Foto: Ludvik Husu

Dr. Ljubica Jelušič (ljubica.jelusic@gmail.com)
Podpredsednica ZZB NOB Slovenije

Temnica na Krasu, Lazec, komemoracija v spomin na padle italijanske in slovenske partizane (16.3.1944)

Spoštovane tovarišice in tovariši,
Naj vas najprej toplo pozdravim v imenu predsedstva ZZB NOB Slovenije in se zahvalim vsem, ki ste organizirali današnjo spominsko slovesnost. Iskrena hvala vsem praporščakom in praporščakinjam ZZZB NOB in VZPI ANPI, ki ste se množično udeležili prireditve. Hvala tudi dr. Otu Lutharju, ki je v imenu krajevne skupnosti Temnica naš gostitelj, organizator in voditelj programa.
To je ena od premnogih komemoracij, čez 700 jih na letni ravni organiziramo v ZZB NOB širom Slovenije, v kateri se spominjamo padlih borcev. In čeprav jih je tako veliko, je vsaka zase posebna in neprimerljiva z drugimi. Tako se tudi tu v Lazcu pri Temnici po 80 letih spominjamo največje tragedije italijanskih partizanov na slovenskih tleh, to je smrti 19 partizanov italijanske in slovenske narodnosti, ki so se v skupini kakih 60 do 70 borcev prebijali iz Istre preko Krasa, da bi prišli v stik s Tržaškim udarnim bataljonom. Ta bataljon je bil nedolgo zatem, 5. aprila 1944 v Lokovcu osnova za oblikovanje 14. garibaldinske brigade italijanskega odporniškega gibanja. Brigada je imela paritetni štab, v katerem so vzdrževali stike tako z poveljstvom garibaldinskih enot kot s poveljstvom 9. korpusa Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.
19 borcev, ki se jih spominjamo danes, se ni prebilo do brigade. Skupaj s tovariši so se zaustavili v vrtači na gmajni pri Temnici, kjer so jim prizadevni domači aktivisti prinesli hrano. Žal so v napadu nemške pehote in ob pomoči fašističnih milic (domačini pravijo, da je to bila Decima Mas) smrtno zadeti obležali in niti niso uspeli vrniti ognja. Obležali so skupaj s komandantom Stelliom Fontanotom.
Ti borci so bili del antifašistične in antihitlerjevske fronte, ideja svobode, ki jih je gnala v upor, je bila višja od nacionalne pripadnosti. To sobojevanje slovenskih in italijanskih partizanov in njihovo skupno trpljenje ter smrt dokazujejo, da so na primorskih tleh ideje svobode, miru in skupne varnosti sobivale in se uresničevale za vse tukaj živeče ljudi. Res je tudi, da je prihajalo do dilem, komu naj bodo te enote podrejene, in tudi, kakšna naj bo njihova vloga pri osvobajanju Primorske izpod fašizma in nacizma. Vendar je še danes, po mnogo letih vredno premisleka, kako so se ti partizani različnih narodnosti borili z ramo ob rami, kako so zgledala povelja, kako so usklajevali svoje partizansko »dejstvovanje«?
Zdi se mi pomembno izpostaviti, da se jih danes spominjamo v obeh veteranskih organizacijah, tako v ANPI – Vsedržavno združenje partizanov Italije, kot v ZZB NOB. Ker smo, navkljub dilemam o tem, kam naj spada Primorska po koncu vojne, zmogli pietetno sodelovanje ob spominjanju na padle tovariše, kot tudi sodelovanje v boju proti novodobnim pojavom fašizma in nacionalizma. ZZB NOB Slovenije in VZPI ANPI sta na državni ravni vzpostavili zgledno sodelovanje, ki je pomembno tudi na lokalni ravni zlasti v obmejnem območju.
Izpostaviti velja, da sožitje med narodoma ni le na ravni veteranskih organizacij, pač pa tudi v sodobnih vojaških organizacijah italijanske in slovenske države, ki se vse od leta 1996 srečujeta v skupnih tristranskih vojaških silah – imenovanih MLF, Multinational Land Force. V enoti so tudi madžarski vojaki. In jezik poveljevanja je angleški. Ta enota ni nastala zaradi tega, ker bi to od nas pričakovala zveza Nato, temveč ker je bilo v obdobju nastajanja v Evropi več takšnih meddržavnih vojaških pobud, in ker je bil čas po vojnah na Balkanu naklonjen pobudam o obrambnem sodelovanju, večkulturnosti in sožitju. Večina teh pobud je kasneje zamrla, naša pa je preživela. Danes je na njej utemeljena skupna evropska bojna skupina, enota ravni bataljona, temelj tistega, kar v Evropski uniji skupaj s še 17 podobnimi enotami, sramežljivo poimenujemo evropska vojska. Pripadniki te bojne skupine so sodelovali na različnih mirovnih in stabilizacijskih operacijah po svetu, od Kosova do Afganistana. Sožitje vojakov vseh treh držav je posledica skupnega urjenja in skupnih nalog, ne glede na politične ideologije na oblasti v katerikoli od treh držav. Včasih se celo zdi, da so vojaki sposobni boljšega sodelovanja, kot to velja za njihove državne politike.
Ker smo na območju, ki ga je poleti 2022 prizadel najhujši požar na slovenskem in italijanskem Krasu doslej, se moramo spomniti sodelovanja slovenskih in italijanskih gasilskih enot, skupnega delovanja vojsk iz celotne regije v boju proti požaru in številnih gasilskih enot, ki so prišle na pomoč iz celotne Slovenije. Vsi skupaj pa so se soočili z neeksplodiranimi ubojni sredstvi, ki so tu ostala iz bojev na soški fronti iz prve svetovne vojne. Kako čudno se sklepajo krogi sožitja in sodelovanja, pa tudi sovraštva in nasprotovanja.
Sodobna Evropa se danes sooča s rastjo skrajno desnih gibanj in strank, ki se uveljavljajo na ravni nacionalnih politik (zadnji primer so volitve na Portugalskem, kjer so skrajni desničarji početverili svoj uspeh glede na pretekle volitve), lokalnih ali regionalnih politik, in na volitvah v Evropski parlament junija letos, ko se bo morda njihovo delovanje okrepilo tudi na ravni EU. Evropske volitve bodo dokazale, ali smo demokrati in podporniki evropske ideje sposobni pripeljati na volitve dovolj ljudi, da se upremo pohodu skrajno desnih strank, ki izražajo evroskepticizem, sovraštvo do drugih in glorificirajo nacionalizem in populizem? Prav mi, ki živimo ob meji in ki se zavedamo, kako so se meje skozi zgodovino premikale, bi morali še toliko bolj razumeti, da sta naša blaginja in varnost utemeljena v ideji o združeni in varni Evropi.
Na mestu, kjer se spominjamo padlih borcev dveh narodov za idejo svobode in antifašizma, se moramo zavedati tudi tistih politik, ki poskušajo zgodovino pisati na novo, na način, ki sožitja narodov na tem prostoru ne priznava. 10. februar, dan, ko se spominjamo podpisa pariškega mirovnega sporazuma leta 1947, ko je Italija morala priznati in pred zavezniki podpisati, da ozemlja, ki jih je pridobila po prvi svetovni vojni, niso njena, je dan, ki ga sodobna italijanska politika obeležuje kot dan spomina na žrtve fojb in eksodusa italijansko govorečega prebivalstva iz Istre in primorja. Rekla bi, da je legitimna pravica vsake države, da po svoji presoji in vesti določa svoje praznike. Ne morem pa pristati na revidiranje zgodovinskih dejstev, ki se na ta dan in ob njem dogajajo tako na bazovski gmajni kot tudi drugod po Italiji, ko se slovansko prebivalstvo prikazuje kot genocidno. Prebivalstvo, ki je 23 let živelo pod diktaturo okupatorske kraljevine, ki je desetletja živelo pod terorjem fašističnih milic, ki je trohnelo po številnih italijanskih zaporih in taboriščih. Ki ni smelo govoriti svojega jezika, ki na svoje nagrobnike na pokopališčih ni smelo vklesati svojih imen v materinem jeziku. Kako je mogoče v sodobni Evropi tako neverjetno spreobračati dejstva. In da bi zadostili svoji želji po maščevanju nad tistimi, katerih ozemlju so se morali odpovedati, gredo tako daleč, da predlagajo odvzem državnega odlikovanja poveljniku zavezniške antifašistične vojske.
Morda pa moramo biti tudi malo samokritični. Ko se po Italiji pelje vlak s prtljago anti-zgodovine in se nove generacije v sosednji državi učijo o genocidnih Slovanih, se v naši državi v šolskem sistemu vse manj govori o antifašističnih borcih in borcih proti hitlerjevski koaliciji. Josipa Briza Tita, poveljnika zmagovite zavezniške vojske, narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, se sramujemo omenjati. Naši otroci vse manj vedo o prednikih, ki so trpeli in se upirali fašizmu, in upam si trditi, da je zelo malo tistih, ki vedo, da so v boju proti fašizmu, pod streli nacistov skupaj krvaveli italijanski in slovenski partizani. Zaradi lastne ideološke razdeljenosti v odnosu do narodno osvobodilnega boja smo v imenu politične nevtralnosti do druge svetovne vojne v pozabo poslali prav tista dejstva, ki bodo nekoč ljudem v tem prostoru omogočila sobivanje v imenu enakopravnosti. V lastni zgodovini so se zamolčala tista dejstva, ki prispevajo k zavesti o demokratični identiteti, o uporništvu in antifašizmu prednikov.
Tudi zato bi morala biti Temnica 2024, po 80 letih, trenutek soočenja z dejstvi, ki so nepremagljiva v svojem sporočilu o sodelovanju, solidarnosti, sožitju, o življenju in skupni smrti mladih ljudi. Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Temnica, 16. marca 2024.