Luka Mesec
Govor podpredsednika vlade Luke Mesca na Maistrovi proslavi v Mariboru, 3. decembra 2023
Spoštovana predsednica republike,
spoštovani državljanke in državljani,
danes smo se zbrali v spomin – in v čast – generalu Rudolfu Maistru, ki je pred 105 leti tukaj, v Mariboru, zbral 4000 borcev, ki so bili prva redna slovenska vojska. Zato je danes, tik pred letom, ki bo razglašeno kot leto generala Maistra, prav, da se spomnimo na drznost in upor naših prednikov, na njihovo državotvornost in razsodnost, ter konec koncev, na težke čase, še bistveno bolj, kot so naši, v katerih so živeli – in kljubovali neizprosnim silam zgodovine.
DRZNOST IN UPOR
Danes, ko se spominjamo ravnanj naših prednikov, si je kar težko zamisliti, kaj se dogaja v človeku in kako se zaveda resničnosti, ko se znajde v tako skrajnem položaju z negotovim izidom, kakor je bilo to tisti petek, 1. novembra 1918, v vojašnici v Melju, ko je Maister, takrat še major – in po svojih besedah »na lastno pest in odgovornost« –, stopil pred zbranim častnike ter mestnemu poveljniku, polkovniku po činu, drzno zabrusil, da ne priznava dvanajstih točk, s katerimi je nemški občinski svet dva dni prej razglasil Maribor in okolico za del Nemške Avstrije! Za Maistra bi se njegov upor v Melju prav lahko končal katastrofalno. A Maister je tvegal.
In vedel je, da ni sam. V Narodnem domu so bili ljudje, ki jim je lahko zaupal. Brez njih Maistru ne bi uspelo. To so bili člani Narodnega sveta za Štajersko, ki so se s predsednikom dr. Karlom Verstovškom organizirali dober mesec prej. Še isti dan, 1. novembra 1918, so Rudolfa Maistra imenovali za generala, da bo imel večjo formalno avtoriteto v pogajanjih. Skupaj so začeli uresničevati premišljene načrte o mobilizaciji, o prevzemu oblasti in o zavarovanju naših meja na Štajerskem in na Koroškem.
Generalov pribočnik Anton Dolar, klasični filolog in gimnazijski profesor, oče Jara Dolarja, pisatelja, prevajalca in bibliotekarja, v letih 1947 do 1957 tudi ravnatelja tega gledališča, ter ded Mladena Dolarja, je z drugimi Maistrovimi borci 23. novembra 1918 ob 4-ih zjutraj pri minus 8 stopinjah v 40. minutah koordinirane akcije razorožil nemško stražo oziroma zeleno gardo ter preprečil vse protislovenske načrte.
»Izvedel je svoje dejanje mojstrsko«, je kasneje o Maistru pisal Dolar. »To pa zato, ker je bil vse do podrobnosti prej premislil in pripravil. S tega širšega in višjega stališča nam vzrase njegovo dejanje v veličino«, piše Dolar.
In prav tako je stekla akcija. V imenu svoje vlade je prevzel vojaško poveljstvo nad mestom in nad Spodnjo Štajersko in razglasil Maribor za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov – čeprav je ta država nastala šele tri dni prej, ni imela določenih meja in je ni priznala nobena v vojni zmagovita antantna sila. Država SHS ni mogla preživeti. A Slovencem je dala prvo narodno vlado in Maister, oborožen tudi z velikim znanjem, je to izkoristil za ščit pred germanskim pritiskom in za rešitev severovzhodnega dela Slovenije.
Maister nam je tako, Slovencem, dal pomembno lekcijo. Svoje majhnosti se nam ni treba bati. Še manj se je sramovati. Kadar smo zmožni stopiti za skupne cilje – in nemalokrat nam to uspe, naj spomnim le na avgustovske poplave -, nam noben izziv ne bo pretežek.
KRIZE, PADCI IN VZTRAJNOST
Zato je pomembno spomniti tudi na Maistrov čas. Danes živimo v svetu, ki je po besedah generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa zletel »iz tira«. V svetu, kjer nas beseda prihodnost navdaja bolj s skrbjo kot z upanjem – nekdo je pred časomo duhovito poimenoval svojo razstavo v Ljubljani z: “prihodnost v preteklosti svetletjša” -, je vredno spomniti, da so bile razmere, v katere so bili vrženi naši predniki, še ostrejše.
Če opišem samo dneve okoli Maistrovega prelomnega dejanja. Deset dni po Maistrovem nastopu v Melju so se »leta strahote« – kakor je Ivan Cankar imenoval prvo veliko vojno – končala s podpisom premirja. V prvi svetovni vojni se je bojevalo 60 milijonov vojakov, padlo jih je skoraj 10 milijonov.
Vojne je bilo uradno konec. A svet, v katerem so Maister in soborci delali načrte in akcije, se je še vedno tresel.
Na območju, ki so ga pred vojno oblikovala tri velika cesarstva, je nastalo deset držav, od tega osem novih. V poraženih državah so padali stari režimi. Nemški rajh postane Weimarska republika. V Rusiji divja državljanska vojna. Istanbul zasedejo francoske in britanske čete in namesto Otomanskega cesarstva, ki je nadzorovalo območje Palestine od začetka 16. stoletja, nadzor nad večino regije novembra 1918 dobijo Britanci.
Za nameček jeseni leta 1918 španska gripa postane pandemija. V naslednjih šestih mesecih je zaradi te virusne bolezni umrlo 30 milijonov ljudi.
A v takih okoliščinah so Maister in njegovi soborci ravnali preudarno in zbrano. Predvsem pa niso delovali razdiralno, znali so odmerjati svoje akcije in svoje ambicije in se posvetili stvarem, ki so pomembne. Po osvoboditvi se je Maribor kulturno, jezikovno, družbeno in gospodarsko prerodil. Že septembra 1919 se je v tem gledališču začelo obdobje slovenskega teatra, ko je ravnatelj Hinko Nučič postavil na oder Tugomerja, ki se do takrat ni smel igrati. Pomemben pečat so mestu dali emigranti s Primorske. Maribor se je razvijal v enega najmočnejših centrov industrije in do druge svetovne vojne je bil najhitreje razvijajoče se mesto v državi.
Tudi iz tega poglavja se lahko le učimo. Najpomembnejša stvar pri vsaki krizi je naš odziv nanjo. Zgodovina nam vedno je, in nam vedno bo, zastavljala zanke, rojeni smo v svet borb in preizkušenj. A predvsem od nas samih, od tega, ali bomo znali biti preudarni, povezovalni, in ne razdiralni, je odvisno, ali nas bodo preizkušnje potokle – ali pa okrepile.
SOLIDARNOST
Pri tem velja spomniti tudi na dosežke žene generala Maistra, Marije Maister. Ne le, da je s svojim izvrstnim znanjem francoščine pomagala možu s prevajanjem, ko se je pogajal z delegati antantnih sil za severno mejo. Že pol leta po osvoboditvi Maribora je bila soustanoviteljica in prva predsednica Mariborskega ženskega društva. V društvu so pomagali revnim, organizirali počitniške kolonije za otroke, zahtevali volilno pravico za ženske, zbirali denar za bolnišnice in finančno podpirali šole in študentke – med štipendistkami je bila tudi kasnejša narodna herojinja Slava Klavora.
zaradi ljudi kot je Marija Maister, je bil Maribor je bil večkrat potolčen, a se je vselej pobral. V mestu, kjer je zasvetila prva žarnica v tem delu Evrope in ga je vlak, znanilec tehnične revolucije na poti z Dunaja v Trst, povezal s svetom. Zato je Maribor preživel tudi katastrofalna devetdeseta, ko so v mestu, ki je bilo začasa Jugoslavije, industrijski motor Slovenije, so tovarne propadale ena za drugo. A za vas me ne skrbi, imate znanje in ljudi, da lahko držite korak z najboljšimi in najbolj razvitimi.
Moj zadnji klic pa je klic k solidarnosti. Solidarnosti med nami, kakršno je zmogla Marija Maister. In solidarnosti z drugimi, prej sem omenil, da so leta 1918 Britanci ob razpadu Otomanskega cesarstva prevzeli nadzor nad Palestino. Nad Palestino danes visi nova katastrofa. Razsežnosti človeškega trpljenja, ko umirajo novorojenčki, otroci, ko ugašajo nedolžna življenja v Gazi ali v Ukrajini, so grozljive. Samo na majhnem območju Gaze neizmerno trpi 2 milijona ljudi, v Ukrajini je ugasnilo že preko pol milijona življenj.
Mi stoletje po Maistru živimo v varni in stabilni državi. Narediti pa moramo vse, kar je v naši moči, da bodo takšni pogoji čimprej zagotovljeni tudi Palestincem in Ukrajincem.
Zato naj bo leto 2024, ki ga je vlada razglasila za leto generala Maistra, leto, ko si bomo, po zgledu generala Maistra, drznili krizam, ki nas obdajajo, pogledati v oči, ter se spomnili, da smo, kadar se povežemo, nepremagljivi.
(govor ni lektoriran)
