Dr. Matjaž Kmecl, akademik, ob odkritju spomenika kulturniku in politiku Josipu Vidmarju, Ljubljana, 13. oktober 2017

»Na tej slovesnosti bi si lahko s starimi Latinci rekli: Ubi rerum testimonia adsunt, quid opus est verbis? Ali je treba še kaj besed, če govori delo? – Ali je treba ob literarni, politični in vsej siceršnji duhovni zapuščini Josipa Vidmarja še sploh kaj govoriti, saj najbolj zgovorno govori sama zase. Toda že takrat so si stari Rimljani prav tako rekli: Saxa loquentur! Kamen (ki je trajnejši od bežnega človeškega življenja) bo poslej govoril o njem! Mi pa zdajle temu kamnu in njegovi nalogi vseeno dodajamo še nekaj verbalnega spomina.

Josip Vidmar je v resnici odživel sijajno in pomembno življenje, del tudi v tej hiši. Ne morem sicer zdajle po profesorsko naštevati vsega, kar je postoril – saj je ustvaril epsko monumentalno svetovje misli in dejanj; in ob tem odločilno sooblikoval skoraj sto let slovenske sodobne zgodovine. Bil je za Slovenca skoraj nenavadno odločen, ponosen in pogumen – v vsem. Ko je veljal Oton Župančič za najvišjo in skoraj nedotakljivo kulturno instanco, mu je neusmiljeno skritiziral njegovo dramo o Veroniki Deseniški, ker je bil prepričan, da je to v imenu umetnosti in ne glede na vse avtoritete treba storiti. Ko je prav tako Oton Župančič govoril o ‘notranjem slovenstvu’, ki ni nujno vezano na jezik, tako da naj bi bil Louis Adamič eden največjih slovenskih pisateljev, čeprav je pisal le v angleščini – ga je Vidmar ostro zavrnil, čeprav je visoko cenil njegovo pesniško in jezikovno veščino. Ni prizanesel niti drugi veliki avtoriteti literarne kritike in esejizma svojega časa, Ivanu Prijatelju. In ob tem izzival spore, ob njih pa razčiščevanja premnogih kardinalnih vprašanj – kot jih je v kulturno seizmični razpravi Kulturni problem slovenstva 1932, in z njo povzročil velikanske duhovne premike v takratnem slovenskem duhovnem življenju. Mnogi izmed nas se ga še spominjamo iz povojnega časa kot monumentalnega srditega starca, ki v imenu svojih prepričanj ni ‘mladim’ popuščal niti za hip. Do zadnjega je deloval mladostno pretepaško, vendar zmeraj tudi načelno; če ni šlo drugače, je ustanovil svojo revijo, svoje glasilo – kot sta bila v dvajsetih letih kritiška časopisa Trije labodje in Kritika. Brez popuščanja je oznanjal in zagovarjal estetsko avtonomnost umetnosti, zato sta se – že po 1945. – spopadla z Borisom Ziherlom o tako imenovanem socialističnem realizmu – zoper prosovjetski umetnostni uvoz pod tem imenom – in v tem duhu odigral izjemno vlogo v povojnem sproščanju literature in umetnosti nasploh. Čeprav to z aktualno političnega vidika ni bilo niti najmanj udobno početje. Skratka: kakšnega tričetrt stoletja je bil prva prominenca slovenske kritike, mnogi so prepričani, da največji slovenski literarni in umetnostni kritik nasploh. Predvsem pa se je zmeraj spet z nezgrešljivim instinktom znašel v slehernem vrtincu, v prav vsaki turbulenci, ki je utegnila biti usodna za slovenstvo. Po svoji družbenosti sicer značilen meščan, gosposki po širini in eleganci, se tik pred drugo svetovno vojno vseeno ni ustrašil ustanavljanja Društva prijateljev Sovjetske zveze – oster mislec, kot je bil po svoji družini (spomniti se je treba, da je bil njegov brat med drugim celo eden najresnejših kandidatov za svetovnega šahovskega prvaka), je docela prepričano zaznal, kolikšna ujma in z njo nevarnost za obstoj Slovencev se je takrat približevala Evropi; pa tudi to, da utegne biti glavni varnostni porok v prihajajoči kataklizmi Sovjetska zveza. In ukrepal.

Ko je potem do velikega nacifašističnega barbarstva res prišlo in se je jugoslovanska država v nekaj dneh sesula, nekaj slovenskih etabliranih politikov pa je na eni strani teklo k duceju Musoliniju v Rim in po drugi k Hitlerju, da bi izmoledovalo protektorat za Slovence, je Vidmar ubral pot slovenskega kljubovanja. Soustanovil je Osvobodilno fronto, in to le nekaj dni po okupaciji; še malo zatem pa je, že skoraj petdesetleten, odšel ‘v hosto’, kot se je takrat reklo – kot Prešernov Črtomir, ki mu je bil gozd ‘dom pričujoči’, to je zavetje, edina možnost svobodnega življenja. Kot zmeraj, se je tudi zdaj znašel v središču, v vodstvu, in deloval pri ustanavljanju prihodnje lastne države – najprej v globokih roških gozdovih, potem v Beli Krajini, vseskozi pa z mislijo pri nedeljeni in svobodni združeni Sloveniji, starem slovenskem snu. Že med vojno je predsedoval OF in bil predsednik SNOS. Po vojni je vodil številne slovenske in jugoslovanske forume, bil predsednik sveta jugoslovanske federacije in Predsedstva SRS, dolga leta predsedoval SAZU – ves čas pa z neprestano mislijo o združeni in suvereni Sloveniji v ozadju. V tem smislu je izoblikoval pojem skupnega slovenskega kulturnega prostora kot ene vodilnih političnih misli za Slovenijo – če že ne moremo pod eno državno streho združevati vseh Slovencev, jih tesno in enotno povezujmo vsaj kulturno. Sem, v to hišo, so še leta po njegovi politični upokojitvi, kolikor je je sploh kdaj bilo, hodili po nasvete najrazličnejši slovenski voditelji. Bil je eden tistih naših mož, ki so že zdavnaj pred osamosvojitvijo postorili vse, kar je bilo v njihovi moči, zanjo. Komur se zdi današnja slovenska državna samostojnost do lahkotnosti samoumevna, naj se ta hip samo ozre na Katalonijo: vsaj malo bo mogoče doumel, koliko modrosti, taktičnosti, sistematičnosti, poguma, potrpežljivosti, vere v prihodnost in vsega drugega je za to potrebno; kako neudobno in celo nevarno delo je to. Vidmar ga je tvegal prav tako, kot je 1942 skoraj samoumevno odšel v gozdove, kot je bil med uporniki proti Informbiroju in kot je počel vse v svojem življenju.

Vsega tega se je pač bilo treba v tem trenutku tudi izrecno spomniti – vsaj v nekaj besedah. Poslej bo o človeško veliki zgodbi z imenom Josip Vidmar trajno pričal tudi ta kamen na njegovem domu, ob katerem smo se danes zbrali.