KOLUMNA
»Mussolini je heroj«
Adolf Hitler je lahko »heroj« le za najbolj umsko uboge reveže, nikoli pa ti ne rečejo nobene »lepe besede« o Benitu Mussoliniju, čeprav se je tudi Mussolini »boril proti komunizmu« in ohranjal »tradicionalne evropske vrednote«, prav takšne »vrednote«, kakor jih danes zagovarjajo neonacistični »domoljubi«. Prav tako sta oba hotela izbrisati vse manjvredne ljudi, celotne narode in rase, med njimi tudi vse Slovence.
Tudi tiste Slovence, ki so med drugo svetovno nacistom in fašistom peli hvalnice in sodelovali z njimi. Butasta mnenja ali ogabne izjave pijanih in nedoraslih bebcev, ki zagovarjajo nacizem, ne bi bili nič strašnega, če bi bili izrečeni za točilnimi pulti v raznih pijanskih luknjah, kjer se ti po navadi zadržujejo. Skrb zbujajoče pa je, če poveličevanje nacizma in Adolfa Hitlerja začne politična stranka ali struja načrtno uporabljati za širjenje sovraštva in ustrahovanje ljudi.
Kakor je vsem znano, je »Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot«, ki spodbuja skrajno desničarstvo in se spogleduje z neonacisti, od zdajšnje oblasti dobilo status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu. Da je lahko taka nepomembna in zakotna skupina, ki dokazano širi rasno sovraštvo in nestrpnost, tudi prek svoje »fašistične« Nacionalne tiskovne agencije, dobila tak status, žal ni nobeno presenečenje. Že nekaj let je dobro znano, da »najbolj poštena stranka« skrajne desničarje in neonaciste izkorišča in uporablja za svoje cilje, tudi s pomočjo povezav s slovenskimi obveščevalnimi in varnostnimi službami. Čeprav je to že dolgo znano, saj je bilo to že pred več leti razkrinkano in dokazano v novinarski raziskavi, se takrat politika vključno s predsednikom republike ni odzvala na odkritja z odločno preprečitvijo in obsodbo takih povezav. Tudi ob zadnji »provokaciji« predsednika društva o »Hitlerju kot heroju« smo videli le medle odzive in sprenevedanja politikov, ki jih najbrž ne bi bilo niti pol toliko, če se ne bi na izjavo odzvala republika Nemčija prek svoje veleposlanice. Ni namreč naključje, da je iz urada predsednika republike kot najvišjega predstavnika ljudi, ki ga sicer tako zelo skrbi za »sožitje in mir«, odziv prišel šele dan pozneje kakor z nemškega veleposlaništva. Žal lahko tu Nemčijo samo občudujemo kot državo, ki se zaveda svoje družbene in zgodovinske odgovornosti ter zato v kali zatira razraščanje neonacizma in zlorabe zgodovine za širjenje sovraštva in nestrpnosti.
Samo prezir in jezo pa lahko občutimo nad našimi »državniki« in politiki, ki v pomanjkanju državniške zavesti in svoji kulturni zaostalosti že desetletja dopuščajo zlorabo zgodovine v politične namene. »Desnica« našo zgodovino že desetletja zlorablja za širjenje sovraštva, »levici« pa se zgodovinske teme »ne zdijo pomembe« in je raje »usmerjena v prihodnost«. Predsednik republike pa tako ali tako »ne želi biti moralna avtoriteta« in tako kot vse drugo dogodke iz zgodovine uporablja zgolj za samopoveličevanje in plehko nastopaštvo. Zato smo prišli do točke, ko nas mora republika Nemčija učiti o tem, kdo je bil v zgodovini na pravi strani in kdo ne, kdo je bil zločinec in kdo ne, kot da smo največji bebčki.
Glede na to, da nimata ne naša država, še manj pa politika jasno opredeljeno, kdo je bil v zgodovini na pravi strani in kdo ne, bo očitno žal treba nemško veleposlaništvo še večkrat zaprositi za učno pomoč pri naši zgodovini. Da se enkrat dokončno razjasni recimo, da tisti, ki so prisegli Adolfu Hitlerju in so se borili v okviru SS, ne morejo biti »domoljubi« in da pripadnikov zavezniške vojske, partizanske ali katerikoli druge, ne morejo imenovati »zločinci«. Verjetno učna pomoč pri zgodovini desni strani in njihovim neonacistom ne bi zalegla, tudi če bi prišla od njihove vzornice Nemčije, saj pri njih zgodovinska dejstva tako ali tako ne štejejo, razen če jih ni mogoče zlorabiti. V najboljšem primeru za trenutno priljubljeno enačenje »fašizma, nacizma in komunizma« kot treh totalitarizmov, s katerimi opletajo pripadniki »najbolj poštene stranke« in njen dosmrtni vodja, ko jim pod zgodovinskimi dokazi zmanjka besed. Če so »njim demokratom« res vsi totalitarizmi enaki, potem ni ovir, da začnejo hvaliti kot »heroja« tudi Mussolinija in nato morda še Stalina.
Dr. Martin Premk
