Julijana Žibert, podpredsednica Mestnega odbora ZZB NOB Ljubljana, na slovesnosti ob obletnici streljanja 24 talcev, Ljubljana, 12. oktober 2017

 

Praznik četrtne skupnosti Ljubljana-Center in današnja slovesnost sta posvečena tudi dogodkom, ki so se odvijali pred 75 leti tu na tem kraju v Ljubljani.

Ko je pesnik zapisal besede na spomenik pred katerim smo zbrani je povedal občutke Ljubljančanov in še posebej tistih, ki so jih v teh oktobrskih dneh doživljali krvavi obračun okupatorjev nad naprednimi Slovenci, aktivisti narodnega osvobodilnega gibanja v Ljubljani. Zapisal je: »Postoj kdor mimo greš, ta kraj je svet, izpran krvi je mučeniška sled.«

V Ljubljani je veliko obeležij, ki nas opominjajo na najbolj okrutna dejanja okupatorja in domačih izdajalcev nad ljudmi, ki jim je bila najbolj sveta misel SVOBODA. Naj omenim le nekatere: Urh, Gramozna jama,  Ulica 24 talcev, Kozlarjeva gošča.

Danes se poklanjamo spominu na nasilno smrt 24 talcev (13. oktobra 1942), ki so jih ubili samo zato, ker so bili zavedni Slovenci. Okupator je z njihovo usmrtitvijo želel zastrašiti veliko večino Slovenk in Slovencev, da se okupatorju ne upirajo in da naj sprejmejo njegovo oblast. Kljub temu da je okupator obdal Ljubljano z bodečo žico se Ljubljana okupatorju nikoli ni pokorila ampak so se Ljubljančani v tem surovem času odločili za častno in pogumno pot, ki jo je vodila OF, ki je bila ustanovljene prav v Ljubljani že leta 1941.

Narod je želel svobodo, pravico do življenje, ki ne pozna potujčevanja in izkoriščevanja, zato je izrekel sodbo tistemu človeku, ki svojemu narodu tega ni priznal in se je prodal okupatorju, zato je bila izvršena smrtna sodba temu narodnemu izdajalcu, ki je sprejel njihovo oblast.

Okupatorji in njihovi plačanci so pobesneli, zajela jih je panika, saj so občutili, da tudi v z žico obdani Ljubljani niso varni. Spoznali so da Ljubljančani niso izgubili poguma, da Ljubljana ni premagana, temveč da se bo ponosna Ljubljana uporno borila za svojo svobodo.

Ljubljana je v štirih letih okupacije pokazala veliko junaštva, žrtvovanja, solidarnosti in moči, da upravičeno nosi naziv »mesto heroj«.  Boris Kidrič je izjavil: »Glava  osvobodilnega boja je v Kočevskem rogu- njegovo srce pa v Ljubljani.«

Jutri bo minilo 75 let, ko so v temačnem jesenskem popoldnevu iz ljubljanskih zaporov pripeljali zaprte rodoljube, zvezane, nemočne toda ponosne Ljubljančane. Spremljala jih je velika množica oboroženih fašistov. Med zidovi teh hiš so zadoneli streli, ob tem zidu je z dvignjeno glavo padlo 24 mladih ljudi – talcev.

Tla, na katerih stoji spomenik je namočila kri treh bratov Kogovšek, Valentina Rožanca, Antona Bezga, Josipa Mauerja, Stanislava Petruše, Josipa Pezdirja, Josipa Prosena, Josipa Škerlja, Viktorja Vodnika, Bernarda Smrekarja, Stanislava Vadnjala,Mirka Stepiča, Petra Ramovha, Marjana Podgornika,Vincenca Možine, Mateja Miklavčiča,Pavla Magdiča, Ferdinanda Hanžiča, Franca Briclja, Valentina Avblja, Ivana Kerpana in Petra Kersnika.

Ustreljeni so bili samo zato, ker so bili zavedni Slovenci. Ustreljeni so bili na osnovi odloka visokega komisarja Ljubljanske pokrajine Grazziolija in poveljnika XI. armadnega zbora Robottija, ki sta ga izdala 2. aprila 1942.Na osnovi tega odloka je bil označen za sovražnika  vsakdo, ki se ni uklonil okupatorju.

Ob tem pa se spominjamo tudi vseh, ki so padli pod kroglami okupatorja v Ljubljani in tistih, ki so padli v slovenskih gozdovih kot partizani, ter tistih, ki so umrli v zaporih in koncentracijskih taboriščih.Prav je da vsako leto ponovno na glas in povsod povemo resnico o teh dogodkih.

Cerkvena in posvetna elita je v ljubljanski pokrajini navdušeno sprejela okupatorja in mu hlapčevala vse do konca vojne. Še več – celo zahvaljevali so se jim za »pravičnost«. Pa ni šlo samo za zahvalo, šlo je za neprekinjeno sodelovanje vodstva katoliške cerkve z okupatorjem in domačimi izdajalci. Znani zločinci so si celo nadeli svetopisemska imena, sprejeli obleko, orožje in denar od okupatorja in mu prisegli na stadionu v Ljubljani za boj zoper Slovence. To je v naši zgodovini velik črn madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati.

Tudi nekatere takratne meščanske stranke in vodstvo RKC so se raje povezale z okupatorjem in delovale proti NOB. Niso se zmogle priključiti OF in to čutimo še danes, saj se ne želi razumeti da je bil partizanski boj za narodno osvoboditev izpod okupatorja, boj za svobodo in boljše življenje.

Zato se moramo upreti vsem lažem, ki želijo razvrednotiti NOB in prevrednotiti zgodovino. Takih prizadevanj je žal veliko, ne le med posamezniki, tudi v uradni politiki nekaterih strank in društev. Sodelavcem okupatorja postavljajo celo spomenike (Grahovo, Karlovica). Pred dnevi je Dnevnik objavil pismo neke gospe, ki se ima za »slovensko mater sprave« v katerem je zopet grobo napadla dva naša predsednika krajevnih organizacij zaradi spomenikov. Ne zadovoljijo se s pomiritvijo med ljudmi, ki je bila že zdavnaj opravljena, zahtevajo več – NOB hočejo diskvalificirati v boljševistično revolucijo, domobranstvo pa povzdigniti kot upravičen in demokratičen upor, ki ga ni bilo možno voditi drugače kot pod okriljem okupatorja. Tu gre za jasno željo po rehabilitaciji kolaboracije. Svoje sovraštvo zlivajo na partizane, aktiviste OF, komuniste, na poštene in zavedne Slovence, ki niso hoteli sodelovati z okupatorjem, namesto da bi pogledali vase in v svoji notranjosti naredili red ter priznali svoje zločine, se zanje opravičili.

Zakaj vse to govorim? Naj povem le nekaj zadnjih primerov: pojavlja se sovražni govor, nekateri zahtevajo ukinitev ZZB, iz parlamenta mečejo predsednika ZZB NOB Slovenije, širijo strah pred migranti, nestrpnost do drugače mislečih, ustanavljajo strankarsko vojsko in še bi lahko naštevala Ob tem primeru je častni meščan Ljubljane dr. Bučar pred leti na televiziji ugotavljal: »Spodnaša se avtoriteta države, sodišča, ustanavlja se strankarska vojska. Žali bog ampak natančno tako se je začelo v nacistični Nemčiji.«

Vsekakor to kar počenjajo ni delo za mir, za strpnost, pravičnost in sožitje in  sporazumevanje med ljudmi, ampak vse to vnaša ponoven razdor med ljudi. To kar počnejo je tudi negacija in razvrednotenje pomembnega deleža Slovencev v protifašističnem boju skupaj z zavezniki med drugo svetovno vojno in za slovensko državo škodljivo početje.

Za vse današnje slovenske politike, na srečo so tudi izjeme, bi moral biti že čas, da se spoštljivo spominjajo naše veličastne preteklosti, prisluhnejo njenim sporočilom in na teh izročilih graditi našo prihodnost.

Ljubljana je in bo ostala ponosna na svojo zgodovino, je odprto in prijazno mesto za vse ljudi, ki jih združuje in ne razdvaja (primer beguncev, lahko pa bi naštela še druge). Zato niza tudi nove razvojne uspehe v dobro Ljubljančanov in kot glavno mesto Slovenije. Ponosno nosi naziv »mesto heroj«.

Odidimo danes s tega kraja z globokim spoštovanjem do teh žrtev in vseh žrtev fašizma in nacizma, s hvaležnostjo do junaštva in mučeništva teh žrtev. Spomin nanje ne sme nikoli ugasniti in njihova imena ne smejo biti izbrisana.

Odidimo s trdno voljo da bomo vedno delali za mir, sožitje v duhu strpnosti za razumevanje med različno mislečimi, v duhu enakosti in ne teptati človekovega dostojanstva. Le tako bomo lahko napredovali in nizali uspehe.

S toželjo in z globokim spoštovanjem do izročil NOB se v imenu ZZB NOB Ljubljane in v svojem imenupoklanjam vsem tem žrtvam.

Slava in čast njihovemu spominu!Čestitam krajanom za praznik četrtne skupnosti.