Fanika Raček in Sonja Vrščaj.

Predstavniki ZZB za vrednote NOB Slovenije: Jani Alič, predsednik odbora žrtev vojnega nasilja, Janez Deželak, predsednik taboriščnega odbora Auschwitz in nekdanja interniranka Sonja Vrščaj, so v Latkovi vasi pri Preboldu obiskali nekdanjo interniranko Faniko Raček, ki je 7. februarja praznovala 104. rojstni dan. Fanika je ena najstarejših Slovenk in najstarejša še živeča interniranka v nemških koncentracijskih taboriščih. Neverjetno čila in bistra gospa se je razveselila obiska, s Sonjo Vrščaj sta obudili spomine na krute časa iz koncentracijskega taborišča Auschwitz in se spominjali tudi številnih povojnih srečanj in druženj sotrpink. Fanika je bila tudi v istem transportu iz Celja kot Terezija Deželak, mama Janeza Deželaka.

Fanika Raček se je rodila v proletarski družini Vipotnik v Zabukovici pri Celju kot ena od petih otrok. Že pred vojno je bila vsa družina vpeta v revolucionarno delavsko gibanje, kar oblastnikom ni ostalo skrito. Poročila se je s Pongracem Račkom, delavskim zaupnikom zabukovških rudarjev. Ko so jo prvič aretirali in se je znašla v celjskem Starem piskru, je od tam tri jetnice, ki so bile vse noseče, rešil neki zdravnik. Doma se je takoj povezala s terenci, a avgusta leta 1942 so jo znova aretirali in jo skupaj s starši odpeljali v koncentracijsko taborišče, njo v Auschwitz, starše pa v taborišče na Bavarskem.

Čeprav je bila šibkega zdravja, je pogumno in z neverjetno trdno voljo premagovala strahote taborišča. Prebolela je tifus, dobila je gnojno vnetje in verjetno ne bi preživela, če je ne bi rešil zdravnik Poljak, tudi sam taboriščnik. Gnojne bule ji je prerezal kar z navadnimi škarjami. Nenehni apeli, težaško delo od jutra do noči, slaba hrana, vse to je zrahljalo njeno telo, in če bi se takrat vdala malodušju, ne bi preživela. »Hotela sem živeti, hotela dočakati slast svobode in ideale življenja, ki sem jih nosila v svojem srcu. Uspelo mi je, morda tudi zato, ker sem bila pozneje premeščena v drugo taborišče, kjer sem delala kot šivilja v delavnici. Tu je bilo vsaj toplo in tudi razmere so bile znosnejše, od 333 žensk, kolikor nas je bilo skupaj na transportu v internacijo, nas je preživelo le 65. Še danes ne morem verjeti, da sem prenesla vse gorje Auschwitza in dočakala svobodo! To pa so z mano vred dočakali tudi moji starši in sestra Marija. Sreča je spremljala tudi moža, brata Albina in sestro Anico, ki so vsa štiri leta preživeli v partizanih,« je pripovedovala Fanika.