Pater Bogdan Knavs na slovesnosti v spomin na partizanske boje v Krnskem pogorju na planini Kuhinja pod Krnom, 11. septembra 2016

Spoštovani! Naj najprej izrazim veselje nad tem, da smem biti tu med vami, in hvaležnost za to, da ste me povabili v ta čudoviti konec naše domovine. Počaščen sem, da smem deliti z vami spomine – skupaj z vrednotami, o katerih tukaj govori tako neizmerno lepa narava kot tudi človeški spomin.

Mogli bi reči, da tukaj, pod Krnom in Batognico, vsak kamen pripoveduje bridko zgodbo iz še ne tako davnih dni, saj se je pred sto leti v kraljestvo Zlatoroga spustila največja temina človeškega življenja. Kakor pravijo zgodovinarji, se je prav v hribih nad Kobaridom med prvo svetovno vojno vzpostavila najvišja gorska fronta. Brez zgodovinarjev pa tudi vi sami veste, vsi skupaj vemo!, da se je tukaj bojevalo mnogo slovenskih fantov in mož, naših rojakov, ki so v srcu nosili najvišje ideale: ljubezen do rodne zemlje, ljubezen do slovenskega jezika, tovarištvo, prijateljstvo, solidarnost. Za te ideale so bili pripravljeni žrtvovati celo lastno življenje.

Prav je, da se ob tej priložnosti spomnimo tudi drugih borcev, npr. neizkušenih madžarskih vojakov, tako imenovanih honvedov, ki so bili ob napadu izurjenih italijanskih planinskih enot (alpinov) 16. junija 1915 hitro premagani. Na pobočjih in strminah Krna so se, skupaj z vpoklicanimi fanti še drugih narodnosti, s smrtjo srečevali iz oči v oči, saj je frontna linija nasprotnih vojska potekala v razdalji le nekaj desetih metrov.
V teh bitkah je bil Krn dobesedno razbičan, bližnja Batognica, ki še danes v svojih nedrjih skriva 500 metrov podzemnih rovov, narejenih v tistih časih, pa je lahko le nemo opazovala vojne strahote.

Primorski pesnik in pisatelj Sašo Vuga pravi, da je bilo po koncu prve svetovne vojne najbolj presunljivo to, da v teh krajih ni bilo več slišati ptičjega petja … Odsotnost ptičjega žvrgolenja pa ni pomenila odsotnosti petja nasploh, saj so primorski ljudje tudi tedaj – kljub italijanski fašistični oblasti – zelo radi peli domače pesmi v svojem melodičnem jeziku.
Sedaj razumem, zakaj so si med drugo svetovno vojno partizanski borci za imena enot pogosto izbrali ime katerega od slovenskih pesnikov: zato ker naši poetje praviloma ljubijo naš jezik, ljubijo domovino, ljubijo kleno slovensko besedo!

Prav v teh krajih na Batognici so se utrdili naši odporniki zoper fašizem in iz teh vrhov obvladali s svojim pogledom ne samo čudovito pokrajino, ampak tudi premočne sovražne enote. Toda pogled na lepoto pokrajine jih je še dodatno spodbujal v boju. Samo sto jih je bilo po številu 18. julija 1943, a ker so vedeli, da branijo sebe, svoje družine, svoje domove, so vztrajali. Niso imeli dovolj ne orožja ne streliva, toda z ostanki min iz prve svetovne vojne in s kamni so vzdržali do mraka. Ponoči pa so pogumno prebili obroč italijanskih fašističnih čet in poskrbeli še za ranjence, ki so jih pustili v oskrbi v partizanski bolnici pod Krnom.

Že stari Rimljani so rekli: “Historia magistra vitae est.”, zgodovina je učiteljica življenja. Zgodovinska dejstva, ki jih navajam in ki jih je po pričevanjih zelo lepo opisal pisatelj Ivo Svetina, naj bi nas torej nekaj naučila, morda tega, da človek, ki v srcu nosi ideale in ve, za kaj se bojuje, zmore neizmerno veliko.
Slovenski fantje, ki so se tukaj borili, niso mislili nase. Mislili so na svoje najdražje, na svoje domove, na ljubo zemljo, na kateri so živeli in katera je živela njih! Primorski fantje pa so imeli še močnejši razlog za boj za svobodo, saj so 25 let nosili težki jarem italijanskega fašizma. Ta je uničil marsikaj, ni pa mogel razstreliti lepote gora, ni mogel ustaviti bistre Soče, ni mogel iz src iztrgati ljubezni do rodne zemlje – očetnjave! Takrat je šlo za ohranitev njihovih domov, vinogradov, sadovnjakov, njiv in pašnikov. Šlo je tudi za ohranitev te lepe pokrajine, za Primorsko, ki so jo nosili v svojem srcu. Zato je bilo tukaj življenje močnejše kot sovraštvo in smrt. Zato se je v te kraje povrnilo tudi ptičje petje, zato sta se tu ohranila slovenska pesem in slovenski jezik.
Da, tudi tega so branili, saj je to jezik, v katerem so znali povedati vse, kar jih je težilo in bolelo, pa tudi tisto, kar jih je veselilo in osrečevalo. V tem jeziku so preklinjali in molili, odpuščali in ljubili. Njihov jezik je izražal globino človeške duše in visokost njihovega duha … Ob tem ne morem mimo poskusov, o katerih se govori zadnje čase, da bi namreč bil na slovenskih univerzah učni jezik angleščina. Naši partizanski borci so bili pripravljeni umreti za slovenski jezik – kako tragično je, da je nekdo pripravljen prodati lepoto slovenskega jezika za svojo lastno slavo, priznanje in dobiček.
Boju za svobodo, za rodno zemljo in za svoj jezik pa je bil pridružen tudi boj za nov družbeni red, za tak red, ki ne bo poznal več dekel in hlapcev, ampak bo omogočal, da bodo vsi spoštovani, da bo vsak človek imel svoje dostojanstvo, ker bodo v njem vladali pravičnost, medsebojna pomoč in tudi pravo prijateljstvo.

Spoštovani, ob spominih, na katere smo lahko ponosni, in ob lepoti, ki nas obdaja, si lahko danes, ko praznujemo tudi dan planincev, priznamo, da je vse to pomembno tudi za naše življenje. V tej čudoviti pokrajini lahko pridemo drug drugemu naproti, se ponovno začutimo v svoji enkratnosti in se spet zavemo, da znamo drug za drugega tudi kaj dobrega storiti. Tukaj se kar sama ponuja priložnost, da se med seboj tesneje povežemo. Zato je prav, da gojimo izlete in pohodništvo! Na teh, s krvjo naših prednikov posvečenih krajih, lahko tak izlet ali vzpon postane romanje v duhovne višave, in zemlja, po kateri hodimo, postane sveta zemlja, ki jo spoštujemo in tudi ljubosumno varujemo. Kakšna čudovita lepota nas tudi danes obdaja!

Spoštovani vsi zbrani, dragi prijatelji in tovariši! Borci so umirali tudi z upanjem, da njihova žrtev ne bo zaman in da bo napočil čas, ki ga je napovedal pesnik Prešeren v svoji Zdravljici: »Ne vrag, le sosed bo mejak!«
Prav ti čudoviti kraji in zgodovinski spomin – ne samo na grozote, ampak tudi na velika prijateljstva in tovarištvo – nam jasno govorijo, da smo tudi mi poklicani k medsebojni povezanosti, vzajemni pomoči in pravični družbi. Padli borci in trpeči ranjenci nam kričijo in hkrati šepetajo v naša srca: »Ne pozabite nas! In ne pozabite naših idealov, za katere smo trpeli in umirali!« Ko jim v tem trenutku zagotavljamo, da smo jih slišali, se hkrati odločamo, da bomo vrednoto svobode in vrednost slovenske zemlje, pa tudi vrednoto slovenskega jezika in pravičnega družbenega reda nosili v sebi še naprej in zanje živeli, poskrbeli pa tudi za to, da jih bomo posredovali naši mladini. Ob lepi proslavi, ki ste jo pripravili, ob poslušanju vašega zbora in čudovite slovenske pesmi upamo, da bo slovenska beseda v teh gorah odmevala še stoletja!

Dovolite mi, da Vas sedaj povabim, da povzdignemo svoja srca in zmolimo tisto molitev, ki smo se je naučili še kot otroci in ki so jo mnogi naši možje v vseh vojnah šepetali, ko so umirali oz. ko je bilo najhuje. To je molitev, ki nas jo je naučil naš Gospod: Oče naš, ki si v nebesih…
Blagoslavljam ta kraj in to deželo, kjer so naši rojaki umirali tudi za mir, za našo svobodo in prijateljstvo: Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha naj pride na Vas in na Vas vedno ostane.