni povsem realiziral v tisti neposredni demokraciji, kakršno si je zamišljal Edvard Kardelj, ki pa je na socialnem in intelektualnem področju vendarle prispeval  k razvoju našega naroda. Če smo takšni, kakršni smo, je tudi njihova zasluga. Če smo takšni, kakršni, smo, je z druge strani krivda desničarskih sil, ki so se pojavile v našem okolju po letu 1991 in se navezale na dediščino domobrancev. Ti v resnici niso bili vredni tega imena, saj  so bili le hlapci SS in Gestapa. Pravkar berem spomine nacističnega generala avstrijskega rodu Edmunda Gliesesa von Horstenaua, ki je na Božič leta 1943/44 obiskal v Celovcu svojega prijatelja Friedricha Rainerja, Gaulaieterja Koroške in načelnika tako imenovanega Jadranskega Primorja, v katerega so bili vključeni tudi ti kraji. Rainer je menil, da je pametno spremeniti  nasilno politiko, ki so jo vodili Italijani do Slovencev, dati slednjim nekaj pravic,  toda samo v okviru nekakšnega folklornega domačijstva. »V bodoče«, je dejal, »bo samo Nemec imel pravico do nacionalne zavesti«. Takšna bi bila naša usoda, če bi zmagali nacisti. Toda na prelomu leta 1943/44  celo veljaki, kot je bil Glaise von Horstenau, niso verjeli več v Hitlerjevo zmago. Von Horstenau si je kmalu po obisku v Celovcu priskrbel dozo strupa, za vsak slučaj. In jo tudi uporabil. Kar zadeva naše domobrance, pa je zapisal samo naslednje: »Vojna je izgubljena, kar pomeni, da so z nami pripravljeni sodelovati  samo povsem zabiti ljudje, »ganzdumme Kerle«.

Bojim se, spoštovani tovariši in tovarišice«, da se del našega naroda te zabitosti še ni znebil. Od tu tudi kriza v kateri smo, in katere izraz je med drugim nedavna izjava predsednika republike, da »ni in noče biti moralna avtoriteta«. Kljub grenkobi, ki sem vam jo želel izpovedati, pa ostajam prepričan, da živijo v našem narodi še klice tistega upora, o katerem sem govoril. Vaša prisotnost na današnji proslavi mi priča o tem.