Srečko Kosovel o pravičnosti Evrope
Zdaj, ko je tu čaščena in v vseh pogledih politično privilegirana Združena Evropa, je skoraj nemogoče razpravljati o alternativi tej Evropi, o kateri mi Evropejci tako nimamo skupnih sanj. Srečko Kosovel, rojen pred stopetnajstimi leti (18. marec 1904–27. maj 1926), nam je v svojem času očital celo, da smo se vedno preveč ogledovali po Evropi in mnogo premalo po sebi, kot narod smo belo jagnje med volkovi.
Mi nismo enakovredni Evropejci, saj rajši hlapčujemo in ne razmišljamo o tem, kako bi živeli in si sami vladali: »V času, ko nas tepe bič evropskih imperializmov, poklekamo pred Boga in molimo za svoje pravične gospodarje. In ti gospodarji nam pustijo Boga in vzamejo vse pravice, ki jih je dal Bog človeku.« Hej, draga Evropa! Ideal evropskega človeka, čigar obrazi so različni, je po Kosovelu »samo eden v svojem velikem stremljenju: ljubiti vse ljudi in v tej ljubezni delati«. V kapitalizmu in s kapitalizmom to ni mogoče, kajti kapitalistične filantropije ni.
Še takó razbito ladjo človeštva naj po Kosovelu usmerja pravica, ki je edini svetilnik. Z njo bi se nemara dalo ukrotiti divje valove nasilja, krivic in obupov. Še posebno mlad človek verjame v pravico, tako kot je verjel tudi Kosovel in o tem glasno sanjal. Pravica je kot moč, ki obuja ranjena srca. Pošteno do nas samih bi bilo vsekakor naše lastno samospoštovanje, da ne bi popuščali pred melanholično romantičnim nacionalizmom, ki nekritično spoštuje le velike narode. Nehajmo s to patološko potrebo po preštevanju, češ, smo pač majhen narod! Naši intelektualci premalo upoštevajo ljudskost, ki je gejzir, vrelec življenja; ta nam daje prizemljeno energijo ter kar najpristnejši in veder navdih za življenje in delovanje.
Toda že zelo mlad je Kosovel v narodu videl držo, ki je trdna in vztrajna odpornost; ta se zaveda krivic velikih in tudi lastnega podcenjevanja. Iz politične in kulturne zaostalosti vodi pot, preboj naprej, vendar pa to ni mogoče s kakšnim političnim absolutizmom. Vemo, da je bilo dvajseto stoletje strahovito zasvojeno s politiko, tako kot nobeno prej. Pretirana politizacija je vodila v utrujenost in politika je odvzela življenju njegove najbolj vitalne moči. Demonska sila kapitalizma vodi v razkroj, svet deli na zatiralce in zatirane, Evropa trpi pod železno peto kapitalizma in ta demonska sila uničevalno žene proti koncu: »rešitev je samo ena: da se razpoči ta stroj in da se ta človek osvobodi«. Kosovel sanja o pravičnosti, ki bi na zemlji ustvarila človeka vredno življenje.
Svarilo pred cinizmom
Kakšen naj bi bil čas pravice? Ne samo da bi krivica izginila, ampak smisel bi bil tudi v kulturi srca. Hkrati gre za obračun z vsemi tistimi, ki v svojem samozagledanem in samovšečnem malomeščanstvu, egocentričnem samoljubju – Šiki Miki – nimajo ne srca in ne oči, sploh ne vidijo krivic. Ni pravičnosti brez prepoznavanja krivic in le zmaga pravice bi lahko omogočila, da bi med ljudmi nastala »ljubezen kot pogoj, cilj in vsebina življenja posameznika in človeštva«, kajti šele tako bi bil v človeštvu ustvarjen pogoj za »večni mir«. V tem našem prizadevanju za obrambo pravice in v protestu proti vsemu nečloveškemu bo po Kosovelu vidno, kolikšen je potencial naše duhovne moči. Potreben je pogum in Kosovel nas svari pred cinizmom, ki je po njegovem smrt. Hej, draga postmoderna s svojim čaščenjem cinizma, vzemi v roke to drobno Kosovelovo knjižico »#Pravica. Mladi verujejo vate, Pravica«, kajti ne bo razočarala!.
Kaj je tako zelo mladi Kosovel slutil še pred drugo svetovno vojno? Predvsem obup, ki ni bolezen človeka, ampak družbe. Zamislimo se, ko nas opozarja, da smo za svojo prihodnost odgovorni, saj ta predstavlja pogoje za življenje. Skoraj otroško naivno nas svari, da ne bodimo podobni kabinetnemu tuhtaču, ki mu je služkinja prišla povedat, da je streha v plamenih, on pa ji je odvrnil, da ga gospodarstvo pač ne zanima. V svojem času je Kosovel kritično ugotavljal, da so »gospodje politiki, predstavniki ‚milega naroda‘ in ‚lepe naše domovine‘, zavozili tako daleč, da so zamenjali državo in stranko«. Hm – in kako je pri nas ta trenutek?
Kosovelova misel je kot klic k vesoljni pravičnosti, v tem boju za obljubljeno deželo Pravice smo vsi skupaj, kajti ne rečemo samo »mi«, ampak »vsi«, usmerjajo nas poštenost, odkritosrčnost in načelnost kot pomoč dejanskemu razvoju in napredku. »Zmaga resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem, pravičnosti v socialnem življenju bo največji triumf sodobnega človeštva.« Zato politika ni cilj, kultura je cilj in rosno mladi Kosovel pravi: »Kultura mora biti, na kateri mora sloneti naša politika, ne pa obratno.« Odprimo okna radosti, poveličanju in vstajenju, kajti kot ogenj smo, ta mora izgoreti, izžareti v temo in jo razsvetliti. O gibanju govori Kosovel, o konkretnem dogajanju, in »ogenj ni materija, ampak poslanstvo« ‒ zaradi tega poslanstva se ne bojimo smrti.
Zgodovina po Srečku Kosovelu ni ponavljanje, ampak ustvarjanje, oblast pa je »preizkušnja etične moči v človeku, ki stremi za tem, da ustvarja poštena dejanja«. Samo tisti človek, ki si prizadeva in globoko izoblikuje svojo dušo, je lahko »človek bodočnosti, pošten, pravičen, etičen, ker je tudi vsa etika le odsev duše«. Širina človekovih pravic mora prodreti v globino etičnih vprašanj in v tem je za Kosovela kulturno poslanstvo slovenstva.
Kaj sta smisel in poslanstvo življenja duše? Duša je središče vsega etičnega in od tod izhaja ravnanje človeka, za vse to pa je potrebno »kulturno delo« in »ne civilizacija ne izobrazba, pravi smisel je v kulturi srca«. Z vso srčnostjo mladostne duše je Kosovel zapisal: »Lep je klic svobode in enakosti narodov po človečanski vrednosti, tem lepši, ker je prišel iz srca. To je etični socializem, to ni teorija, to je življenje.« In zdaj je tu prevrat, v katerem je človek poslanec celote, in kar počne, mora narediti za celoto, za vse, in tako razumemo Kosovelovo sklepno misel, da je vsak prevrat odsev kozmične volje, volje po Pravici. Kosovel v svojem času jo je prepoznal, in kdo jo prepozna ta trenutek, danes, že več kot stoletje po njegovem rojstvu? Njegove nesmrtne sanje številne od nas še vedno nagovarjajo.
Združena Evropa kot restavracija kapitalizma
Današnja združena Evropa je več kot očitna restavracija kapitalizma. Kriza se poglablja in kdo ve za iztek tega dogajanja? Zgodovina prejšnjega stoletja potrjuje, kako je bližina kapitalizma nevarna bližina fašizma. V Kosovelovi knjižici »#Človek. Milijoni umirajo, a Evropa laže« je nakazana slutnja zloma Evrope in Kosovel odločno in obsojajoče trdi: »Ako govorimo o propadu Evrope, mislimo na propad razpadajočega kapitalizma, ki sicer še skuša z vsemi sredstvi kraljevati po Evropi, ki pa bo kakor vsaka krivica moral v teku let propasti.« Kot neoliberalizem se je kapitalizem spet vrnil, njegove posledice občutimo vsi, življenje ni več izbira in iskanje boljšega, kakovostnejšega, ampak je čedalje bolj boj za preživetje. Čedalje več ljudi je, ki si besede socializem sploh ne upajo več izgovoriti – takoj so izpostavljeni linču in žalitvam, ki spominjajo na kakšno sveto vojno. Kako dolgo še? Zbegani smo tudi pred vprašanjem, ali smo z Evropo sploh imuni pred tretjo svetovno vojno.
Zdaj, na začetku enaindvajsetega stoletja, je politika v marsičem šahovnica nesramne igre. In kako izstopiti iz te dirigirane nesramnosti? Levica, ki je bila nekoč že po definiciji stranka napredka, se je kompromitirala, pogosto noče niti več slišati o alternativah, ki bi jih morala misliti, da obstoječega ne bi poveličevala. Kako dolgo bo ždela v tem konformizmu in oportunizmu? Čas revolucij je mimo, kajti v pogovoru o tej temi ugotavljamo, da se je kapitalizem s svojo agresivno trdovratnostjo naučil prehitevati revolucionarni zagon z nasprotne strani z neko zelo svojevrstno lastno revolucionarnostjo, in priče smo pojavu, ko vidimo, kako »sta kapitalski proces in oblast vedno revolucionarnejša kot pa njuni nasprotniki«. Ej, kako dolgo še?
Danes prihaja do svojevrstnega ponavljanja, ne preseganja nečesa preteklega, že skoraj po vzoru, da je prvo dejanje zgodovine tragedija, drugo farsa ‒ in farsa je mnogo bolj tragična od tragedije. Toda ali nas je ponavljanja sploh sram, ponavljanja brez okusa, pameti, takta? Kako naj obstane nova Evropa na podlagi neskončnega ponavljanja zgodovine, in to ponavljanje je brez vsakršne vrednote, upravičeno ugotavlja češki pisatelj Milan Kundera, nekoč celo disident. Vsa humanistika in družboslovje sta onemela, saj ne moreta niti misliti alternative, možnosti izbire nečesa drugačnega od tega, kar ta trenutek samo je − restavracija kapitalizma. Ob kapitalizem pa se je v svojem času (v Trstu leta 1907) obregnil Ivan Cankar s temi besedami: »Kakor si je osvojila moderna kapitalistična družba ljudske roke in ljudsko delo, zato ker se je polastila produktivnih sredstev, tako in natanko tako si je usužnjila tudi umne delavce. Pisatelj, umetnik, znanstvenik je prav tak hlapec in suženj meščanske družbe, kakor tvorniški, železniški, rudniški delavec.« Smo spet ponotranjili pokorščino kapitalizmu?
Obdaja nas umazano leglo krivic, ki je vsak trenutek bolj delujoče, in zelo nerada pomislim na fašizacijo, ki se je nekoč že spravila nad bedo − kako, vemo. Kakšna pravičniška hinavščina zdaj vpije, joj, ubogi, kako vas tepejo, samo da pozabi povedati, da je sama ustvarila vse razmere za takšno kruto ravnanje, to je socialno getoiziranje.
dr. Cvetka Hedžet Tóth
