Matjaž Han, poslanec v DZ, na slovesnosti na Graški gori nad Velenjem, 26. avgusta 2017

 

Spoštovane in spoštovani, naj se vam zahvalim za izredno čast, da vas danes lahko nagovorim. Slavnostni govori se med seboj razlikujejo bolj kot si lahko mislimo. Ne toliko po besedah, hvalospevih, mislih, opominih. Še manj po političnih pridigah ali predvolilnih obljubah. Teh bodo prihodnji meseci prinesli veliko. Preveč. Razlikujejo se po iskrenosti, po tem, kaj nastane s temi besedami. Ko govorci sestopijo iz odrskih žarometov, ko aplavz preneha.

Moram priznati, imel sem že mnogo govorov. Vsak je nekaj posebnega. Takšni, kot je današnji pa še toliko bolj. Ker sem prepričan, da moramo vsi, predvsem pa politiki, ob tovrstnih obeležjih o najtežjih, a tudi najžlahtnejših trenutkih našega naroda, znati prevzeti odgovornost. Da iz teh časov ovrednotimo prava sporočila za danes in prihodnost.

To niso sporočila všečna tej ali oni politični opciji ali preoblikovana po značaju in hotenju določenih strank. Temveč tista o vrednotah, ki so nam jih pustili borke in borci za svobodo slovenske zemlje. Vrednotah, ki niso bile del vojne ali povojne politične mašinerije, temveč so nastajale in živele med ljudmi. Takrat, ko je bilo najtežje. Ko spomeniki še niso bili postavljeni,  ko ni bilo slavja, pesmi ali cvetja. Bil pa je boj. Pa tudi srčnost in solidarnost. Verjamem, da to še kako dobro razumete vi, pravzaprav vsakdo, ki se je kdaj povzpel na ta hrib.

Sedaj je konec poletja, narava je v vsem svojem izobilju. Težko si danes predstavljamo, kako je bilo mogoče preživeti ledeni pekel pozimi, ki so ga v svojem 300 kilometrskem pohodu doživeli borke in borci legendarne XIV. divizije. To je danes, na svobodni zemlji povsem nepredstavljivo. In če govorim pošteno, tudi ni prav, da bi si lahko sploh domišljali, da je mogoče razumeti žrtev in trpljenje tistih, ki so bridkega 21. februarja 1944, tu, prav tu okoli nas, prebijali obroče neskončno močnejšega sovražnika. Tako rekoč obsojeni na neuspeh in zavedajoč se dejstva, da je vsak naslednji juriš, v resnici le pozdrav prerani smrti. Brez zagotovil, a z neomajno močjo ljubezni do domovine.

Nekatere so morda v boj gnali ideali, morda vera v ponovno rojstvo človeka. Zagotovo pa je večino njih v boj gnalo strahotno gorje in namera okupatorja, ki je želel izbrisati slovenski narod. Za družino in domovino, za svobodo in dostojno življenje so naši ljudje pogosto umirali, z neomajno voljo, da zlomijo okove sovražnikovih sil.

In ti so se zlomili. Za ceno 367 padlih, 261 ranjenih ter 440 na smrt izmučenih borcev, ki se niso predali, se uklonili. Izbrali so težjo, skoraj gotovo tudi pogubno, a edino pravo pot narodno osvobodilne borbe, ki še danes, našo samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo, postavlja ob bok velikih zavezniških vojska. Ob bok Američanom, Francozom, Britancem in Rusom, ki so tudi zaradi padlih na pobočjih Graške gore, gore jurišev, zmogli poraziti sile osi, zlomiti nacizem in fašizem.

Verjeti v svoje ljudi, svojo domovino in svojo državo, je rešilo slovenski narod. In ko je bilo najtežje, tudi v desetdnevni osamosvojitveni vojni, se je naš narod brez pomisleka boril za svojo državo, nad njo ni obupaval ali se zlomil.

In zato so danes še kako na mestu vprašanja, kako živimo v naši državi? Ali so vrednote, ki so nam jih zapustili naše borke in borci, resnično prepoznane. Ali so izkazane tudi v dejanjih, ko vsakodnevno beremo tudi o težavah, s katerimi so sooča naša država. Da mladi odhajajo, mnogo starejših životari ob nizkih pokojninah, da se na primerno zdravniško oskrbo čaka neprimerno dolgo.

Res je, ni vse tako, kot smo si predstavljali da bo. In res je, to so problemi, pred katerimi si ne moremo zatiskati oči. Še več, če menimo, da ob tovrstnih obeležjih ne smemo, ne moremo ali nismo upravičeni govoriti tudi o tem, potem nismo dojeli prave identitete vrednot. Tistih, ki so nam jih v težkih bojih prikazali naši rojaki.

V odgovornosti do te dediščine, predvsem pa v odgovornosti do naših in prihodnjih generacij, smo tako še najmanj politiki upravičeni zgolj z velikopoteznimi besedami razlagati o tem, kaj bomo, smo ali nameravamo storiti. Tudi nismo upravičeni zgodovine izrabljati za politične šove, ki jih že vsakodnevno spremljamo preko televizije. Slika teh pa je nemalokrat le žalostna podoba političnih dražb: kdo ponudi več za rdečo zvezdo. Kdo je večji domoljub. Kdo je govornik na večjem odru. Kdo lepše zapoje partizansko pesem. Kdo je na pravi in kdo nepravi strani zgodovine, kdo večji in kdo manjši levičar.

Ampak ceniti partizanski boj, narodnoosvobodilni boj, ceniti rdečo zvezdo zame ne pomeni rokenrola, na katerega bodo politiki izvajali bolj ali manj izvirne akrobacije. Ceniti partizanski boj tudi ni taktiziranje, kdo je v prvi, kdo pa v drugi vrsti pred spomenikom, kdo večkrat citira pesmi upora.

Ceniti lastno zgodovino pomeni več kot to. Gre za spoštljiv odnos, za spoštljivo čustvo, predvsem pa za hvaležnost. Ki se najbolje kaže v odnosu do problemov tudi tu in zdaj.  V tem vidim našo največjo odgovornost. In kot rečeno, ni vse tako kot bi moralo biti. A zgodovina nas uči in vedno znova opominja, da smo problemom lahko kos le skupaj. Skupaj pa ni zaklenjen zaprt prostor, kjer imajo vstop le naši, vaši pa naj ostanejo zunaj. Je proces, pri katerem mora vsak posameznik naše družbe spoznati, da lahko kljub različnosti ali drugačnosti napredek dosežemo le takrat, ko te različnosti in drugačnosti znamo premagovati.

Treba pa je nekaj priznati. Tisto, kar morda priznavamo premalo. Da Slovenke in Slovenci, vsi državljani in državljanke danes živimo v svoji, v svobodni državi slovenskega naroda. Res je, veliko moramo še postoriti. Toda na to kar smo že dosegli moramo biti ponosni. Ko je leta 2008 udarila najhujša gospodarska kriza, smo imeli več kot 130.000 brezposelnih in 8 odstotkov negativne gospodarske rasti.

Danes, 8 let za izbruhom krize, pa beležimo manj kot 90.000 brezposelnih in več kot 2,8 – odstotno gospodarsko rast. Tudi zato, ker nismo sledili utopiji, da bodo drugi rešili naše težave in da lahko neomejeno trošimo denar, ki ga nimamo. Sedaj, v času stabilne gospodarske rasti pa smo ponovno prišli do točke, ko dvigujemo minimalno plačo, uvajamo dodatne razrede otroškega dodatka, namenjamo več denarja za znanost, raziskave in odpravljamo plačne krivice, zaradi katerih so bili v preteklosti, tisti najbolj ogroženi, še bolj na robu.

Da so bile in ostajajo boljše poti – kljub slabim obetom, ki nam jih predočila kriza, so nam pred več kot 70 leti dokazali tisti, katerih spomin bomo počastili z današnjo proslavo. In po njihovem zgledu moramo, s ponosom in upanjem, tudi ko je v težavah, z našo domovino ravnati tudi mi. Biti moramo njeni najzvestejši navijači, tudi takrat, ko ji gre najtežje. Če nad svojo državo obupamo mi, je verjemite, ne bodo reševali drugi.

Prav tako pa moramo pomiriti zgodovino razdvojenega naroda in skupaj graditi prihodnost, ki je pred nami. Vem, da ste danes tu mnogi, ki niste z odobravanjem spremljali otvoritve spomenika žrtvam vseh vojn in da bi mnogi med vami raje videli, da ga nikdar ne bi bilo. Toda spoštovani, mar ni bilo že žrtev te gore in praktično vsakega delčka naše domovine že preveč, mar ni bila ena državljanska vojna že dovolj?

Nihče nam ne more vzeti zgodovinskega ponosa na zmago, ki so jo izbojevali partizanke in partizani in naša država. Če bomo z njo dobro ravnali, bo tudi v bodoče vselej korakala med tistimi zavezniki, ki so porazili največje zlo, ki je kdaj morilo po Evropi. In spoštovani, vem da prihaja čas, ta čas, ko bomo skupaj zmogli dokazati, da se moramo in zmoremo pomiriti tudi Slovenci.

Ponos in spomin na našo zmago, ponos in spomin na padle heroje pa bomo najbolj počastili tako, če se nad svojo državo ne bomo le pritoževali, ampak se bomo zanjo borili, ustvarjali družbene spremembe, gradili njen razvoj in dokazali, da smo vredni in zmožni ohranjanja vrednot, za katere so padle tudi borke in borci legendarne XIV. divizije.