verena

Anna Dobnik ob obisku nekdanjega koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen

Pešce na vhodu podzemne železnice na prometnem berlinskem trgu zbode v oči preteklost: velika črna tabla z rumenimi črkami našteva imena ducata nacističnih taborišč smrti. »Tega kraja groze nikdar ne smemo pozabiti,« svari opozorilo v nemščini. Vsenaokrog vlada živahen vrvež, ljudje hitijo na vse strani, promet je gost. Izberem dve imeni: Ravensbrück in Bergen-Belsen. To sta taborišči, ki ju je preživela moja mama; mesti, ki sva ju obiskali med družinskim izletom po Nemčiji.

BESEDILO IN FOTO: Verena Dobnik

Belsen je taborišče, v katerem je Anna Frank umrla zaradi tifusa le nekaj tednov prej, preden so vanj prišli britanski osvoboditelji. Za to boleznijo je bolehala tudi Anna Zetko, zdaj Dobnik, moja mama. Vzdržala je dovolj dolgo, da so jo rešili z medicinsko pomočjo. Po več kot pol stoletja se je vrnila s svojim možem – mojim očetom in menoj. Prepotovala je isto pot kot med vojno in nama pokazala kraje, ki so se ji za vedno vtisnili v spomin. Med približevanjem Belsnu smo se v taksiju peljali mimo jarka, v katerem so se mrtvi zgrudili nekateri zaporniki, ko so šli čez polja. Tako takrat kot zdaj so se v bližini igrali otroci in pasle krave. Na vsakem koraku tega potovanja je preteklost pronicala v sedanjost. Prešinilo me je: taborišče ne živi več – in nihče več ne umira tukaj. Končalo se je. Svobodno lahko zadihamo.

Danes v Berlinu skorajda ni več sledov vojne, le tu in tam je kakšna za vedno zaznamovana stavba. Sedemdeset odstotkov glavnega mesta so zavezniki zbombardirali, a zdaj v tem mestu z veliko sočutja do žrtev vojne nastaja nova, privlačna arhitektura. Naš družinski obisk pa je postal svojevrstno zmagoslavje: z vrnitvijo na kraj iztrebljenja smo sklenili krog in bili sprejeti z nasmeški in kavo.

»Imela sem občutek,« je povedala mama, »da moram spet videti te kraje in po toliko letih podoživeti spomine ter prinesti rože prijateljem, ki so tukaj umrli.«

Aretacija in pot v taborišče

Jeseni leta 1944 je bila Anna Zetko, ki se je rodila na slovanskem ozemlju pod italijansko upravo (zdaj je to območje del neodvisne Slovenije), stara 19 let, vzgojena je bila v rimskokatoliški veri. Delovala je v protifašističnem odporu, zato so jo skupaj z več mladimi aretirali v Trstu. Najprej so priprte mučili z elektrošoki, da bi iz njih izvabili imena sodelavcev, a zaman. Potem so jih v zaklenjenih živinskih vagonih deportirali v Nemčijo. »V devetih dneh se je stanje v vagonih slabšalo, in ko je vlak prispel v Berlin, ni bilo več znosno,« je povedala mama. Prizora, ko je le splezala iz vagona, se takole spominja: »Stali so tam z mitraljezi v rokah.« Ujetniki so iz Berlina potovali kakšno uro in pol na sever do mesta Fürstenberg, nato pa v taborišče Ravensbrück.

Naš družinski izlet je srhljivo natančno sledil tej poti, le da smo bili na lepem vlaku, polnem prijetnih družin na enodnevnem izletu na podeželje. Nekateri so imeli s seboj kolesa in košare za piknik. Ko smo prispeli do vrat taborišča, je mama rekla: »Tega vhoda se zelo dobro spomnim.« Prepoznala je stopnice, po katerih so se prišleki vzpenjali do prostora s šobami za prhanje na stropu. »Tukaj so nam pobrali vsa oblačila, kovčke, vse imetje.« Ljudi so prisilili, da so se oprhali, ter jih mokre in gole odvedli do pulta, za katerim je osebje taborišča vanje lučalo rabljena oblačila, pa naj so se prilegala ali ne. Na hrbtni strani oblačil so bili z oljnimi barvami narisani veliki križi. Po prvi noči v zasilnih šotorih je moja mama prosila paznico za robček. »Pogledala me je, izza pasu potegnila bič in me udarila po hrbtu. To je bil njen odgovor. Od takrat nisem nikdar več nič spraševala.«

Ko smo prispeli v Ravensbrück, je bilo tam po naključju nekaj študentov iz berlinskega kampusa Univerze v Stanfordu in zgodovinar taborišča nas je vprašal, ali lahko ogled opravimo skupaj. Moja mama je na koncu postala priložnostna vodnica. Ustavili smo se pred nekim zidom, vse je bilo tiho razen ptičev. A nekoč so tukaj odmevali streli – streli nemških vojakov, ki so ubijali zapornike. Večino trupel so upepelili v pečeh. Druge so odnesli čez zelenico do idiličnega jezera in jih tam odvrgli. »Nekatere ženske so v taborišču rodile in Nemci so novorojenčke zavrgli. Nekoč sem v snegu videla nekaj mrtvih dojenčkov,« je mama pripovedovala ameriškim študentom, ki so stali okrog nje kakor vkopani. Pozneje so ji pisali: »To, kar sem slišal od vas, mi bo v življenju prišlo zelo prav. Zdaj poznam pomen miru,« je napisal eden od njih, James Ollunga. Kathy Elsbury je napisala: »S svojo pripovedjo in resničnim prikazom vojne ste na nas naredili močan vtis.«

»Prvo, ledeno mrzlo noč v taborišču so mi med spanjem ukradli naglavno ruto,« je mama pripovedovala študentom. Zjutraj ji je neka zapornica na vratih barake namignila, naj pride bliže. »Na tako mrzel dan nimaš ničesar na glavi?« je rekla starka, si snela volneno kapo in jo nadela mami. »Kaj pa vi?« je mama vprašala žensko. »Ne misli name, pojdi, kamor moraš iti. In glej, da ti bo toplo!« je odgovorila starka. Mama se ji je zahvalila, videla pa je ni nikdar več. »Ta kapa me je grela do konca vojne. V tisti mrzli zimi, ko si lahko umrl od prehlada, me je ohranila pri življenju.« Kapa ima za mamo globlji pomen: »V tem peklu je nekatere res skrbelo za druge in razmišljali so, kako pomagati.«

V moji družini smo te zgodbe občasno že obujali za mizo. Tokrat pa je bilo zaradi kraja njihovega nastanka drugače. »Na vsakem koraku se spominjam, kaj se je kje zgodilo,« je rekla mama.

Iz preteklosti v današnji čas

Osrednja stavba ravensbrüškega taborišča še stoji. Barake so uničili, zemljišče, na katerem so nekoč stale, pa ostaja prazno polje, prekrito z gramozom. Pusta črnina me je spominjala na dni po terorističnem napadu, ko sta se zrušila dvojčka trgovinskega centra in Manhattan, kjer živim, zavila v prah. V Nemčiji sem tako kot v New Yorku po 11. septembru 2001 začutila blaznost, ki je napajala tako naciste kot sodobne teroriste, a tudi naš gon po preživetju.

Zidane peči v Ravensbrücku so zdaj hladne, njihova železna vrata pa odprta in okrašena z rožami. Izleti, kot je bil naš, so za starejše nemške učence obvezni. »Ne mislite, da si lahko po današnjem ogledu samo umijete roke in se vrnete domov,« jim je zabičal zgodovinar in pedagog taborišča Matthias Heyl.

Moja mama je trenutek osvoboditve opisala takole: »Pripeljal se je velik siv tank z belo zvezdo. Vprašali smo se, čigav je, saj ni bil nemški. Naenkrat se je na tanku prikazal mož in v različnih jezikih razglašal: ‘Svobodni ste!’«

Na poti z vlakom leta 1945, ko so jih iz Ravesbrücka odpeljali v Belsen, ujetniki niso imeli niti vode, oblazinjeni sedeži pa so bili polni uši, ki so prenašale tifus. Nemška vojska je ujetnike umikala iz krajev, ki so jih zasedali zavezniki. V Belsnu je primanjkovalo hrane in pribora. »Na drugi strani ograje so bili moški ujetniki in vprašale smo jih, kje bi lahko dobile skodelico,« se spominja mama. »Odvrnili so: ‘Vzemite jo od koga, ki je umrl.’« Med hojo po Belsnu se mi je prikazovala ta skodelica.

Dokazno gradivo

Ko so 15. aprila 1945 v taborišče prispele britanske enote, so s seboj pripeljale filmsko ekipo, da je naredila posnetke, ki so jih pozneje zmontirali s pomočjo Alfreda Hitchcocka. Posnetki ostajajo eden najbolj grozljivih prikazov nehumanosti. Kolikor daleč nese pogled, je bilo približno 40.000 komaj živih ljudi in najmanj 10.000 razpadajočih trupel. V dokumentarcu je tudi scena z visoko vitko žensko, ki se gredoč oklepa obtolčene pločevinaste sklede, da bi dobila prvo hrano v Belsnu po osvoboditvi. Podobe se ne da zgrešiti: ta ženska bo postala moja mama. Posnetek so kot kratke novice predvajali v italijanskih kinematografih. Videl ga je prijatelj mojih starih staršev in odhitel je k njim domov z novico, da je hči, ki si jo imeli že za mrtvo, preživela.

Belsen je zdaj prostrana travnata pustinja, prepredena s potkami. Spomeniki stojijo v spomin žrtvam, pripadnikom ducatov narodov, ki so jih sem pripeljali, da se nikdar več ne bi vrnili. Sprehodili smo se mimo velikih štirikotnih zaplat vresja, obrobljenih s kamni. To so množični grobovi, nekoč globoki jaški, v katere so moški ujetniki vlačili trupla, medtem ko so jih ženske v jamah z lopatami zakopavale. »Neka ženska je bila tako šibka, da je omahnila na tla poleg lopate in obležala. Nismo se je smeli dotakniti, saj bi nas esesovski paznik ustrelil,« se spominja mama.

Ta ženska se pojavi še v nekem drugem spominu. Ko se je mama na svoj dvajseti rojstni dan, 23. februarja 1945, zbudila, je sneg naletaval skozi razbito okno. Pred zoro je odšla iz barake in se postavila v skupino tresočih se ujetnikov, ki so jih nacisti lajajoče preštevali. Ko se je vrnila v barako, jo je čakalo presenečenje. Prijateljica ji je začela peti: »Vse najboljše.« »Nora si, da poješ tukaj!« ji je ženska na bližnjem pogradu rekla v italijanščini. Prijateljica je odvrnila, da bo pesem pomagala moji mami, da bi si lažje predstavljala, kako ji njena mama za rojstni dan prinaša skodelico vročega kakava. »To je edini način, da preživimo,« je prijateljica povedala ženski. Isti ženski, ki se je pozneje mrtva zgrudila med kopanjem množičnega grobišča.

Kdor se je v taborišču samo za hip vdal v usodo, je kmalu umrl, telo je omagalo skupaj z dušo, pove moja mama. Po koncu vojne je še dva meseca ostala v Nemčiji, da je okrevala, potem se je vkrcala na vlak za Italijo, kjer je presenetila starše. Postala je novinarka in spoznala mojega očeta, ko ga je intervjuvala kot mladega zdravnika, ki je preživel vojno grozo in tuberkulozo.

Imena umrlih in preživelih taboriščnikov Belsna so navedena v knjigi, nenehnem projektu uslužbencev v taboriščnem muzeju, ki jo posodabljajo s pogovori s še živečimi zaporniki. Novejša izdaja vsebuje tudi ime moje mame. »Takoj po vojni se med okrevanjem od tifusa zaradi izčrpanosti nisem mogla spomniti svojega imena in od kod prihajam. Le počasi sem se podatkov spet spomnila in jih zapisala. In zdaj ko se tukaj sprehajam, se spominjam časa, ko se nisem mogla spominjati.«