Sem dijakinja drugega letnika gimnazije Maribor. V okviru projekta »Mladi za napredek Maribora« sem se lotila raziskovalne naloge z naslovom »Največji svetovni genocidi«, torej tudi holokavsta. Spoznala sem vzroke, potek in posledice posameznih genocidov. Sovrstniki so me večkrat vprašali, čemu sem izbrala tako težko tematiko. To sem se včasih vprašala tudi sama. Pa ne zaradi težavnosti vsebine, ampak zaradi spoznanja, koliko ur, dni, mesecev in let trpljenja so dale skozi žrtve holokavsta.

Smrt enajstih milijonov Neznanih, en Voditelj in eno samo Prepričanje: to je holokavst. Zgodile so se največje grozote, ki jih je zakrivil en sam človek zgolj zaradi svoje prepričanosti o tem, da je edino arijska rasa čista rasa in da je treba vse druge, »nečiste«, iztrebiti. Ta človek je bil Adolf Hitler, ki je enajstim milijonom Neznanih vzel dom, družino, življenje in dušo. Ali sem uporabila pravo besedo, ko sem ga poimenovala »človek«? Ne, je poosebljeno zlo, ki se je zapisalo v zgodovino. In kje je zapisanih 11 milijonov imen? Vsi ti so dali svoja življenja, z imenom in priimkom pa je znan samo Hitler. Ali se res nihče ne vpraša, kdo so bili tisti, ki so bili trpinčeni, preganjani, umorjeni? Kakšno ime je na primer skrito za taboriščno številko 4528? V čem je razlog, da nas to iz generacije v generacijo vse manj zanima? Mogoče zaradi stremljenja ljudi k optimizmu in zaradi našega prepričanja, da je najbolje potlačiti temačne zgodbe? Dokler ne veš, mirneje spiš.

A v tem ni rešitev. Zgodovina je učiteljica življenja, zato je treba ljudi opozarjati na preteklost, ne pa samo na boljšo prihodnost. Treba se je spomniti dogodkov holokavsta in vseh drugih genocidov, treba je vedeti, do česa lahko pripelje obsedenost, pohlep ali absurdno prepričanje že enega samega človeka. Je žival sposobna takšnih grozodejstev, kot so jih doživljali ne samo v taboriščih, ampak tudi na ulici, doma, v trgovini? Mislim, da na to vprašanje sploh ni treba odgovoriti, saj se živali ne pobijajo znotraj vrste, pobijajo le druge vrste za lastno preživetje, mi – ljudje – pa počnemo oboje: pobijamo živali in pobijamo soljudi. Zakaj? Zaradi pohlepa? Za lastno potešitev? Kaj je ravno nas privedlo do tega, da nas kot glavni dve vrednoti ženeta pohlep in sovraštvo do drugih?

Večina ljudi ne mara govoriti o temnih straneh naše biti, vendar je prav to tisto najpomembnejše: da se zavemo, da ima vsak človek temno plat. Nekateri jo v sebi potlačijo, pri nekaterih pa pride na plan v največjih možnih razsežnostih. Ljudi je treba opozoriti, da nas naša sposobnost razmišljanja ne povzdigne nad živali in druga bitja na Zemlji, kvečjemu nas le potiska vse globlje pod nje.

Zgodbo o holokavstu je težko povedati, še teže predati naprej in nemogoče pozabiti. Kdor jo vsaj malo pozna, je ne more kar tako izbrisati iz spomina. Tudi meni se po vsem prebranem dogaja, da v vseh grozotah, ki se dogajajo danes, iščem vzporednice s holokavstom. Ko poskušam zgodbo o tem predati naprej, se nerada izgovarjam na bolečino, ki jo ob tem občutim, ker vem, da je bolečina mnogo hujša za tiste, ki so izkusili holokavst na svoji koži. Zato bi tudi svoje raziskave rada posvetila vsem Neznanim. Hvala.

Vanesa Majcenovič