Okroglice pri Sevnici, spominska svečanost o boju, zmagah in smrti kurirjev kurirske postaje S5

Govor: Ljubica Jelušič, nedelja 17. september 2023

Spoštovane gospe in gospodje, dragi tovariši in tovarišice,
Spoštovani gospod Janez Kukec, podžupan občine Sevnica, spoštovani bivši predsednik ZZB NOB Tit Turnšek, spoštovani predstavniki združenj borcev iz Sevnice in okoliških občin, dragi pripadniki spominskih partizanskih čet, vsem lep pozdrav v imenu predsedstva ZZB NOB Slovenije. Hvala vsem nastopajočim, posebej mladim iz podružnične šole Loka, ki so govorili o tem, kaj jim pomeni domovina in državna zastava. Hvala številnim praporščakom veteranskih organizacij, hvala pripadnikom Slovenske vojske iz vojašnice Jerneja Molana v Cerkljah. Hvala vsem, ki niste pozabili. Ker razumete, da so časi, ki jih v zgodovini svojega naroda moramo spoštovati in se iz njih učiti vrednot za prihodnost. Zahvaljujem se za priložnost, da sem danes lahko z vami na spominski svečanosti v spomin na padle kurirje kurirske postaje S5. Posebej hvala Vladki Blas, predsednici občinske organizacije Zveze borcev Sevnica, za organizacijo današnje slovesnosti. Hvala Milanu Gorjancu za zbiranje gradiva o kurirjih in njihovih kurirskih poteh. Danes se spominjamo padlih kurirjev kurirske postaje S5 v bojih z nemškimi okupatorji konec septembra in oktobra 1944. Želela bi, da govorimo tudi o njihovih zmagah in sposobnostih.
Najprej moram izpostaviti pomen kurirskih zvez, ki so se postopoma razvile leta 1942 in dalje, kot oblika povezovanja med glavnim štabom partizanskih odredov in enot ter vsemi enotami in najbolj oddaljenimi kraji celotnega slovenskega prostora. Kurirske poti so potekale linijsko in mrežno, na začetku so morali kurirji premagovati zelo dolge poti in tudi po terenih, ki jih niso poznali, sčasoma pa se je v letu 1943 vzpostavilo veliko število javk in relejnih postaj, na katere so kurirji prinašali pošto, drugi pa so jo odnašali naprej do naslednjih javk. Nosili so pošto za partizane v različnih enotah, predvsem pa partizanski tisk in tudi sanitetni material. Danes težko razumemo, kako pomembna je bila njihova dejavnost. Vedeti moramo, da so bili pogosto, razen žive besede poveljnikov in politkomisarjev, edina vez med različnimi pokrajinami in enotami. Da so prav s prenosom partizanskega tiska zagotavljali informacije o dogajanju na terenu in odločitvah Glavnega štaba.
Njihova naloga je bila, da so od točke do točke spremljali politične voditelje, tuje opazovalce, ter jih varno predali naprej naslednji kurirski postaji.
Za primer naj vam povem, da je pozimi leta 1944 iz Kočevskega roga potovala na Primorsko v vas Štjak partizanka Angelca Ocepek, takrat generalna sekretarka Slovenske protifašistične ženske zveze, in celotno pot je opravila od ene do druge kurirske postaje. Celotno pot je prehodila tako, da so jo od postaje do postaje spremljali kurirji in skrbeli za njeno varnost.
Kurirji so bili oboroženi z osebnim orožjem in po pravilu so to bili močni fantje in dekleta, najbolj iznajdljivi partizani, samostojni v odločanju in dobri poznavalci terena, hkrati pa zelo zdržljivi in pogumni posamezniki, usposobljeni za boj. Hodili so v dveh ali treh, odvisno od nevarnosti in naloge, včasih pa tudi sami. Prebivali so v neke vrste baznih postajah, včasih pri zavednih domačinih, v skrivnih bunkerjih, ali jamah. Njihovo delo je bilo zelo nevarno, saj so bili izpostavljeni sovražnim in kolaborantskim zasedam, boju so se morali izogibati, razen ko je šlo za njihovo obrambo, ali če so bili kje obkoljeni. Njihova primarna naloga je bila, da na dogovorjeno mesto varno prinesejo vso pošto.
Moj stric Ivan, ki je nosil kurirsko pošto na Krasu na relejni postaji P-14, mi je pripovedoval, da je bil njegov nahrbtnik pogosto težak najmanj 30 kg. Šele iz njegovih zgodb sem dojela, da smo bili kot otroci v šolskem sistemu izpostavljeni neke vrste izkrivljeni sliki o partizanskih kurirjih, saj nam je takratni šolski sistem prikazoval, da so to bili mladi, skoraj otroci, kurirčki, in tudi kurirčkovo pošto smo mi sami navidezno nosili kot zgled na svoje vrstnike v vojni. Ta vrsta vzgoje nam je onemogočila, da bi razumeli bistvo kurirskih zvez, ki so bile unikatne v celotnem evropskem odporniškem gibanju. Nikjer drugje niso poznali tako razvejane in do potankosti premišljene oblike povezovanja med posameznimi pokrajinami in odporniškimi enotami, kot je to bilo na slovenskem ozemlju. Govorim o slovenskem ozemlju zato, ker je pošta potovala povsod, kjer so živeli slovenski ljudje, tudi po celotni Primorski do Benečije, ki je bila pod italijansko okupacijo.
Poti kurirjev so bile izdelane in premišljene logično, glede na teren in razporeditev partizanskih enot, so pa bile ponekod na zelo nevarnih terenih, in ko govorimo o kurirjih na postaji S5 v Okroglicah, lahko rečemo, da so imeli izjemno nevarne naloge, saj so povezovali Štajersko in Dolenjsko vzhodno od Zidanega mosta, pri tem pa so morali prečkati cesto, železnico in Savo, čez katero so šli z gumijastim čolnom. Za vse kurirje je bilo zelo pomembno, da so imeli pomoč terenskih aktivistov, in tudi kurirji na S5 so bili odvisni od domačinov, pri katerih so si odpočili in se najedli, aktivistke pa so jim včasih pomagale prenesti pošto preko Save. Žal so bili tudi takšni, ki so kurirje izdali in to se je zgodilo tudi kurirjem s postaje S5. 30. oktobra 1944 je v preboju iz obroča nemških sil padlo 7 kurirjev, 5 se jih je z jurišem prebilo, čeprav so bili vsi hudo ranjeni.
V Okroglicah smo se srečali tudi s problemom maščevanja nad civilisti. Ker so kurirji prespali na seniku pri domačinih, in so bili izdani, in so v hudem boju redki zmogli preboj skozi sovražne obroče, so se okupatorji znesli nad domačini in požgali Okroglice. Ta oblika uničevanja slovenskih vasi kot znak maščevanja za neuspešne boje s partizanskimi silami je bila značilna taktika okupatorjevega obračunavanja z upornimi Slovenci. Še danes se prav zaradi te vojaške taktike marsikje odpirajo vprašanja, ali je bilo pravilno zoperstaviti se okupatorju z oboroženo silo, če je ta potem tako okrutno ravnal s civilisti. Za skoraj vsako uspešno partizansko bitko lahko rečemo, da se je nadaljevala v pričakovano okupatorsko maščevanje in znašanje nad civilnim prebivalstvom. Pogosto se prav ta maščevanja, ki so bila del taktike okupacijskih sil, uporablja in zlorablja za spreminjanje zgodovinskih dejstev in poskuse zmanjševanja pomena partizanskega boja.
Razumeti moramo, da so partizanske vojaške sile osvobodile slovenski prostor izpod okupatorjev, in da je bila cena visoka zaradi okupatorskih ambicij, da naš narod izbrišejo iz zemljevida, ter na naše ozemlje namestijo bodisi nemške ali italijanske ali madžarske priseljence. Naše ljudi pa izselijo ali nasilno potujčijo, kot se je dogajalo z našimi primorskim predniki pod 23 letno fašistično vladavino. In kot je bilo iz Zasavja, Brežic, Krškega, Kozjanskega leta 1942 izseljenih mnogo slovenskih družin, zato da bi na njihove kmetije lahko naselili t.i. kočevarske Nemce in Nemce iz Besarabije. Da smo obstali na teh prostorih, da smo samostojna država in suveren narod, gre zahvala prav partizanskemu odporniškemu gibanju, kurirjem in številnim terenskim aktivistom, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo vseh, ki smo nekoč v Jugoslaviji, danes pa v Sloveniji in Evropi udejanjili suverenost, samostojnost in svobodo.
Naj še opozorim, da k zmanjševanju pomena partizanske zmage prispevamo tudi sami, ker bolj poredko slavimo zmagovito plat partizanskega boja in odporniškega gibanja. Pogosteje organiziramo komemoracije kot pa da bi slavili uspešne bitke, v katerih so partizanske enote prizadejale sovražniku hude izgube. Mogoče nas je prav ta strah pred lastnim pogumom in zmagami v zgodovini pogosto postavljal v vlogo manj borbenih narodov, z manj bojnimi izkušnjami.
Celo naš odnos do Teritorialne obrambe, ki je skupaj z milico in civilnim prebivalstvom leta 1991 zagotovila slovensko osamosvojitev, se počasi z leti izkrivlja, ker dopuščamo, da si posamezniki prisvajajo zasluge za osamosvojitev, vsi mi, ki smo v odporu dejansko sodelovali, pa molčimo in nas je sram lastnega poguma in požrtvovalnosti v tistih dramatičnih časih. In ta sramežljivost v odnosu do vojaških zadev se pojavlja še danes, ko gre za našo Slovensko vojsko. Vselej, ko bi jo bilo treba oborožiti in opremiti kot bojno silo, se najdejo glasni nasprotniki, ki njen še nedoseženi bojni karakter vidijo kot nevarnost družbi, in pogosto onemogočijo, da bi se sploh oblikovala v resno, izurjeno in dobro opremljeno vojsko. Ko pomaga pri odpravljanju posledic naravnih nesreč, jo obravnavamo kot neko vrsto dopolnitve Civilni zaščiti, ne da bi v njej videli izvirno silo za pomoč in varovanje ljudi in države. Tudi v nedavnih poplavah in plazovih, ki so prizadeli velik del Slovenije, je pomoč ljudem nudila Slovenska vojska, in je ostala z ljudmi tudi takrat, ko so se žarometi medijev že davno umaknili iz prizadetih območij.
In še nečesa ne smemo pozabiti. Naša država je junija letos uspešno prestala glasovanje v Generalni skupščini Združenih narodov, kjer je dobila 153 glasov držav članic za svoje članstvo v VS ZN. V VS ZN se rešujejo vprašanja svetovnega miru in varnosti. Za dve prihodnji leti smo Slovenci dobili zgodovinsko odgovornost za soodločanje o miru in varnosti v svetu. Prav bi bilo, da bi se zavedali svoje lastne poti v samostojno in suvereno državo ter razumno pomagali k miru in svobodi na različnih koncih sveta. Seveda pa bo pomembno tudi to, da bomo s ponosom podpirali delovanje naše države in ne le kritizirali vsako potezo, ki bo za dobro miru in varnosti narejena po svetu. Ker se vedno najdemo pri istem izvornem problemu, da ne znamo biti ponosni na zgodovinsko izborjene vrednote.
Hvala vam in ne pozabite – slaviti je treba zmage, ne le objokovati poraze. Srečno.