Govor Marijana Križmana, predsednika ZB NOB Slovenije, v Štorjah pri Sežani, 21. januarja 2024

Tovarišice in tovariši, spoštovani prisotni
Danes smo se zbrali tu v Štorijah, da se poklonimo zverinsko mučenemu in obešenemu mlademu partizanu Marjanu Štoki iz Proseka. Komaj 15 let star Marjan se je odločil, da kljub mladosti stopi v partizane in s puško v roki brani svojo domovino, svoj jezik in ponos, saj kar niso uspeli uničiti Italijani so nadaljevali Nemci, ki so bili prav tako okrutni kot fašisti. Brez milosti so Marjanu polomili prste na nogah, ko so od njega zahtevali, da izda položaje partizanov, a zaman, Marjan je molčal in junaško prenesel mučenje do svoje bridke smrti. Nemški oficir ga je ustrelil nakar so ga obesili na drog ter zapretili domačinom, da mora viseti v opomin vsem, ki bodo kakorkoli pomagali partizanom. Marjanova žrtev ni bila zaman, čez dobro leto so tudi Nemci tako kot Italijani klavrno končali svoje zločinske pohode, ki so terjali ogromne žrtve, požgane vasi, pregnane v taborišča smrti, na prisilno delo v Nemčijo. Druga svetovna vojna je bila največja katastrofa prejšnjega stoletja in njene posledice je bilo čutiti še dolga desetletja saj so ljudje ostali brez vsega in bilo je potrebno domovino zgraditi in ustvariti pogoje za življenje in razvoj na svoji zemlji. Na slovenski zemlji za katero je padel in svoje življenje žrtvoval Marjan Štoka v cvetu svoje mladosti in hrepenenju po svobodi za katero je vedel, da ne pride sama, da se je za svobodo potrebno boriti in se žrtvovati, biti tovariš v pravem smislu besede in svoje soborce obvarovati pred izdajstvom in prav slednje je Marjan storil, nikogar ni izdal ter odšel v prerani grob kot junak slovenskega naroda. Na takem junaštvu in pripadnosti so temeljile vrednote narodnoosvobodilnega boja.
Seveda je pred Nemškim okupatorjem tukaj pustila svoj zverinski pečat fašistična Italija, katera je zaradi svoje preračunljivosti ob izkrcavanju zaveznikov na Siciliji strmoglavila Mussolinija, ne pa tudi fašizma, ki je postal sluga in podrepnik Nemcem. Spomnimo se zgolj X Mas in njihovih pohodov v Slovenijo ter spopadov z IX korpusom. Fašizem in nacizem se spet plazita po Evropi, podpirajo jih desne vlade, ki so ugodno okolje za njihovo rastišče. Dovolj je da se spomnimo nedavnega fašističnega pozdrava na zborovanju neofašistov v Rimu, seveda je ob tem dogodku vlada Georgije Meloni molčala, bila gluha in slepa. Nikakor pa vladajoči v Italiji niso gluhonemi, ko gre za ponarejanje zgodovine druge svetovne vojne v kateri Italijani sploh niso sodelovali kod. da fašizma ni bilo. Bilo je le obdobje po letu 1943 oziroma po prihodu zaveznikom na Sicilijo. Seveda ne smemo pozabiti italijanske partizane.
So pa Italijani znali obdobje druge svetovne vojne spraviti na skupni imenovalec, ki nosi ime bazoviška fojba oziroma fojba laži, kjer naj bi ležalo na tisoče pobitih Italijanov samo zato, ker so bili Italijani, saj oni so vendar »brava gente«. Pobili naj bi jih Titovi partizani, krvniki z rdečo zvezdo na glavi. Italijanski praznik dneva spomina na eksodus in fojbe, ki je bil leta 2004 sprejet kot oblika dogovora med levico in desnico, da s svojimi povojnimi poboji ne bodo razdvajali svojega naroda, obenem pa tudi dali neko zadoščenje istrskim optantom za to, da so popolnoma po nepotrebnem zapustili svoje domove in v skladu z pariško mirovno pogodbo optirali za Italijo, se vse bolj spominja v načrtno obliko oživljanja italijanskega »obmejnega« fašizma. To ugotavlja tudi kritična italijanska javnost, ki je sama spregledala, da je to kar jim politikanti in fanatiki govorijo o fojbah le oblika politične manipulacije.
Italija namreč s svojim fašizmom ni razčistila tako kot Nemčija, tudi zato ne, ker Slovenci in Hrvati zaradi notranje razdvojenosti nismo sposobni kot so ponosni in enotni Judje, da bi svetu jasno povedali, da smo bili prav mi prva žrtev fašizma, že 18 let preden so Nemci nad Judi uprizorili kristalno noč. Po Mussolinijevem pozivu k genocidu v Pulju leta 1920, ni gorel samo narodni dom v Trstu, ampak desetine slovenskih in hrvaških kulturnih domov, razbite so bile vse naše trgovine, tiskarne, razne pisarne, uničena podjetja, streljali so celo na naše otroke, ne samo na delavce. Pred njihovim terorjem je v Jugoslavijo in čez morja zbežalo več kot 100.000 Primorcev in Istranov, pa ne zato, da bi dobili delo ali celo denar od prijateljev z one strani oceana, ampak da ne bi končali v zaporih, mučilnicah, v konfinacijskih in uničevalnih taboriščih. To je bil začetek načrtovanega etnocida in genocida, ki so ga tudi začeli pospešeno izvajati zlasti po napadu na Jugoslavijo. Nismo torej mi napadli njih, mi začeli z etnocidom in genocidom, kot nam to očitajo ob praznovanju Dneva spomina na fojbe in eksodus.
Vedno bolj je jasno, da so fojbe kultura Italijanov, ne pa Slovanov. Nekoč sem dejal, da se bomo mi morali opravičiti Italijanom, ker so nas leta 1941 napadli brez vojne napovedi. Slovenci se moramo upreti ponarejanju zgodovine na državnem nivoju in ne le na okroglih mizah, ko njihova vsebina ne pride dlje od časopisa pa še to ne vedno.
Dovolj je bilo udinjanja in klanjanja, zato nas ne bodo Italijani nič bolj spoštovali. Manipulacije se stopnjujejo in to kljub temu, da slovenske organizacije, posamezniki, del politike in včasih tudi osrednje oblasti zlasti ob 10. februarju protestirajo in poudarjajo, da je treba upoštevati zgodovinska dejstva. A taki protesti so seveda potrebni. A je s tem italijanski strani uspelo, da smo v Sloveniji pozabili na pravi pomen 10. Februarja 1947 za našo državo. In pravo vprašanje, ki bi ga morali naši najvišji predstavniki postaviti svojim italijanskim kolegom, je naslednje: »Oprostite, zakaj že so zavezniške sile po zmagi v drugi svetovni vojni od Italije zahtevale, da se sklene mirovno pogodbo?«
Za določitev slovenske zahodne meje so pomembni štirje datumi:
16. september 1943, proglas vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte o priključitvi slovenskega Primorja k svobodni in združeni Sloveniji.
10. februar 1947, podpis mirovne pogodbe med zavezniki in Italijo
15. september 1947, uveljavitev njenih določil in
8. oktober 1954, podpis Spomenice o soglasju t.i. Londonskega memoranduma.
Da smo sposobni postaviti se zase smo že dokazali od generala Rudolfa Maistra, Tigra narodnoosvobodilnega boja do osamosvojitve in demokratične republike Slovenije, zakaj se potemtakem ne postavimo za resnico druge svetovne vojne za Slovenijo in Primorsko.
Ali smo se kaj naučili o moriji druge svetovne vojne? Kaže, da ne. Dovolj je podatek, da danes divja po svetu 55 vojnih žarišč ali vojn, kot so vojna v Ukrajini, na bližnjem vzhodu itd. Bolj kot očitno je, da velesile na silo širijo svoj vpliv za vsako ceno, očitno je tudi, da velekapital služi enormne vsote denarja z proizvodnjo orožja in druge vojaške opreme, ki jih sprte strani potrebujejo. Mirovni procesi pa so bolj ko ne pobožne želje svetovnih in evropskih institucij vključno z Organizacijo združenih narodov. Ko je govora o nesramno bogatih svetovnih korporacijah mi pride na misel rek, »Ni problem nahraniti lačne, problem je najesti site«.
Naj živi demokratična in svobodna Slovenija.
Smrt fašizmu !