Spominska slovesnost na Planini, 10. septembra 2022

Spoštovani!
Naj najprej izrazim veselje nad tem, da sem lahko tu med vami, in hvaležnost za to, da vam lahko spregovorim. Počaščen sem, da lahko skupaj delimo spomine, skupaj z vrednotami, o katerih govorijo mogočna zgodovinska dejstva v objemu tako neizmernih lepot narave kot tudi klenega človeškega spoštovanja.
Rekli bi lahko, da tukaj, nad vasjo Planina ob državni meji s Hrvaško, vsak delček zemlje pripoveduje bridko zgodbo iz ne tako davnih dni, ko se je odločalo o usodi slovenskega naroda in o njegovemu preživetju iz časov osvoboditve 1945 in osamosvojitve 1991.
Mesec september je znanilec prihajajoče jeseni in napoved trgatev značilnih za te naše vinorodne kraje. Letos se je čas trgatev pričel veliko prej kot običajno zaradi izjemo velikega števila sončnih dni, ki smo jih doživljali v pomladnih in poletnih dneh.
Vse to nas ni zaustavilo, da se poklonimo spominu na tragične dogodke, ki so pred 80 leti septembra meseca 1942 v času druge svetovne v črno ovili vas Planino, njene prebivalce in še vrsto krajev tu pod mogočnimi Gorjanci.
Za trenutek se moram vrniti v leto 1941 ko so aprila meseca našo takratno domovino Jugoslavijo okupirale nacistično fašistične horde Nemških, Italijanskih, Mađarskih vojaških sil in vojaške sile NDH. Slovenija je bil takrat povsem razkosana, predviden za uničenje in asimilacijo. Danes po tolikih letih se zdi to skoraj nerazumljivo. Pa vendar moramo na te čase gledati z vso resnostjo do zgodovinskega spomina in odgovornosti do lastnega naroda.
Današnja spominska slovesnost prinaša izjemno sporočilnost. Zbrali smo se v spomin na tragične dogodke 14. in 15. septembra 1942, da bi se skupaj spomnili na žrtve II. svetovne vojne, na vaščane Planine, na ljudi, ki niso padli v bojih kot vojaki, ampak so bili zverinsko pobiti od ustaške roke dobesedno na pragu svojih domačih hiš.

Žrtve tega grozovitega poboja, tu, na Planini, ne smemo nikoli pozabiti. S pozabo bi prizadeli civilne žrtve, pa tudi preživele, njihove potomce, ki so odrasli v tistih težkih časih in neprijaznih okoliščinah, visoko pod obronki Gorjancev. Predvsem pa je potrebno ponovno povedati, da so se ljudje iz teh krajev postavili na pravo stran – na našo stran, ki je med drugo svetovno vojno branila svojo domovino pred fašizmom in nacizmom pod okriljem OF – osvobodilne fronte slovenskega naroda.

Sistematičen teror okupatorjevih sil podprt z narodovimi izdajalci klerofašisti, belogardisti, domobranci ter dobro organiziranim »Kulturbundom« se je stopnjeval z izvajanjem raznarodovalne politike s katero so nas hoteli Slovence popolnoma izbrisati in asimilirati. Prebivalce so pošiljali v izgnanstvo v uničevalna koncentracijska taborišča, teror na okupiranem ozemlju se je stopnjeval iz dneva v dan. Vsak odpor so okupatorji kaznovali s poboji civilistov, streljanjem talcev, požigi vasi, naselij z etičnim nasiljem so nas skušali potujčiti in priključiti svojim državam.
Danes smo priča množičnemu potvarjanju zgodovine izkrivljanju resnice in spreobračanju dejstev. Zgodovina je jasna in postavlja stvari na svoje mesto. Ne da se je pretentati pa čeprav jo poskušajo spremeniti na vse možne načine, tako kot tudi z vsiljenim delovanjem v nekakšnih centrih za ljudsko spravo in to prav dediči tistih, ki so našemu narodu prizadejali veliko gorja. Vrsta odličnih zgodovinarjev kot so na primer dr. Martin Premk, dr. Božo Repe, dr. Božidar Flajšman, dr. Blaž Štangelj in drugi nosijo v svojem pristopu do zgodovine resnico in trdna dejstva. Hvala jim.
Ostrina druge svetovne vojne se je v teh krajih začela, ko so italijanski bombniki leta 1941 napadli Planinsko goro. Že od začetka vojne so v vas Planino prihajali partizani, tudi z ranjenci, ki so jih namestili po hišah, nekatere pa odpeljali v skrivne Pušence, Vinjar, nato pa v Žumberak, v Priseko, kjer je bila zasilna partizanska bolnišnica.

Poleti 1942 pa so italijanski avioni bombardirali bližnjo Černečo vas in jo v celoti razrušili v času ko so tako slovenski kot hrvaški partizani že bojevali težke boje z ustaši in Italijani, ki so imeli pomembne postojanke v različnih krajih, iz katerih so izvajali svoje zločinske pohode. In tako so se 14. septembra ustaši po izdajstvu domačina iz Novih sel na hrvaški strani s kamioni pripeljali iz smeri Zagreba do Brežic in se od tam podali na svoj zločinski pohod na Gorjance, na Planino.
Obkolili so vas Planino, zajeli deset vaščanov ter jih skupaj s šestnajstimi iz okoliških vasi zajetimi moškimi ustrelili v Novoselski vasi nad Planino. Naslednje jutro 15. 9 1945 ob 4 uri so svoj krvavi pohod ponovno nadaljevali ter na robu vasi ubili še deset aretiranih vaščanov. En oddelek ustaške vojske je medtem iz vasi odgnal ženske in otroke, vas pa do tal požgali. Zgorelo je 16 hiš z gospodarskimi poslopji in pritiklinami, vsa oprema, hišni inventar, živež, tudi nekaj govedi in svinj, ki jih ustaši niso uspeli odpeljati s seboj.
Istega dne, to je 15. septembra, so ustaši napadli tudi slovensko partizansko bolnišnico v hrvaški vasi Priseki ter pobili večino ranjencev. Le redkim je uspelo pobegniti. Ustaški zločin na Planini in tragedije pobitih žrtev in njihovih družin je tragičen primer, ki veliko pove o zločinskem nasilju ustaških klavcev nad civilnim prebivalstvom.

Zločin na Planini je bil pretresljiv primer velikega zločina druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Pobojev in požigov vasi kot je bilo to na Planini, je bilo na Slovenskem veliko. Gorele so mnoge vasi. V ogenj so nemški in italijanski okupatorji metali žive ljudi in jih tako pobijali. Ne pozabimo: Na našem ozemlju je bilo v letih 1941 do 1945 ubitih več kot 20.000 civilnih prebivalcev. 11.000 Slovencev je izgubilo življenja v taboriščih smrti, izseljenih, pregnanih in zasužnjenih pa je bilo več kot 62.000 ljudi.

Med ubitimi in trpečimi so bile preštevilne žrtve domačih kolaborantov, sodelavcev okupatorja in njegovih ovaduhov. Vse te žrtve vse to trpljenje je trajni del našega zgodovinskega spomina. Nobena današnja oblika zanikanja, noben poskus zmanjšati hudodelski značaj zločinov zoper slovenski narod in zlasti zoper civilno prebivalstvo ne more uspeti. Ti zločini in hudodelstva so in bodo v svetovni zgodovini ostali zapisani kot primeri hudih zločinov fašizma, nacizma in kolaborantov, velikega zla, ki je tako kruto zaznamoval dogajanja v 20. stoletju. Nič, prav nič ne more zmanjšati teže ne moralne odgovornosti tega pošastnega zla. Nič, prav nič ne more opravičiti kolaboracije s fašizmom in nacizmom, toliko bolj vsled tega ker so izdajalske enote domobrancev delovale pod gestapovskim vodstvom kot pomožne policijske SS sile in bile kot take na Nurnbrgškem procesu proglašene za zločinsko organizacijo.

Tu, na Planini pa je z nami še ena misel: V času narodnoosvobodilne vojne je bilo sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi partizani v boju proti fašizmu in nacizmu močno in iskreno. Ustaški in drugi fašistični zločini – tako na hrvaških kot tudi tu, na slovenskih tleh – zaslužijo vso obsodbo. Hkrati pa vemo, da je skupna pot slovenskega in hrvaškega naroda dobila svojo zgodovinsko podlago v skupnem boju proti nacifašizmu. Prav je, da razvijamo medsebojno spoštovanje, sposobnost sprejemanja kompromisov, dogovarjanja in medsebojnega razumevanja. To je evropska pot, ki nas bo vodi v prihodnost.
Zato ni naključje, da je vloga, prebivalcev Planine, Podbočja in ostalih krajev ob meji s sosedo Hrvaško, usmerjena v medsebojno razumevanje in sodelovanje s sosedi, kajti to je pot, po kateri bomo presegli bolečine iz vojnega obdobja, stare rane iz tistega časa pa se bodo še hitreje celile če si ne bomo odpirali novih.

Spoštovani!

Prav je, da se danes vsaj v nekaj besedah spomnimo časov osamosvajanja z znamenito akcijo slovenske milice SEVER in delovanjem MSNZ, osamosvojitvene vojne iz leta 1991 in dela pomembnega procesa osamosvajanja, ki se dotika teh krajev. Potrebno je poudariti velik prispevek pripadnikov TO in Milice na območju Posavja. Osamosvojitev Slovenije je dobila eno odločilnih spodbud po uspešno izvedeni bojni akciji PEM Krško prav tu nad vasjo Planina. V neposredni bližini kraja današnje slovesnosti je takratna enota milice Uprave za notranje zadeve Krško pod vodstvom inšpektorja Andreja Bobka in s pomočjo vodiča domačina iz Planine Francija Stipiča zajela večjo skupino pripadnikov JLA, ki se je skušala po neuspešni bitki v Krakovskem gozdu prebiti preko Gorjancev na Hrvaško do svojega matičnega garnizon-v Karlovcu.
Na koncu bi rad povedal še naslednje!
Naš narod je uspel dokazati svojo veliko moč za preživetja v težkih časih druge svetovne vojne in jo potrditi v času osamosvojitve države in zmage v vojni za Slovenijo 1991. Takšen narod je sposoben premagati marsikatero oviro kot tudi vsiljeno razdvojenost s strani klerofašistov z oblikovanjem lastne odločitve o tem kakšno državo in kakšne medsebojne odnose želimo imeti v prihodnje. Aprilske volitve so jasno pokazale, da nam je dovolj novodobnega fašizma, klerofašizma in zametkov neonacizma. Prihajajoče volitve na lokalnem nivoju pa bodo nov preizkusni kamen zato da utrdimo vrednote, ki nam dajejo upanje in perspektivo za prihodnost.
Smrt fašizmu svoboda narodu!
Živela Svoboda!

Miha Butara