Jakob Gašpir, predsednik ZB NOB Kostanjevica ob Krki, na spominski slovesnosti, Oštrc, 21. oktober 2017

 

Spoštovane občanke in občani, cenjeni gostje, drage tovarišice in tovariši – Zdravo!

Najlepša hvala – v imenu ZB NOB Kostanjevica in v mojem imenu – vsem, ki ste danes tukaj!

Današnji dan je pred 74. leti za vedno krvavo zaznamoval našo skupnost. 21. oktobra 1943 je ob začetku nemške ofenzive »Wolkenbruch« v Kostanjevici okupatorska vojska v svoji akciji posejala smrt med nedolžne krajane. Ustreljenih je bilo 25 talcev iz Kostanjevice, 13 talcev s Prekope, 3 talci v Orehovcu in eden z Dolšc. V enem dnevu je ugasnilo 42 življenj. Na tako majhnem prostoru naše skupnosti med reko Krko in Gorjanci je bilo v fašističnem nasilju skupaj ubitih 92 žrtev, padlo pa je 73 borcev NOB – skupno 165 preminulih.V zadnjih bojih leta 1945 je padlo na naših tleh še 15 neznanih borcev 9. in 17. krajiške brigade.

Tukaj, na Oštrcu pri spomeniku pod vaško lipo, na kraju spomina na padle borce in druge žrtve fašističnega nasilja našega gorjanskega področja, danes s to skromno prireditvijo obeležujemo spominski dan občine Kostanjevica na Krki. Zbrali smo se, da se poklonimo žrtvam strahot in zločinov nad nedolžnimi ljudmi v Kostanjevici in njeni okolici, ki jih je zasejalo nasilje velike svetovne morije druge svetovne vojne. Ob vseh naštetih žrtvah ne gre pozabiti tudi ostalih, ki jim je vojna namesto sončnih dni življenja namenila smrtno temo v črni zemlji kdo ve kje.

Prav je tudi, da se spomnimo prisilno mobiliziranih, ki so padli v tujini, ali pa doma, ki so bili na napačni strani ob napačnem času, internirancev in taboriščnikov, ki se niso nikoli vrnili domov in drugih žrtev. Tudi ti so bili tu, med Gorjanci in Krko. Tudi ti si zaslužijo mir in spomin. Ko je vojna, se ne godijo lepe stvari. Kadar je vojna, slednja prizadene vse in nikomur zares ne prizanese. Vojna vedno prinese uničenje, smrt, trpljenje, strah, bolečino, zlo in še več zla.

Ob današnjem dnevu spomina je tudi prav, da ne pozabimo, da so našo kostanjeviško skupnost med okupacijo razdelili z mejo in obdali z žico: na eni strani Krke nacistična Nemčija, na drugi fašistična Italija; preko Gorjancev pa je krvoločno stegovala svoje kremplje  ustaška NDH. Kljub temu je bilo mnogo krajank in krajanov zavednih in pogumnih, tako da so se pridruževali in na različne načine sodelovali z odporniškim gibanjem v NOV in OF. Poudariti velja, da so se OF pridruževali pripadniki različnih družbeno-političnih organizacij: krščanski socialisti, Sokoli, društvo kmečkih fantov in deklet, KPS in ostale napredne in narodno zavedne sile. Vsi so bili zraven. Verjeli so v boljši jutri. Verjeli so, da bo po vojni drugače, kot je bilo prej. Verjeli so v pravičnejšo družbo in napredek. Borili so se za svobodo.

Brez pluralizma, ki je od začetka povezoval in združeval OF, bi NOB ne uspel; brez pogumnih posameznic in posameznikov, ki so se povezovali in organizirali, se borili in dajali svoja življenja, pa bi danes ne imeli slovensko-hrvaške meje onkraj Gorjancev, temveč italijansko-nemško po reki Krki. Na našem gorjanskem področju in okolici je bilo narodno-osvobodilno gibanje že zelo zgodaj in dobro organizirano.

Kraji pod Gorjanci so bili priča vojnemu razdejanju že prvega dne nenapovedane vojne, saj so nemške zračne sile 6. aprila 1941 bombardirale vojaško letališče pri Cerkljah. V Brežicah so bili Nemci že 11. aprila popoldan, prav tako pa so nemške izvidnice istega dne prišle skozi Metliko in čez Gorjance v Novo mesto, ki so ga predhodno bombardirali in ga zavzeli. Nemci so zasedli ves predel pod Gorjanci, čeprav so po sporazumu med Nemčijo in Italijo ti kraji pripadli slednji. Predel pod Gorjanci v Beli krajini so Nemci izpraznili že konec aprila, srednjo dolino Krke pa po 10. juniju 1941, vendar so se tu ustavili že na Bučki in v Zameškem, v Kostanjevici pa so postavili straže takoj onstran mostu.

Okupacija fašističnih sil je ustvarila v teh krajih posebne razmere. Območje je bilo razdeljeno na tri okupacijske oblasti. Vzhodni del Gorjancev in Krško polje na relaciji Stoj draga, Gadova peč, Bušeča vas, Malo Mraševo in naprej v smeri Bučka — Ljubljana so zasedli Nemci, drugi del Gorjancev do Novega mesta je zasedla italijanska vojska, Žumberak pa je pripadel tako imenovani Nezavisni državi Hrvatski (NDH). Državne meje med njimi so bile strogo določene, tako da je bila vsaka normalna komunikacija onemogočena. Že na samem začetku so okupacijske oblasti zahtevale popolno poslušnost.

Po napadu nemške vojske na Sovjetsko zvezo je na gorjanskem Podgorju začela dobivati vse večji vpliv Osvobodilna fronta (OF). Aktivisti so začeli ustanavljati poleti 1941 terenske odbore OF v vseh večjih vaseh, v manjših pa so delovali zaupniki. V drugi polovici avgusta 1941 je bil v Gornjem Vrhpolju ustanovljen rajonski odbor OF Šentjernej. Njegovo območje delovanja so bile občine Podbočje (takratni Sv. Križ), Kostanjevica, Šentjernej, Orehovica ter Bela cerkev, Šmarjeta in Škocjan na levem bregu Krke. Povsod tod so se predle nevidne niti zaupnikov in terenskih odborov OF.

Prvi partizani so se pojavili na Gorjancih že julija 1941, po izdaji v Krškem, ko so Nemci postrelili deset članov KPJ. Ti partizani, med katerimi je bila tudi narodna herojina Milka Kerin, so se utaborili nad Vodenicami nad Kostanjevico. Zaradi lažjega oskrbovanja so premaknili taborišče čez nekaj časa na Špilarjevo špico nad Javorovico. V začetku septembra 1941 pa so jih poslali v novomeško partizansko taborišče na Frati.

Prvo leto NOB pod Gorjanci je bilo prežeto s političnim delovanjem ter z intenzivnim ustanavljanjem in delovanjem mreže OF organizacij, obenem pa je bilo to leto tudi priprava na oborožen boj. V tem času so predvsem zbirali orožje in drug vojaški material, s katerim so oskrbeli prostovoljce ob odhodu v gozdove. Na sestanku rajonskega odbora OF Šentjernej 25. decembra 1941 je bilo sklenjeno, da bodo vsi, ki želijo iti v partizane, razdeljeni na tri skupine, ki bodo druga za drugo v časovnih razmikih organizirano odhajale v partizane, brž ko bodo dokončno sestavljene, oborožene in opremljene. Sklenili so tudi, da bo odšla prva skupina v gozdove 5. januarja 1942. Tega dne je dalo Podgorje prve borce za svobodo, ki so krenili v kraje domovanja Novomeške čete. V začetku februarja je krenila druga skupina prostovoljcev iz Šentjerneja, v noči z 9. na 10. marec pa še tretja. Odšle so na Gornjo Toplo reber, kjer so 3. marca ustanovili Peti slovenski oziroma Prvi dolenjski partizanski bataljon, ki je imel tri čete. Tretja četa tega bataljona se je imenovala Gorjanska in je pod vodstvom Franca Pirkoviča-Črta proti koncu marca, po napadu na Žužemberk, prispela na Gorjance. V začetku maja 1942 se je četa razdelila v tri vode, ki so zavzeli različne položaje po Gorjancih. Kmalu je prišlo povelje, da se morajo vsi trije vodi ponovno zbrati na Pragu v Kobilah, kjer so 13. maja 1942 ustanovili Gorjanski bataljon, ki so ga sestavljale tri čete, in sicer Kostanjeviška, Šentjernejska in Brusniška četa.

Italijani so ob vse večji rasti partizanske vojske v začetku leta 1942 začeli spomladi tega leta izvajati defenzivni načrt »Primavera«, ki je predvideval spomladansko vstajo slovenskega naroda in umik manjših italijanskih posadk v večje kraje. Tako so sredi leta 1942 imeli svoji postojanki le še v Kostanjevici in Šentjerneju; partizani Gorjanskega bataljona so jih oblegali vse od maja do jeseni 1942. Gorjanski bataljon je junija 1942 napadel tudi utrjene italijanske postojanke na Ratežu in v Brusnicah, od koder se je okupator s tanki in blindiranimi avtomobili umaknil v Novo mesto. Po vseh teh uspešnih borbah je nastalo in se vse bolj širilo osvobojeno ozemlje od Gorjancev do reke Krke. Na tem prostoru se je v varstvu Gorjanskega bataljona začela porajati nova družba. Nastanek osvobojenega ozemlja in hkratna krepitev partizanske vojske sta omogočila nadaljnje utrjevanje OF in NOB. Na osvobojenem ozemlju so se zlasti razširili in utrdili terenski odbori OF v vaseh, kjer jih prej še ni bilo. Skoraj po vseh vaseh so ustanovili enote Narodne zaščite, ki so bile organizirane po četah in vodih.

V drugi polovici maja 1942 je zaradi obsežnejših nalog okrožni odbor OF Novo mesto razdelil okrožje na podokrožja. Tako je nastalo tudi podokrožje Gorjanci, ki je obsegalo rajone Sv. Križ, Kostanjevico, Šentjernej, Orehovico in Brusnice. Podokrožni odbor OF Gorjanci so sestavljali predstavniki vseh treh političnih skupin: Jože Zamljen kot predstavnik Sokola, Jože Penca krščanskih socialistov in Martin Bajc KP Slovenije. Sekretar odbora je bil Vencelj Perko. Ob politično organizacijskem delu je bila ena od osnovnih nalog podokrožnega odbora OF na osvobojenem ozemlju graditev ljudske oblasti. To se je začelo z volitvami v narodnoosvobodilne odbore kot osnovne celice, za katere je izvršni odbor 17. maja 1942 izdal odlok, da bodo prevzeli del pooblastil dotedanjih odborov OF. Volitve so bile na javnih zborovanjih, po navadi zvečer in ve­činoma na prostem. Volilno pravico so prvič dobile vse ženske in mladina, stara nad 18 let. Z izvolitvijo NOO so bile določene naloge predsednika in odbornikov, ki so bili zadol­ženi za delo na določenem področju, kakor so Narodna zaščita, gospodarstvo, preskrba in podobno. NOO so delovali do velike italijanske ofenzive na Gorjance, jeseni 1942. Po tej ofenzivi so Italijani odpeljali del odbornikov v internacijo ali v zapore, medtem ko so drugi zaradi nasilja začasno prenehali z delom. Pri teh volitvah kot tudi pri izvajanju vseh političnih in gospodarskih nalog je bila zelo aktivna mladina, ki je bila organizirana v SKOJ in Zvezo delovne mladine (ZDM). V podokrožju je Vilma Bebler ustanovila poleti 1942 podokrožni komite SKOJ Gorjanci, katerega sekretarka je bila Vida Stanič. Na osvobojenem ozemlju se je preizkušala v najrazličnejših smereh vsa iniciativnost, iznajdljivost in sposobnost delovnih ljudi pod Gorjanci. Celotno osvobojeno ozemlje so imeli do italijanske ofenzive popolnoma v rokah partizani Gorjanskega bataljona in aktivisti OF tega območja. Ta svobodnost in mirnost pri delu je pritegnila na svojo stran večino prebivalstva podgorjanskih vasi, ki so se aktivno vključili v različne oblike urejanja družbene ureditve. Gorjanski bataljon se je bojeval za zakonitost, red in disciplino v svojih četah in za pravno varnost prebivalcev na osvobojenem ozemlju. Partizani so bili odločni pri zatiranju vsakega nepoštenja v svojih vrstah in na ozemlju svoje pristojnosti. Samostanski kronist v Pleterjah je zapisal, da ni bila morala med ljudmi v preteklosti nikoli tako visoka.

Če se ozremo v preteklost, potem bi veljalo bolj pogumno in povezano ter s skupnimi cilji gledati v prihodnost, v kateri si želimo pravičnejše družbe in napredka; in si ne želimo vojnih grozot. Prav je, da se zavedamo vrednot narodne osvoboditve. Želel bi si, da bi tudi danes zmogli povezati delovne ljudi in napredne družbeno-politične organizacije v neko Ljudsko fronto, namesto da vlečejo vsak k sebi. Še posebej bi si želel, da bi se pri družbenem in političnem udejstvovanju bolj angažirala mladina. Prav bi tudi bilo, da bi se zavedli, da vsi pripadamo velikemu delavskemu razredu, ki mu nasproti stoji kapital,  in da smo – ne glede na spol, narodnost, barvo kože ali veroizpoved – vsi ljudje.

Ni pa prav, da bi še naprej dopustili, da nas dnevna politika  v imenu interesov domorodnega ekonomsko-političnega razreda razdvaja in zavaja, ko se ljudem natika bele ali rdeče naočnike, izkrivlja resnico in manipulira z lažjo ali pa se prodaja sprava, s katero se v resnici med ljudstvo seje razdor.

Tisti, ki so drugo vojno na naših tleh živeli in preživeli, pravijo, da so se že davno spravili. Verjamem, da boste te misli v svojih srcih odnesli s seboj in jih delili s svojimi bližnjimi. Želim vam prijetno druženje tu na Oštrcu. Nasvidenje prihodnjič in Srečno!