»Rasti, lepa bela breza, rasti v opomin rodovom, ki bodo živeli za nami, da takih mest, od koder si prinesena, ne bo nikoli več.« Tako je leta 1970 v knjigo vtisov v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih zapisala Slavka Jerman iz Ljubljane, ko si je prišla ogledat brezo, katere sadiko je sedem let prej, leta 1963, prinesla iz koncentracijskega taborišča Auschwitz na Poljskem. To je bilo hkrati prvo drevo iz kakšnega taborišča v tem vrtu, Slavkin zapis pa je prvi zapis v knjigi vtisov. Po skoraj petdesetih letih je danes 85-letna Slavka obiskala »svojo« brezo.
»Ne morem verjeti, da je zrasla tako lepa in visoka, ta moja breza!« se je na prvi septembrski dan čudila in v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih občudovala vitko belo lepotico. Pogovor s Slavko Jerman o tem, kako je desetletja nazaj »tihotapila« brezo čez poljsko in nato še jugoslovansko mejo smo objavili januarja v Svobodni besedi. Iz Vrta, kjer imajo vse zasaditve skrbno vpisane, so nam tedaj sporočili, da se je pred leti omenjena breza zlomila v enem od neurij. Po vnovičnem pregledu pa so brezo našli, skupaj s Slavkinim imenom, in njena želja je bila, da jo znova vidi.
