Aljoša Fonda, novinar, na slovesnosti ob obletnici bazoviških žrtev, Sveta Ana nad Trstom, 6. september 2017

»Danes se tu spominjamo štirih mladih fantov, ki so v svojih najboljših letih, na današnji dan pred 87 leti, na kraški gmajni padli pod streli tedanje oblasti. Alojz Valenčič bi le tri dni zatem dopolnil 34 let, Zvonimir Miloš jih še ni imel 27, Fran Marušič je bil star komaj 24 let, Ferdo Bidovec pa samo 22. To so leta, ko bi moral človek polno živeti življenje, nadgrajevati svojo osebnost in najti svojo smer v svetu; oni štirje pa so našli prerano in nasilno smrt, po kateri ostane samo to, kar negujemo tu, kjer smo se danes zbrali – le spomin nanje.

Pred nekaj dnevi sem se pogovarjal z vnukom enega od odvetnikov, ki so leta 1930 pred Posebnim sodiščem v Trstu branili slovenske obtožence. Tržaški odvetnik, rojen v Splitu, je bil takrat prav tako mlad. Svojo nalogo je verjetno opravil dobro vedoč, da je usoda teh mladih domoljubov že zapečatena, vseeno pa se mu je zdelo vredno jih zagovarjati. Še zlasti presunljivo mi je pomisliti nanj, kako se je v nočnih urah doma pripravljal na odhod v Bazovico, kjer je prisostvoval eksekuciji, nato pa se močno vznemirjen vrnil domov. Zato ne morem niti razmišljati o tem, s kakšnimi občutki so tisto svojo zadnjo noč prebedeli obsojenci.

Četverico mladih Primorcev je italijanska država po hitrem postopku obsodila na najhujšo možno kazen, ker naj bi se v sklopu tigrovske organizacije z uporabo sile uprli raznarodovalni politiki Mussolinijevega režima – načrtni etnični bonifikaciji tega ozemlja, katere odkriti cilj je bil izbrisati vse, kar je bilo slovenskega in hrvaškega ter ga dosledno in nasilno nadomestiti z italijanskim. Izginjali so slovenske šole, društva, občila, imena krajev, priimki; slovenska in hrvaška beseda sta bili v Julijski krajini pometeni pod preprogo, kjer pa sta se k sreči ohranili. Fašizem, ki se je drugod po Italiji pač predstavljal kot ena tolikih evropskih diktatur (čeprav se je v primerjavi z ostalimi pojavil zelo zgodaj), je prav na našem koncu, na vzhodni meji, pokazal svoje najslabše lastnosti, saj se je agresivno lotil obsežnega dela prebivalstva, ki se v mitu večvredne rimsko-italijanske civilizacije ni prepoznaval, italijanskega jezika pa v številnih predelih sploh ni poznal. Tudi iz pripovedi navadnih ljudi, svojih babic, približno vem, kako je to izgledalo, čeprav si je danes, v tretjem tisočletju, to težko predstavljati. Ena babica je bila učiteljica, v mladih letih je poučevala na osnovni šoli v Škocjanu na Krasu. Ker je šola postala italijanska, je veljalo pravilo, da se mora učno osebje z učenci pogovarjati izključno v italijanščini. Njej je bilo to težko in nerodno, saj je otroke in njihove družine poznala, zunaj šole pa se z njimi nikoli ne bi sporazumevala v tujem jeziku. Otroci navsezadnje italijanskega jezika niti niso obvladali. Pravila je morala spoštovati, vseeno pa je kdajpakdaj kako vsebino razložila tudi v slovenščini, ker učenci italijanskih izrazov pač niso razumeli. Naposled jo je nekdo slišal in ovadil, pa je izgubila službo.

Druga nona prinaša drugo anekdoto. V najstniških letih se je s prijateljicami sprehajala po tržaški Ulici Carducci, kjer je z ostalimi dekleti izmenjala nekaj slovenskih besed. Mimoidoč moški jo je debelo pogledal, ji iznenada prisolil klofuto in opozoril: „Qui si parla solo italiano!“No, takih bridkih izkušenj ima generacija naših nonotov na pretek; gre za manjše, vsakdanje prizore, v njih ni nič izrednega in še manj junaškega, a pričajo o tem, kako so ljudje doživljali tiste čase.

Na mestu je vprašanje, ali je prav, da se ljudje na nasilno politiko odzivajo z nasiljem. Ali bi se tigrovci lahko drugače uprli oblastem. O tem je v svojih delih razmišljal tudi Vladimir Bartol, čigar 50-letnico smrti bomo počastili prihodnji teden. Kdor tistih časov ni doživel, lahko le ugotavlja, da se zgodovina ponavlja v različnih obdobjih in na različnih celinah. Tam, kjer je država nasilno zatirala pravice določene skupnosti, se je teptana skupnost tako ali drugače, po svojih močeh, uspešno ali neuspešno, skušala upreti. Ker je šlo za preživetje.

Od tistih burnih časov in tistega težkega položaja je minilo že veliko let, od usmrtitev na gmajni jih bo kmalu 90. Svet se je nekajkrat spremenil, pa tudi položaj slovenskega naroda je bistveno drugačen. Tudi v zamejstvu. Razmeroma daleč so namreč tudi že časi naslednje generacije, časi naših staršev, ko je Trst v drugi polovici 20. stoletja preveval nacionalizem, ko je bila napetost med Italijani in Slovenci še visoka in so bili Slovenci zaradi preteklih zamer za marsikaj prikrajšani.

Moja, tretja generacija je lahko srečna, da tega ozračja ni doživela. Vsakdo je lahko tu pa tam še vedno naletel na primer nestrpnosti, teh pa je v zadnjih desetletjih vse manj in Slovenci se moramo zavedati, da zunanjega sovražnika ni več. Nestrpneži, tako italijanski kot tudi slovenski, imajo zdaj druge tarče: tuje priseljence. Kar se nas Slovencev tiče, se naše pravice včasih ne izvajajo zaradi površnosti, neznanja, pomanjkanja volje, počasne birokracije; a o pravem sovraštvu ne moremo več govoriti. Naša moč je danes tudi v tem, da se potomci nekdanjih asimilirancev spet približujejo slovenskemu jeziku; na nas je, da ta premik spremenimo v prednost, ne pa v problem.

Otresti se moramo občutka ogroženosti in pogledati naprej. Ne smemo se bati vsake novosti in izzivov, ki jih ponujajo spremembe v družbi. V slovenski manjšini prepogosto nagonsko odklanjamo vsakršno novost, ker se nam zdi, da nas bodo spremembe ogrozile. Vprašajmo se tudi, kako bi te novosti izkoristili v svoj prid.

V času, ko globalizirani svet dejansko postavlja majhne narode in jezikovne skupnosti pred zahtevne izzive, niso naši sovražniki niti Italijani, niti Hrvati, ampak smo to prav mi, Slovenci. Naš pogled v prihodnost zastirajo predvsem nove in nove žolčne medsebojne delitve, ki zaznamujejo predvsem dogajanje v matici, reka polemik pa včasih priteče tudi do zamejstva. Na vseh področjih, od gospodarstva do kulture, se Slovenci danes delijo med rdeče in bele, kar je za dvomilijonski narod, ki pluje v oceanu globalizacije, omejujoče in škodljivo. Slovenci naj bi bili vsaj sodeč po govorici politikov nezdružljivi, tako da vse postaja dvojno: od društev novinarjev do društev pisateljev pa vse do dveh društev TIGR, ker se o zgodovini očitno ne znamo pogovarjati umirjeno in konstruktivno. Prav tigrovci so bili predmet političnih špekulacij tako v Jugoslaviji kot v samostojni Sloveniji – prej prezrti ali enačeni s komunisti, potem pa čislani tudi s strani tistih, ki hkrati opravičujejo oziroma zagovarjajo kolaboracionizem.

Prav zgodovina in boleči dogodki iz prejšnjega stoletja so glavni in morda edini vzrok tega slovenskega razkola: kajti, ko bi se vodilni posvetili zgolj načrtom za prihodnost, za zagotovitev blaginje in preprečevanje sistemskega izseljevanja najboljših mladih kadrov v tujino, se med sabo niti ne bi preveč razlikovali. Za mojo generacijo in mlajše so zatorej te delitve še manj razumljive.

Dokler bodo Slovenci v matici tako sovražno razdeljeni, bo tudi nam rojakom v zamejstvu težje, spolitizirano breme nerazčiščene preteklosti pa bo oviralo napredek. Upajmo, da bomo vsi skupaj kmalu dovolj zreli za dialog in stisk roke, za medsebojno spoštovanje. To dolgujemo vsem tistim, ki so za narod dali življenje.«