TEMA MESECA
IN NAŠA BO LETOS POMLAD
(Kajuh. V Kajuhovem letu ob 80-letnici OF.)
Matjaž Kmecl
Eden od najčistejših idealistov in najbolj zaslužnih voditeljev našega narodnoosvobodilnega boja, Edvard Kocbek, je bil avtor znamenite programske točke OF o spremembi slovenskega narodnega značaja: iz naroda hlapcev (po Cankarju) naj bi se z uporom proti okupatorju preustvarili v narod gospodarjev. Ve se, kaj se je pozneje s Kocbekom zgodilo. Ni (bila) lepa zgodba, v slovenski zavesti pa je obstal kot izjemno pokončen človek. V trenutkih razočaranja si je o svojem času zapisal, da bo – kot stoletje – zardelo. Od sramu. Vojna je pač bila vojna, revolucija tudi ni bila drugega kakor revolucija, politika ne mara idealistov, oblast se je v trenutkih samonavdušenja (pre)pogosto spozabila nad svojimi ljudmi, toda nič, prav nič ni moglo nikoli zmanjšati velikega, spontanega, množičnega upora Slovencev zase, za svoj obstoj, svojo svobodo v nacističnem letu 1941. Vrednote, na katerih je ta punt temeljil, so bile hkrati vrhunske vrednote evropske civilizacije – ne da bi se velikanska množica »novih« Slovencev tega zavedala – nosili so jih globoko zakopane v sebi. – Ampak te stvari že vemo, kar naprej si jih govorimo, ker si jih v svoji davidovski pičlosti pač moramo (mislim na Davida iz Biblije). Drugega kakor svojega poguma, razuma in samozaupanja nimamo.
Zdaj pa se vprašamo: ali smo se res po kocbekovsko spremenili? Se lahko brez zardevanja pogledamo v ogledalo?
Nekako smo se seveda spremenili. Toda to, kar smo danes, žal vse pogosteje spominja na moralno gnojno jamo in ne na »narod gospodarjev«. Toliko sprenevedanja in medsebojnega sovraštva, hinavščine, surovosti in zmerjanja naša zgodovina bržkone ne pomni. In to za povrh anonimnega, neodgovornega, nepodpisanega, alibičnega, »zastaranega«, zaplotnega; z izgovori »saj me ni bilo zraven!«. Besede se ne izbirajo, saj so »poštene« in »odkrito« povejo tisto, kar jim narekujeta misel in predvsem račun; podpis »poštenjaka« tako tudi ni potreben, z njim so same sitnosti; še toži te lahko kdo. – Ne moreš verjeti, da z aroganco nastavljeni direktor osrednje državne ustanove razglasi člansko odstranjenega predsednika/co stranke za njeno lastnico/ka in s tem utemelji vse beneficije, ki mu/ji dodeli. Pač po logiki, da je stranka njen predsednik, izvoljeni ali odstavljeni. In ga ni niti malo sram. Kot ni bilo nikogar od ne tako maloštevilnih ministrov, da so jim pri glasovanjih v parlamentu izrekli temeljite nezaupnice in jih je »rešila« le postopkovna matematika oziroma so jih »rešili« samo tisti anonimizirani poslanci, ki so se pred odgovornostjo opredeljevanja/glasovanja »rešili« z umikom iz parlamentarne dvorane. Čast pri tem ni štela. Nihče od teh ministrov ni niti pomislil, da so pravzaprav doživeli globoko nezaupnico in da bi morali oditi, če jim je kaj za osebno in politično čast. Pokončnost pač ni valuta. – In podobno v nedogled.
Najhuje pri tem pa je, da se tako uveljavljajo družbena merila in navade za prihodnji čas, za rodove, ki bodo sicer to surovo samopašnost plačevali. Živ krst seveda ne ve, iz česa, ker je uspelo razprodati (»privatizirati«) tudi vse skupno premoženje. – Bodo pa morali.
Seveda bi rad sebi in vsem drugim v tolažbo rekel, da so prav zato zdajšnje volitve toliko bolj važne. Mogoče pa bomo našli prave ljudi, ki jim poštenje in nepodkupljivost ne bosta prazni besedi. Ali ker smo v Kajuhovem letu: Zato bo to leto (le) naše, / in naša bo letos pomlad! Toda pri oblastvenih spremembah v aktualnem času se je izkazalo, da je hlapčevstvo kot preračunljivost v tem našem ljubem in žal nespremenjenem narodu še zmeraj pregloboko zakoreninjeno. Preveč ljudi je med nami, ki jim je skupni blagor malo mar in jim je čast bolj ko ne prodajna roba. Važno je, da lahko postavim šupo tam, kjer je po vseh družbenih pravilih ne bi smel. Važno je prgišče soli za ovce. Če ni drugega, naj gre na prodaj tudi zgodovina z narodnoosvobodilnim bojem in desettisočimi žrtvami vred. – Dobro, plodove enobejevskega upora si je vsaj do neke mere prisvojila organizacija, ki je tudi Kocbeka izločila iz partizanskega vodstva, toda narodnoosvobodilni boj je bil neskončno več kakor njegovo vodstvo oziroma vladajoči del tega vodstva; bil je spontano vseljudsko dejanje. Takšna je bila tudi poznejša osamosvojitev, in tudi to si pred našimi očmi z vso nesramnostjo prisvaja ena od politikantskih skupin. Ampak povejmo še enkrat: tako narodnoosvobodilni boj kot slovenska osamosvojitev sta bila najčistejše dejanje vsega ljudstva. Brez računov in prisvajanja zaslug. Naši ljudje so ju z velikansko večino in brez računov spočeli in uresničili; zanju so zastavili najdragocenejše, kar imamo – življenja. To ni bilo prazno cingljanje z besedami, kakršno iz dneva v dan poslušamo danes; tudi ni bilo ovčje lizanje soli. Ni bilo množično podkupovanje, bilo je čisto dejanje samoosvobajanja. Ob času so ga imenovali Osvobodilna fronta.
(objavljeno v Svobodni besedi, 22. aprila 2022)
