Milan Wutte, predsednik Zveze koroških partizanov na slovesnosti ob prihodu 14. divizije,  v Gračnici pri Rimskih toplicah, 12. februarja 2017.

 

Dovolite mi najprej ugotovitev, da smo s tovariši še posebno radi prišli sem v vašo sredino, saj se dobro zavedamo, da imamo skupno še posebno svetlo poglavje upora proti nacifašizmu. Da kot simbol tega, kar mislim, uporabim le pojem: 14. divizija.

Ta se je namreč preko Štajerske in Dravograda premikala in prebila vse do Pliberka, in naposled kot osvoboditelj vkorakala tudi v Celovec. Ukana zgodovine je bila, da so britanske zavezniške oblasti raje sodelovale z, na Koroškem ustaljeno nemško nacionalno in politično elito, in da so nato partizane prisilili k umiku nazaj v Jugoslavijo. Nič čudno za tedanje politične razmere, da so isti Angleži skupno s takratno začasno koroško deželno vlado želeli poslati nazaj v Nemčijo tudi celo skupino nasilno pregnanih koroških Slovencev, ko so po več kot triletnem pregonu v taborišča tretjega rajha prišli z vlakom nazaj v Beljak.

Prav tako ne čudi, da je bila podpora narodnoosvobodilnemu boju in seveda z njegovim zmagovitim koncem povezana zahteva po združitvi v skupni Sloveniji zelo nizka, in da so se novi koroški oblastniki skupaj z Angleži raje začeli družiti s pribeglimi domobranci, belolgardisti in črnorokci, ki so svojo nalogo na Koroškem pridno opravili – saj so občutno pripomogli k vsemu, kar je privedlo do – od sovražnikov tako željenega razcepa koroških Slovencev. S skupno državo Slovencev seveda ni bilo nič, člen 7. je sicer postal sestavni del Avstrijske državne pogodbe, toda ta še do danes ni izpolnjena. Še do – skoraj bi rekel – nedavnega, Koroška tudi ni uradno priznala dvojezičnosti vsaj južnega dela dežele. In ko je sedaj izgledalo, da bodo vsaj v deželno ustavo zapisali, da se pač v enaki meri zavzemajo za nemško in slovensko govoreče v deželi, se je že spet (doslej le) v ljudski stranki začel upor proti temu stavku. Da o svobodnjakih sploh ne govorim, ki se menda že bojijo, da bodo Slovenci potem kar vse prevzeli in hoteli več in več. Tako kot so to menda že vedno hoteli?

S takimi mislimi vnašajo desetletja strah med prebivalstvo, ki svobodnjakom, pa delom ljudske in tudi socialdemokratske stranke slepo sledijo – in  tako ustvarjajo mit o nenasitnih Slovencih. In če taki očitki ne učinkujejo, pa enostavno postavljajo zgodovino na glavo, in Slovence ter partizane črnijo z očitkom, da so se borili proti Avstriji.

Vem, da vse to tudi v Sloveniji dobro poznate, odkar imate tako imenovani demokratični pluralizem in še bolj sodobno demokracijo pretoka mnenj. Iz sodelavcev Hitlerja naj bi nastale najbolj nedolžne ovčice, ki so bili resnični  “borci za svobodo” in ta čista “slovenska narodna vojska”, naj ne bi sodelovala pri holokavstu proti Judom, in naj ne bi kot del SS nastopala proti vsem manjvrednim narodom in miselnim nasprotnikom v lastni državi. Kot da domobranci ne bi klali borcev narodne in socialno osvobodilne vojske, kot da črnorokci ne bi bili izdajali celo pri spovedi zaupanih skrivnosti nacističnim in domobranskim rabljem. Je mar naključje, da so se začeli v Sloveniji pojavljati nacistični in desnoekstremni simboli in skupine prav v času najbolj nazadnjaške in revizionistične vlade? In da se še danes pojavljajo, ne da bi jih kdo kaznoval?

Sprava, prava sprava izgleda drugače. In ni enosmernica.

Res doživljamo čudne, še bolj pa zaskrbljujoče čase. Recimo spričo dejstva, da imajo sicer Avstrija, Nemčija in Slovenija zakone, ki prepovedujejo ponovno udejstvovanje nacionalsocialistov ali njihovih pomagačev. Pa pride do absurda, da Nemčija najbolj odločno izvaja ta zakon, Avstrija še kar nekako, čeprav bolj mlačno ali nerada, Slovenija pa se dela kot da zakona nima. Četudi jo zakon obvezuje, da mora npr. razglašanje domobrancev kot “borcev za svobodo” in “slovensko narodno vojsko” ovrednotiti kot zlorabo zgodovine za politične namene, in kot početje, za katero bi bilo treba kazensko odgovarjati. To resnico je treba vgraditi v javno zavest, prav tako kot dejstvo, da so se vse tri omenjene države – tako kot vse članice EU – vzdržale glasovanja v Združenih narodih, ko je šlo za “boj proti poveličevanju nacizma” in drugim dejavnostim, ki podpihujejo sodobne oblike rasizma, rasne netolerance, ksenofobije in druge nestrpnosti“.

Torej drage tovarišice in tovariši! Tudi danes nas še mnogo druži – vsaj skrb, kako bi se vsemu temu lahko postavili po robu. Pri nas smo trdno odločeni, da najdemo več novih oblik delovanja, take, da nas bo tudi mladina jemala resno in se začela bolj poglobljeno ukvarjati tudi z vprašanji partizanstva in njihovih nasprotnikov, tudi v lastnem narodu. Tri leta je, odkar smo potomci nekdanjih borcev za svobodo sprejeli nove funkcije v Zvezi koroških partizanov. Že to nas zavezuje, da moramo in moremo delovati drugače. Da moramo skrbeti za to, da se ohrani kar največ pripovedi, večinoma že umrlih prič oziroma borcev, tudi v tiskani obliki. In predvsem, da moramo ohranjati žive stike s tem, kar politika sicer označuje kot bazo, jo pa pozablja. Tja moramo in tja skušamo usmerjati našo pozornost in glavnino delovanja. In prvi uspehi in odzivi nam dajejo prav.V ta namen gradimo in adaptiramo tudi naš muzej pri Peršmanu. To bo, naš in seveda tudi vaš, center šolanja, osveščanja, spominjanja in srečanja.

Kaj če bi skupaj z vami, z Združenjem zveze borcev za ohranjanje vrednot NOB in z drugimi, pozitivno naravnanimi dejavniki javnega in družbenega življenja, ne ostajali le budni in pozorni, temveč tudi aktivni?