Matjaž Kmecl, podpredsednik ZZB NOB Slovenije na poslovilnem koncertu Franca Gornika, dirigenta Partizanskega pevskega zbora, Ljubljana, 13. oktober 2017

Dva meseca potem, ko je padel Kajuh, 1944, ubil pa ga je eden od tistih z drugega stebra na Kongresnem trgu, so na Planini nad Črnomljem ustanovili Partizanski pevski zbor. Ker so se zdravi borci neprestano bojevali in branili belokranjsko osvobojeno ozemlje, so v tem zboru lahko prepevali samo invalidi – zato se je imenoval Partizanski invalidski pevski zbor. Na prvih fotografijah ima večina pevcev bergle ob sebi in obveze na vseh mogočih delih telesa. – Zdaj pa pomislimo: ko na sovražnika niso mogli več jurišati s puško in bombo v roki, so jurišali s pesmijo. Vodila sta jih nepopisna zanos in odgovornost – za svoj narod in za svobodni svet. Zato jih je, naše partizanske pevce, po vojni navdušeno občudovala vsa protinacistična Evropa. Naj danes kdorkoli govori kar koli hoče. – Natančno v smislu Kajuhovih verzov, zato sem pesnika tudi omenjal:

Moja pesem ni le moja pesem,

to je boj vseh nas!

Pesem je bila v tem primeru dobesedno mogočno orožje, govorjena in zapeta. Že sama po sebi, kaj šele, ko so jo zapeli možje, ki se jim je kar na prvi pogled videlo, da so pravkar prišli iz boja, in vendar ob vseh svojih tegobah ostali neuklonljivi. Takšna notranja moč je potem spremljala zbor vsa desetletja do danes. Včasih se je že zdelo, da ga bo konec – tako kmalu po vojni in okrog osamosvojitve – potem pa se je zmeraj spet našel mož, ki je znal s svojo lastno vero vanj in v pesem to energijo spet priklicati med pevce: po Karlu Pahorju Pavle Šivic, in po nekaterih drugih za 28 let nepozabni Radovan Gobec, sam partizan in avtor mnogih sijajnih borbenih pesmi; ob njem pa kmalu tudi Franc Gornik, ki ga danes hvaležno slavimo. Še malo, pa bo v Partizanskem pevskem zboru na različne načine – kot pevec, harmonikar, korepetitor in na koncu zborovodja, vseskozi pa najbolj zvest član – pol stoletja! Pri njem se ne štejejo leta, temveč desetletja in zdaj že skoraj, čeprav po delih, stoletja! Neverjetno! Ko se je zbor rodil, mu je bilo 4 leta; in oče mu je padel v partizanih, kot Kajuh.

Pobližje sem ga začel spoznavati ob osamosvojitvi, ko so novi demokrati hoteli končati z vsem, kar ni bilo po njihovo, tudi z vso zgodovino. PPZ se je takrat osul na kakšnih 20 članov, kolikor jih je sicer štel tudi ob ustanovitvi; od nekdanjih 60 in več! Naš tovariš Franc Gornik pa ga je z veliko vztrajnostjo in vero spet postavljal na noge. Prav takrat je hotela nova, ‘demokratična’, oblast preorati in pokončati tudi Pot spominov in tovarištva okrog našega mesta, pa smo se prav tako uprli in jo ohranili. Danes je lepša in prijaznejša kot kdajkoli poprej. Kaj bi Ljubljana brez nje in njenih dreves! Nekoč sem že zapisal, da druga mesta gradijo samo asfaltne obroče okoli sebe, Ljubljana pa z ljubeznijo neguje človeški zeleni prstan, spomenik in simbol svobode.

In kaj bi rad s tem povedal?

Preprosto to, da je PPZ eden velikih simbolov svobodnega duha tega mesta. To župan ve in ga zato po svojih najboljših močeh podpira; tudi nocojšnjemu koncertu je pokrovitelj – ker je ponosen nanj in na Ljubljano kot ne le najlepše, najbolj zeleno, najbolj gostoljubno in najbolj prijazno, temveč tudi kot na najbolj svobodoljubno mesto – če že ne na svetu, pa daleč naokrog! In to od nekdaj: od Trubarja preko Vodnika in Ilirskih provinc do partizanske ilegale.

Kolikor vem, je zdaj – po četrt stoletja predanega in odgovornega dela – Franc Gornik predal umetniško vodenje zbora nasledniku, prof. Iztoku Kocenu. Partizanska pesem bo tako živela s polnimi pljuči naprej, čeprav se je na radiu in televiziji očitno sramujejo in jo lahko slišiš samo še po željah poslušalcev!

Zdaj pa samo še zahvala našemu partizanskemu zborovodji Francu Gorniku za več kot vztrajno, uporno, dolgoletno ustvarjalno delo! Samo on ve, koliko svojih najboljših moči je vložil vanj, koliko vere, koliko potrpljenja! Nocoj je njegov večer in obenem večer naše hvaležnosti! Vsi bomo njemu na čast in skupaj z njim zapeli partizansko himno Hej, brigade! Kajti: Dokler tu so brigade, kdo nam zemljo ukrade!? Kdo nam pesem ukrade!

Na zdravje in na mnoga leta, maestro Franc Gornik!