Spoštovane, spoštovani, tovarišice, tovariši!

V nedeljo, 26. junija, bo minilo 80 let, kar je Cankarjev bataljon v uspešni akciji uničil oba mostova nad Završnico. Nemški okupator se je nato 1. julija maščeval in pobil 29 ljudi iz begunjskih zaporov, en je pobegnil na tem mestu, kjer smo zdaj. To je leksikalni zapis teh dogodkov: prvega kot junaškega in drugega kot vojni zločin. Moj čustveni spomin je iz mladosti. Ko sem se z družino kot otrok vozila v Planico, nas je oče, Josip Vidmar, opozoril na tem ovinku na tragični poboj. Nam pa je vlil pogum, da je en od talcev pobegnil. Ni nam povedal, da so ga čez nekaj mesecev Nemci ujeli, mučili in ubili. Verjetno nam je tudi povedal, zakaj so bili talci pobiti, a sem bila premlada, da bi vse razumela. Danes vidim, da táko luknjičavo dojemanje preteklosti, zlasti najbolj pomembnih časov NOB, ki so vedno bolj odrinjeni in podrejeni času ob osamosvojitvi, dodatno povzroča razklanost v slovenski družbi. Zakaj? Zato ker – tako kot pri dražgoški bitki – se enako obravnava požig mostov, češ, kaj pa so partizani ropotali proti okupatorjem. Z današnjimi očmi lahko udobno iz foteljev delijo svojo »zgodovinsko resnico«: čemu se je OF podajala v odpor proti tako močnim okupatorskim silam, naj bi le počakala na osvoboditev. Kdo to danes poudarja? Partizani in današnji dediči NOG zagotovo ne. Iz foteljev nas podučujejo ljudje, ki so na eni strani pripadniki takratnih protipartizanskih sil, po drugi strani pa pripadniki protisocialističnih opcij. Te razdelitve ne smemo zanemariti, kajti vojaška razporeditev sil v Sloveniji konec leta 1944 je bila poučna: 36 do 38 tisoč borcev je bilo vključenih v NOV, medtem ko je bilo vključenih v SS pomožne sile od 32 do 34 tisoč domobrancev.
In zdaj smo tik pred 3. svetovno vojno! Kako se bomo opredelili? Iz foteljev nas najbolj pritiska protikomunistični blok, ki želi agresorja na Ukrajino demonizirati. Prav tako je iz foteljev priročno prikimavati mogočnemu vpletanju ZDA v svetovni red, saj je politično in ideološko najudobneje, ker se ni treba preobremenjevati. Zato imamo politike, ki so do študija v ZDA grmeli proti amerikanizaciji Slovenije, zdaj pa grmijo za amerikanizacijo. Mislim, da smo prišli do neke točke, v kateri moramo za določene stvari potegniti črto in zadeve sumirati v nek nov dogovor civilne družbe z vplivom na našo politiko, ta pa naj nadaljuje boj za mir po diplomatskih poteh. Prva naloga nas naslednikov NOG je, da z vsemi silami, z demonstracijami, mednarodnimi peticijam in drugimi pritiski zahtevamo, da se takoj vzpostavi premirje.
Žal, premirju stojijo napoti velike prepreke.
Ena največjih je trgovina z orožjem. Se spominjate, kako krvava vojna je bila v Bosni? Svet, še posebej Evropa, so se zakleli, da ne bodo dali bosanski federalni vojski težkega orožja. Danes drvijo transporti z orožjem v Ukrajino, da podaljšujejo vojno.
Da je ruski agresor vdrl v Ukrajino, da bi ubranil t. i. svojo manjšino, ki ji je bila kratena jezikovna, kulturna samostojnost ter politična avtonomija, se je kuhalo že vrsto let. Ukrajinski parlament je prepovedal določene ruske knjige. Prav dogovora iz Minska sta zagotavljala avtonomijo ruskim prebivalcem, ki jih je brez posledic kršila Ukrajina, ki se je odvrnila od Rusije in se amerikanizirala, da bi prišla v EU, predvsem pa v Nato. In prav Nato je jabolko spora.
ZDA govorijo, naj se Ukrajina sama odloči za vstop v Nato, v resnici si to na moč želijo same. Supersonične ruske rakete potrebujejo 6 minut za prelet čez severni tečaj do ZDA. Rakete ZDA potrebujejo za ta prelet 30 minut, zato potrebujejo Ukrajino, da izenačijo časov-no razliko. Iz tega sledi, da Rusija ne nasprotuje Ukrajini članstva v EU, zelo pa nasprotuje njenemu članstvu v Natu, mar ne?
Danes vsi kažejo s prstom na Rusijo, da ne dopušča izvoza ukrajinskega žita iz ukrajinskih črnomorskih luk, ki jih je zaminirala Ukrajina, ne Rusija. Ampak Litva ne dopušča povezave med ruskim Kaliningradom in matico, kljub vsem mednarodnim sporazumom. Kam vodi tak odnos med EU, ZDA in Rusijo? Ne le v uničenje Ukrajine, ti odnosi vodijo lahko v uničenje človeštva. Zato se moramo zavzemati za mir!
Če znameniti filozof Slavoj Žižek izjavi: »Pacifizem je napačen odgovor na vojno v Ukrajini, ideje o nevtralnosti EU pa so bližnjica v katastrofo,« vidim ne le, da je to izjava iz fotelja, še več iz slonokoščenega stolpa. Pri tem je znameniti filozof prezrl – celo izbrisal je – bodoče rodove, zdaj in tukaj pa odpisal polovico človeštva, ki po svojem spolu stremi k miru in mirnemu reševanju konfliktov, a žal v moškem svetu nima dovolj moči in vpliva.
Smrt fašizmu – svoboda vsem!

Živa Vidmar, članica predsedstva ZZB NOB Slovenije