Violeta Tomič, poslanka Levice, na srečanju Skupnosti internirancev Dachau, Ljubljana, 26. november 2017

 

Spoštovane interniranke in interniranci, njihovi potomci in prijatelji, tovarišice in tovariši!

Najprej naj izrazim zahvalo za vabilo. Ponosna sem, da sem lahko v vaši sredi, med ljudmi, ki ste zavezani k temu, da ohranjate spomin na del človeške zgodovine, ki se ne bi smel nikoli zgoditi. Vi ste živ spomin in opomin na to, česa vse je sposoben človek, če mu je dopuščeno, dovoljeno, če ga nihče ne ustavi pri uničujočem divjanju in sovraštvu do drugačnosti. Moje najgloblje spoštovanje vsem, ki ste preživeli taborišče Dachau in imate še danes toliko volje in duha, da ste aktivni pri ohranjanju zavesti o tem. Spoštovanje tudi potomcem in vsem, ki ne dopustite, da bi se kdaj koli pozabilo.

Taborišče Dachau, vadbeni center za vsa ostala taborišča, celo nas, ki nismo doživeli grozot druge svetovne vojne še vedno navdaja z grozo. Težko si je predstavljati trpljenje, ki ste ga doživljali preživeli taboriščniki in taboriščnice, še težje pa si je predstavljati sprevrženost osebkov, ki so bili sposobni sočloveku zadati tolikšno zlo. V imenu česa? Katera ideologija lahko en narod zavede tako daleč, da verjame, da so drugi ljudje slabi in da jih je potrebno izbrisati z obličja zemlje, ki je naš edini skupni dom, samo zato, ker so se rodili drugje, v drugi državi, drugemu narodu? Ta ideologija ima ime. To je nacizem, ki je skupaj s svojim bratom fašizmom izbrisal milijone življenj.

Po drugi svetovni vojni so zmagovalci v celem svetu jasno rekli NIKOLI VEČ! Zavezali smo se, da se te grozote ne smejo več nikoli ponoviti.

Toda, v tem času, ko praznujemo častitljivo 70-to obletnico zmage nad fašizmom z grozo ugotavljamo, da ga mogoče niti nikoli nismo zares premagali, temveč smo ga le ustavili, da smo ga le zamrznili za nekaj desetletij! Trenutno je fašizem močnejši kot kdaj koli v času našega življenja, močnejši kot kdaj koli po koncu druge svetovne vojne. Prav zato je današnje srečanje tako zelo pomembno.

Vsaka gospodarska kriza prinaša dvig nestrpnosti. Zato so se po vsem svetu dvignile glavo neonacistične in neofašistične skupine. Svetovni kapital jih podpira in odobrava in prav v vseh državah EU so močne in dobro organizirane skupine grožnja notranji stabilnosti držav. Evropa, ki je nastala na temeljih antifašizma danes odobrava neofašistična gibanja, tolerira jih celo v svojih parlamentih.

Tudi pri nas se je od osamosvojitve dalje razpaslo sovraštvo do vsega, kar je bilo lastno bivši skupni državi. Solidarnost, bratstvo, enakost, te besede so zasmehovane kot nekaj izumrlega, nekaj, kar pripada »totalitarnemu« sistemu jugoslovanskega samoupravnega socializma.

Skrajne desničarske stranke nas obtožujejo tako imenovanega »levega fašizma«. Obsojanje partizanskega boja in vrednot NOB je postalo del državne politike, ne le desne, ampak žal tudi tako imenovane sredinske.

Danes se otroci v OŠ le dotaknejo teme druge svetovne vojne, zato ne vedo več, kdo je bil okupator in kdo branitelj, kdo je bil zaveden in kdo zaveden, kdo se je boril za narodovo osvoboditev in kdo je skupaj z okupatorjem prisegel fašizmu in izdajal lasten narod. Mnogi domačini so pristali v taboriščih le zato, ker jih je pokazal domači izdajalec in ti nosijo neizbrisno krivdo za premnoga uničena življenja.

Danes pa imamo celo v nacionalnih medijih polno zagovarjanj grozodejstev nad lastnim narodom, zagovarjanja in opravičevanja izdajstva in blatenja in norčevanja iz mrtvih in še živečih partizanov. Zavedati se moramo, da zgodovino želijo spreminjati le tisti, ki niso zadovoljni s svojo vlogo v njej! Izdaje lastnega naroda se ne da opravičiti nikoli.

Nikoli ne smemo pozabiti, da je bila NOB tudi socialna revolucija, ki je omogočila obubožanemu ljudstvu, da se je postavilo na noge, omogočilo brezplačno in vsem dostopno šolstvo, zdravstvo, kulturo, zgradilo tovarne, ceste, proge, kar pa so naši oblastniki uspeli v pičlih 20-tih letih poceni razprodati.

Vi, ki ste v najhujših razmerah znali ohraniti solidarnost, ste se borili, ne le za narodovo osvoboditev in enakopravnost narodov, ampak tudi za bolj človečno gospodarsko ureditev, socializem. Zavedamo se, da povojni sistem ni dosegel vsega, kar ste upali in kar bi moral, bilo je veliko nezaupanja, strahu in travm na vseh straneh, a je vseeno dosegel veliko, zlasti, če upoštevamo neugodne okoliščine, vojno škodo (ki jo mimogrede Nemčija še do danes ni poplačala, čeprav od nas zahteva dosledno poplačevanje dolgov), če upoštevamo ogromno mrtvih, stalen pritisk kapitalističnih držav in tujega kapitala, ki je na koncu vendar dosegel svoj cilj, da si podredi socialistične države in si prisvoji skupno premoženje ljudi preko denacionalizacije, lastninjenja, privatizacije, svobodne gospodarske pobude.

Ob 70. obletnici zmage nad fašizmom naša država ni poslala svoje delegacije na veliko proslavo 9. maja v Moskvi.

Še več. Zelo pomenljivo je, da naša država ni podpisala deklaracije OZN proti fašizmu in nacizmu. Še več. V parlamentu redno obravnavamo »Deklaracijo o evropski zavesti in totalitarizmu«, ki nam jo vsiljuje skrajna desnica. Ta deklaracija enači fašizem, nacizem in komunizem, na kar ne moremo pristati.

Naša oportunistična oblast se ne zaveda posledic tega, da brezvestno in brezprizivno podpira politiko NATA, ki seje vojne po svetu. Tako ni podpisala deklaracije o prepovedi nuklearnega orožja. Še več. Ob številnih socialnih stiskah povečuje denar za oboroževanje, kar 207 mil eur bomo dali za nove Patrie, zastarelo železo, ki k naši varnosti ne bo prispevala ničesar z zavezo, da bomo vsako leto dali 20% sredstev za orožje. To je razvojna slepa ulica, stagnacija kljub navidezni rasti in podpiranje napačnih prioritet. Policija je za 1,6 mil dobila nov vodni top, ki ga misli uporabiti ob mogočih demonstracijah nezadovoljnih državljanov. Politični razred, tako ameriški, kot evropski, nimata nobenega razvojnega programa, temveč le program za ohranjanje in povečanje privilegijev, kar povečuje neenakost, revščino in postaja gojišče rasizma in sovraštva.

Reke beguncev, ki že nekaj let prihajajo v Evropo, so ena od neposrednih otipljivih posledic neofašizma. Svetovna vojna, ki jo bije novi fašizem, ima vrsto pojavnih oblik. Ena od teh so že omenjene reke beguncev, ki so posledica  oboroženih spopadov  kot tudi ekonomskih stisk. Pri tem pa tudi mi nismo nedolžni, saj smo del formacije NATA, ki povzroča oborožene spopade po svetu, zaradi ekonomskih interesov peščice.

Intenziviranje sovražnega govora tako v klasičnih medijih kot na družabnih omrežjih je še ena pojavna oblika prodiranja novega fašizma v vse pore vsakdanjega življenja. Politizacija množic s podpihovanjem sovraštva do mejnih skupin, do tujcev, do drugačnih, do drugače mislečih, povzroča stalne napetosti v družbenem okolju in preusmerja pozornost od ključnih dogajanj. In ta so ekstremno koncentriranje dobrin in kapitala v rokah maloštevilnih posameznikov in korporacij na eni strani, in na drugi strani pojav vse večjih množic v revščini. V Sloveniji gre že za 25 odstotkov prebivalstva, ki živi na meji revščine ali pod njo.

Plače so prenizke, zato jih je potrebno dvigniti na ustrezno raven, saj bi mesečni dohodek vsakega zaposlenega moral zadostovati vsaj za dostojno življenje.

Nizke plače posledično povzročajo prenizke pokojnine, zato mnogi upokojenci, ki so gradili to domovino, danes živijo lačni in v mrazu. To je popolnoma nedopustno v državi, ki ima v Ustavi zapisano, da je socialna država!

Morda najpomembnejši obraz novega fašizma pa je prisila finančnih oligarhij, da se suverene države zavežejo k tako imenovani politiki varčevanja. Neizvoljeni, od mednarodnega kapitala postavljeni osebki zahtevajo skrajno zmanjševanje izdatkov za javne službe in  krčenje  skupnostnih dobrin. Nalagajo razprodajo državne lastnine po sramotno nizkih cenah korporacijam, ki jih servisirajo vedno bolj na očeh javnosti. Navidezna finančna pomoč državam v stiski se je izkazala kot reševanje bank, ki so nekaj let pred tem s poceni denarjem s pomočjo nacionalnih finančnih oligarhij izročile države le-tem v finančno suženjstvo. Nesporen dokaz teh potez je dejstvo, da so v Sloveniji v letih 2008 – 2013 več kot 17 milijard  EUR zasebnega dolga neoliberalne vlade prelile v državni javni dolg in tako izročile Slovenijo v program zategovanja pasu na milost in nemilost neizvoljenim uradnikom in predstavnikom finančne oligarhije.

Sedanja ureditev Evropske skupnosti omogoča prevlado finančnih oligarhij in ekstremnega neoliberalizma, kar dejansko je novi fašizem.

Neoliberalni kapitalizem ogroža človeštvo tako z ropanjem in siljenjem v revščino večine prebivalcev planeta kot tudi z uničevanjem okolja z izrabljanjem naravnih danosti in virov za doseganje čim večjih dobičkov. V ta namen uporablja lokalne vojaške spopade,  povzroča reke beguncev,  brez zadržkov uničuje okolje,  naravno in kulturno dediščino.

In če vse skupaj pogledamo kot enoten mozaik, vidimo svetovno vojno,  ki jo bijejo korporacije in finančne oligarhije pod zastavo fašizma proti človeštvu in planetu.

Nam, ki se borimo proti temu pravijo, da plavamo proti toku. Sporočamo jim, da bomo še vedno plavali proti temu toku, dokler se tok ne obrne in postane močna, deroča reka. Vzor ste nam ravno vi, saj je leta 1941 vse izgledalo strašno in brezizhodno, pa se je peščica zavednih in srčnih ljudi vseeno odločila zoperstaviti se velikemu zlu in eni najmočnejših armad tistega časa. Obrnili ste tok, zdrobili verige in odprli perspektivo za resnično boljši svet. In tako bo spet in spet, kajti življenje se obnavlja in je večno, ljubezen je močnejša od sovraštva , sočutje je močnejše od jeze, odpuščanje močnejše od maščevanja.

Torej zgodovina ne proizvaja samo probleme, ampak tudi rešitve zanje, saj je vsaka kriza velika priložnost za učenje.

Tovarišice in tovariši, spoštovani člani skupnosti internirancev v Dachau.

Nikoli ne smemo pozabiti zaveze, da se zlo, ki ste ga doživeli ne sme nikoli več ponoviti. Za preživetje človeštva in planeta moramo izkoreniniti fašizem, v vseh njegovih pojavnih oblikah.

Smrt fašizmu svoboda narodu!