Jeseni bomo šli kar dvakrat, morda celo trikrat na volišča. Prvič na referendum za drugi tir, tukaj mene ne bo. Drugič na predsedniške volitve in tretjič morda na državnozborske. Za slednje sklepam potem, ko berem in poslušam posameznike, kako predsednika vlade dr. Mira Cerarja pozivajo k odstopu. No, tretje so kljub vsemu zelo malo verjetne in nas čakajo drugo leto.
Da se osredotočim na volitve za predsednika RS, oziroma na predsedniške kandidate. Biti predsednik države je visoka in izjemno pomembna funkcija. Ne glede na to, da predsednik nima tiste moči, ki bi mu jo morda ta funkcija morala nuditi. Poznano je tudi ozadje te moje trditve. V tem trenutku se je že pojavilo kar nekaj kandidatov. Štirinajst. Da bo drugi krog, je skoraj zagotovo. Vsak si želi zmago, kar je normalno in človeško. Zmago je napovedala tudi gospa Ljudmila Novak, predsednica NSi. Po dolgem in tehtnem razmisleku je na tiskovni konferenci povedala, da se je odločila kandidirati za predsednico RS. Veliko je bilo povedanega, preveč za ponavljanje. Prisluhnila bo menda vsakemu človeku, kar je po svoje zelo lepo. Iz prižnic bo v jeseni večkrat omenjena, da je to prava in edina kandidatka, ki je vredna našega zaupanja in glasu. Za mojega dvomim. Verjetno bo držalo, zakaj se je predsednica NSi odločila za kandidaturo. V ozadju je izjemno nizka stopnja podpore volivcev, saj se po raznih anketah stranka nenehno ubada s pragom vstopa v DZ. Tu in tam podpora naraste, vendar gledano v celoti, stranka NSi ni zaupanja vredna stranka.
Ko je pred leti vremenska ujma dobesedno uničila legendarno partizansko bolnico Franjo, v kateri so se poleg ranjenih partizanov zdravili tudi ranjeni zavezniški letalci, je gospa Ljudmila Novak imela pripombe. Bila je namreč proti obnovi. Tu je pokazala svoj pravi obraz. Na nacionalni televiziji lahko poiščejo njeno izjavo in preverijo moje trditve. Redno pa se pojavlja skoraj na vseh slovesnostih, ki jih organizirajo potomci bivših kolaborantov. Hipotetično vprašanje, če bo postala predsednica RS, bo lahko slavnostna govornica v Dražgošah, na Osankarici, v Sedlarjevem, na Poljani in na gori jurišev na Graški gori in še na kakšni drugi partizanski proslavi? V to resno dvomim. Saj vemo kako so poslanca Mateja Tonina v stranki NSi obravnavali glede njegovega glasovanja o višini pokojnine bivšemu predsedniku RS Milanu Kučanu. V naši politični realnosti je izjemno težko biti predsednik vsem državljanom, kot se radi pohvalijo. Predsednik, ki se klanja kolaborantom, jim polaga cvetje, ne bo nikoli in nikdar moj predsednik.
Poslanec NSi Jernej Vrtovec je pred dnevi na POP TV izjavil, da ga skrbi, da Slovenijo vsako leto zapusti osem tisoč mladih, praviloma izobraženih ljudi. Priznam, da to skrbi tudi mene, pa še marsikoga. In kaj ste v stranki NSi storili, da bi jih zadržali v Sloveniji? Popolnoma nič. Ponujena vam je bila možnost, da se pridružite koaliciji in sodelujete v Vladi RS. Elegantno ste jo zavrnili in se izgovarjali na sto načinov, ki jih sami najbolje poznate. Kaj pa je lažjega kot iz ozadja nakladati kaj vse bi moralo biti, pa ni. Vladanje in pravilno vodenje države ni enostavno. Nobenega pametnega odgovora ne ponudite za rešitev. Tiste o grobiščih, spomenikih in spravi so že davno preživete.
Srečko Križanec, Štore
