Kamnitnik, 9. 2. 2024
dr. Tomaž Čas, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever

Spoštovane vojne veteranke in veterani, gospe in gospodje, spoštovani gostje,
v svojem imenu in imenu Zveze policijskih veteranskih društev Sever vas lepo pozdravljam na današnji prireditvi, ko bomo počastili spomin na petdeset ustreljenih talcev, prav tukaj, pred 80. leti. Ob tej priložnosti se zahvaljujem organizatorju prireditve Združenju borcev za vrednote NOB Škofja Loka in Občini Škofja Loka za povabilo, da vam lahko danes spregovorim kot slavnostni govornik.
Prebivalci Gorenjske in zlasti Škofje Loke ne boste in ne bodo nikoli pozabili 9. februarja 1944, ko so Nemci kot talce ustrelili petdeset zavednih Slovencev, pripadnikov in sodelavcev narodnoosvobodilnega boja. To je bil in je najbolj črni dan v zgodovini Škofje Loke in ostal je kot spomin na dan žrtvovanja talcev za svobodo slovenskega naroda. Kot veste prisotni, je bil neposredni povod za to zločinsko dejanje, usmrtitev pripadnika nemške SS enote, ki ga je v akciji sredi Škofje Loke 7. februarja 1944 zvečer ustrelila partizanska varnostna grupa škofjeloškega območja.
Nemci so med aretiranimi Ločani izbrali devetnajst talcev, njim so priključili tudi tiste, ki so bili izbrani in pripeljani iz zaporov v Begunjah. Tako so petdeset izbranih talcev peljali s kamioni v kasarno Škofja Loka, od tam pa na to mesto oziroma za Kamnitnikom, kjer so Nemci izvedli ta grozoviti zločin, ki ne sme iti v pozabo.
Spoštovani,
danes vsi radi govorimo o domoljubju. Ob tem je potrebno vedeti, da se v sodobni družbi, predvsem pa v domoljubni družbi, lahko opiramo na druge ljudi, lahko jim zaupamo, ker vemo, da so domoljubni. Če takega zaupanja ni, je prostor odprt za manipulacije s čustvi ljudi ter za nepotrebno in drago politizacijo različnih vprašanj.
Seveda pa je bil ključnega pomena konec osemdesetih let koncept oziroma strategija splošnega ljudskega odpora in zaupanje v ta koncept. Slovenski narod je na tem področju imel izjemno izkušnjo v narodno osvobodilnem boju v času II. svetovne vojne s konceptom Osvobodilne fronte Slovenskega naroda. Dejstvo pa je, da bi bilo v Sloveniji partizansko gibanje brez domoljubne vsebine dokaj skromno. Vendar je potrebno upor proti okupatorju danes gledati tudi širše, kot zgodovinski lok Slovencev od Maistrovih borcev, Tigrovcev, partizanov ter milice in teritorialne obrambe in vseh zavednih Slovencev v vojni za samostojno Slovenijo.

Spoštovani,
danes, ko se spominjamo ustrelitve petdeset talcev, zavednih Slovencev, je tudi priložnost, da se spomnimo ob že naštetih, tudi vojnih invalidov in civilnih vojnih invalidov, kakor tudi izgnancev in delavcev na prisilnem delu pri okupatorju. Tisti, ki partizanski boj zoper okupatorja, ter boj zoper fašizem in nacizem nočejo razumeti, ti pozabljajo kaj je Hitler rekel v Mariboru svojim simpatizerjem in somišljenikom: »naredite mi to deželo zopet nemško«. Takrat je bila razglašena smrtna obsodba oziroma genocidna sodba slovenskemu narodu in tega ne smemo nikoli pozabiti.
Prvi predsednik Republike Slovenije je ob eni priložnosti zapisal: »borcem domoljubja danes ni treba dokazovati. Kdor domoljubja ni zmogel takrat, ko je bila nad slovenskim narodom izrečena genocidna sodba, sedaj pa njegova vest morda veleva patriotsko spričevalo, naj svoje domoljubje dokazuje s svojimi dejanji, a ne z zanikanjem dejanj tistih, ki so za svojo ljubezen do domovine zastavljali ves svoj pogum in življenja« (Kučan, 2011: 1, 8). Ob tem se moramo spomniti tudi vseh žrtev maščevanj okupatorja ne samo tukaj, tudi v Dražgošah, Gabrovici in še v mnogih drugih krajih v Sloveniji.
V decembru lanskega leta smo praznovali dan samostojnosti in enotnosti, torej večni vrednoti, katerih se moramo ne samo spominjati, ampak tudi negovati in ohranjati. Velikokrat slišimo besede o tisoč letnih sanjah Slovenk in Slovencev po lastni državi. Mogoče je bolje kot sanje, to obdobje poimenovati, kot hrepenenje naroda po samostojnosti ali neodvisnosti, saj smo dolga obdobja živeli pod nadvlado drugih, tudi tujcev, ki so bili naši gospodarji, čeprav na naši zemlji.
Gotovo je eden od temeljnih pogojev za enotnost zaupanje. V času dogodkov v Sloveniji v letih 1989, 1990 in 1991 nam zaupanja ni manjkalo. Zaupanje je bilo izraženo tako na individualni ravni med posamezniki, kot tudi na ravni institucij. Zaupanje se je po javnem mnenju izkazovalo tudi s takrat modro vodeno politiko in še posebej v institucije nacionalne varnosti, posebej milice in teritorialne obrambe. Tako oblast, kot javnost sta se zavedali pomembnosti zgodovinskega trenutka. Ugotovimo lahko, da je celotna osamosvojitvena epopeja, vključno z vojno za obrambo samostojnosti Slovenije, zgodovinsko enkratna in navdihujoča. Plebiscitarno odseva zaključno dejanje dozorelega hrepenenja slovenskega naroda, državljank in državljanov Slovenije, da živi v lastni državi, odprti v Evropo in svet ter si prizadeva za mir v svetu.
Spoštovani,
v Zvezi policijskih veteranskih društev Sever in Zvezi veteranov vojne za Slovenijo danes z zaskrbljenostjo in ogorčenjem spremljamo družbene razmere, v katerih živimo. Razmerah, za katere so značilni pohlep, pogoltnost in požrešnost, korupcija, verbalno in fizično nasilje, laži in lažne novice, medijske manipulacije, razgradnja družbenih sistemov in tudi že podsistemov ter neodgovorno ravnanje z javnimi sredstvi. Ogrožajo nas vojne, oboroženi spopadi in teroristična dejanja v ožjem evropskem in tudi širšem geopolitičnem okolju. Nič od naštetega ni dovolj, da bi nas streznilo in vsaj za trenutek zaustavilo v našem divjanju po zaslužku.
Zato obsojamo tiste, ki vodijo zdravniški sindikat Fides in njihove politične in poslovne botre, ki brezobzirno izkoriščajo stanje v javnem zdravstvenem sistemu, čeprav so za takšno stanje v velikem obsegu krivi prav oni! Podobno je z napovedano stavko sodnikov. Tako, kot je vojaška obramba države v prvi vrsti poslanstvo vojakov slovenske vojske ter zagotavljanje varnosti državljank in državljanov poslanstvo slovenskih policistov, tako je poslanstvo zdravstvenega osebja skrb za zdravje, poslanstvo sodnikov in tožilcev pa varovanje pravne države in varovanje človekovih pravic in njihovih temeljnih svoboščin. Tako to počnejo v sodobnih demokratičnih družbah!
In spomnimo se tudi včerajšnjega praznovanja Prešernovega dne, ki ga najbolj simbolizira naša himna: »Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«! Te izjemne vsebine himne bi se morali zavedati vsi Slovenci, še bolj pa politiki, ne le doma, temveč na vseh uradnih obiskih tujih državnikov doma in v tujini. Njim, predvsem pa agresorjem, je potrebno prevesti in povedati, da imamo v himni, ki je najpomembnejši simbol naše enotnosti, samostojnosti, suverenosti in državnosti besedilo, ki nas in ves svet opozarja, da naj žive vsi narodi in da je potrebno iz sveta pregnati prepir in ustaviti vse vojne konflikte v svetu, ki jih je preko 50. In slovenski politiki ne morejo mimo tega, še manj pa čakati na skupne izjave in poteze Evropske unije oziroma Organizacije združenih narodov.
Ko sem govoril o enotnosti, bi morali izkazati svojo enotnost tudi, ko se odločamo, kje bi postavili spomenik slovenske osamosvojitve. Pri tem menim, da je iskanje ustreznega prostora neproduktiven, še zlasti, če nekateri mislijo, da ta ne sodi na Trg republike zaradi že obstoječih spomenikov na njem. Kakor koli gledamo na zgodovino nastanka samostojne Slovenije je potrebno upoštevati zgodovinski lok od vloge generala Maistra, tigrovcev, borcev NOB in vojno za samostojno Slovenijo. Zato menim, da je edini prostor, ki pride v poštev za postavitev spomenika slovenske osamosvojitve Trg republike. Takega mnenja je tudi večina policijskih vojnih veteranov in vojnih veteranov ZVVS.
Ob tem imamo najbolj v spominu simbolični dvig zastave na Trgu republike ob dnevu državnosti leta 1991. Prav pa je, da slovenska javnost izve, da tisti večer ni bila dvignjena slovenska zastava samo na Trgu republike. Miličniki so tisto noč na vseh mejnih prehodih iz droga odstranili jugoslovansko zastavo in svečano dvignili slovensko zastavo, tudi na novo vzpostavljenih mejnih prehodih z Republiko Hrvaško. Še več, miličniki so istočasno iz vseh mejnih kamnov odstranili napis SFRJ in napisali Republika Slovenija. Glede na to lahko ugotovimo, da ob dvigu slovenske zastave na Trgu republike ni šlo samo za simboliko, saj se je hkrati vzpostavila na meji dejanska samostojnost in suverenost Republike Slovenije. Ne nazadnje tudi Miloševič je želel »miting resnice« leta 1989 izvesti na Trgu republike. Zato bi bilo mogoče smiselno na Trgu Republike, kot spomenik postaviti dvignjeno slovensko zastavo.
Spoštovani,
Oprostite mi, če sem nekoliko skrenil od glavnega namena mojega govora, zdelo se mi je prav, da tudi ob spominu na ustrelitev talcev tukaj za Kamnitnikom spregovorim o nekaterih aktualnih zadevah.
Naj nam ostane spomin na petdeset ustreljenih talcev, ob vseh prireditvah poudarimo, da je za samostojno Slovenijo pomemben zgodovinski lok prizadevanja vseh za samostojno Slovenijo.
Naj živi spomin na vse žrtve slovenskega naroda v času boja za samostojno Slovenijo, naj živi Slovenija.