Doživljanje zmage nad nacizmom

V petek 8. maja smo na Otoku slavili 75. obletnico zmage nad nacizmom. To je osrednji državni praznik, ki je poleg Božiča med najpomembnejšimi državnimi prazniki v koledarskem letu. Vsako leto se pred osrednjim državnim slavolokom zmage, ki se nahaja pred t.i. Downing streetom ter zgradbo zunanjega ministrstva t.i. Whitehall v namen počastitve tega praznika zbere na stotisoče ljudi, med njimi tudi glavni člani britanske kraljeve družine s kraljico na čelu ter nekdanji premierji ter trenutni predsednik vlade.
Žal je bilo letošnje slavje zaradi korone, ki je do tega dneva terjala več kot 31.000 življenj potekalo z največjo mero skromnosti. Prestolonaslednik princ Charles se je padlim junakom v drugi svetovni vojni poklonil na Škotskem, pred tamkajšnjim slavologom, predsednici škotske in severnoirske vlade Sturgeon in Foster sta se poklonili pred parlamentoma v Edinburgu ter Belfastu, premier Johnson v Londonu, kraljica Elizabetha druga pa je ob tej priložnosti v soboto zvečer nagovorila Britance, dominiomne ter države skupine Commonwealth, na čelu katerih je že vse od prevzema vladanja in v katerih živi tretjina svetovnega prebivalstva. Kraljičin govor se je začel s posnetkom govora njenega očeta, kralja Jurija VI , ki ga je imel 8.maja 1945 in sicer z naslednjim stavkom: »Poklonimo spomin vsem moškim in vsem ženskam, ki so žrtvovali svoja življenja”. Po posnetku je kraljica ta stavek še ponovila ter se v nadaljevanju spomnila ur, ko so londonske avneije ter glavne ulice in trge britanskih mest preplavile množice.
Bilo je nepozabno, se spominja kraljica, ki se je tedaj izmuznila iz dobro varovane buckinghamske palače. S sestro Margareto, ki je bila ob izbruhu vojne stara 9 let, sta se pomešali med radostnimi državljani, kraljica je bila oblečena v vojaško uniformo, tisto, ki jo je nosila tekom druge svetovne vojne, ko je v v britanski teritorialni obrambi Auxiliary služila kot mehanik za traktorje in terenska vozila. S tem je Elizabeta druga postala prva ženska predstavnica kraljeve družine, ki je nastopila vojaško službo takoj ob polnoletnosti. Praznovale so množice, je poudarila kraljica, a manjkali so tisti, najbolj zaslužni za veliko zabavo, tisti, ki so za mir žrtvovali svoja življenja.
Britanci so ponosni na svojo zgodovino, ponosni so na dejstvo, da so zmagovalci tako prve kot druge svetovne vojne. Znova in znova izgovarjajo stavek: »Zgodovino pišejo zmagovalci!«.
Britanski šolarji bi se v teh dneh pripravljali na t.i. GCSE izpite,( ti so zaradi korone za letos odpovedani) primerljive z maturo na slovenskem, le da tukajšnji šolski sistem v ta izpit uvršča 10 do 11 predmetov, nekatere predmete si lahko izberejo sami, a zgodovina je obvezna. T.i. Cambridge GCSE (maturitetni izpit ) poglavja izpita zgodovine zameji z vzponom nacizma in fašizma, drugo svetovno vojno ter rusko revolucijo. Šolske knjige za zgodovino predstavljajo več različnih pogledov na zgodovinska dejstva. Na primer, v primeru Versajske mirovne pogodbe upoštevajo med mnogimi tudi nazor, da so zmagovalci tedaj Nemčijo kaznovali pre hudo, da so ji zaračunali preveliko vojno odškodnino pa tudi nazor, da bi jo morali kaznovati še bolj in ji trajno odvzeti tako t.i. Poljski koridor kot tudi zahodni del pri Belgiji.
A, ko gre za drugo svetovno vojno, britanska zgodovina zapisana v učbenikih priznava nujnost osvobajanja nekdanjih kolonij imperija, razpad Indije ter odpravo protektoriatov ( Južne Afrike, Egipta, Palestine, Burme…) V šolskih učbenikih so na kritičen način vključeni zorni koti. Pa vendar, nikoli in nikdar, ne v pogovorih in ne po mašah v cerkvah, NIKOLI nihče in noben zgodovinski vir ne omenja, da bi bila druga svetovna vojna revolucija in da bi se nekateri ljudje borili zoper komunizem.
Britanska komunistična partija je bila ena izmed najbolj aktivnih na svetu. Med njimi je bilo veliko kulturnih delavcev, pesnikov, pisateljev, novinarjev pa tudi igralcev. Nekateri so svoje ideje prenesli v ZDA, med njimi je bil tudi vsem znani Charlie Chaplin.
V začetku druge svetovne vojne je prišlo do treh ključnih momentov, ki so še danes temelj Britanske družbe, zgodovine in pojmovanja svobode. Maja leta 1940 je bil nekdanji premier Winston Churchill pod hudim pristiskom. Opozicijski laburisti so zahtevali, da zavoljo miru Churchill podpise pakt z nacistično Nemčijo, tudi med članih svoje konservativne stranke, je bil pristisk nad njim vse hujši. Zunanji minister tedanjega vojnega vladnega kabineta Viscount Halifax, naprotnik Churchilla, je kralju Juriju VI predlagal naj se iz varnostnih razlogov s člani družine preseli v Kanado. Churchill je kljub pristiskom vstrajal, da kraljestvo ne bo klonilo nacističnim pritiskom. Fitzroy Maclean, baron iz klana na škotskem otoku Lewis, rojen v Egiptu in tesni prijatelj in zaveznik Churchilla, je premierju prinsel novico o ustanavljanju NOB v Jugoslaviji. Številne države v Evropi so tedaj že podlegle nacizmu in Churchill je s svojimi idejami o uporu postajal čedalje bolj osamljen. Fitzroya Macleana je obrožil s padali in skromno postavo 12 vojakov, kot obveščevalci so se pritihotapili v bosanske gozdove. Tam so se srečali s Titom in Maclean je v London je prinesli novico, ki je Churchillu dala moč in ki je docela spremenila smernice v tedanji britanski zunanji in notranji politiki. Churchill je vse do vrnitve Macleana živel v prepričanju, da je Tito sinonim za organizacijo, ki morda sploh ne obstaja, nekateri so celo menili, da gre za mit. A ko mu je Maclean povedal, da gre za osebo, ki sodeluje z uporniki širom balkana, tudi s tistimi na karnjskem in koroškem, je Churchill s to novico odhitel do kralja Jurija VI. “ Nismo sami!”, je kričal na kralja, poveljnika imperialistične vojske, ki je tedaj Churchillu zapovedal, da ima vso njegovo podporo in da kraljeva družina ne misli nikamor bežati oziroma, da ostaja v Londonu v oporo svojemu narodu. Jurij VI je menda dejal, da je raje mrtev kralj kot revše. Churchill je v urah po srečanju odhitel na podzemno železnico ter vprašal ljudi, kaj oni menijo o nacizmu in morebitnemu pristopu k paktu. Pogovarjal se je z mimoidičimi na ulicah Londona, njihova imena si je zapisal na ovitek vžigalic pa tudi na roko. Ljudje so vstrajali, da nočejo nacizma ampak svobodo, pa četudi jo bo potrebno plačati s krvjo in z življenji.
Pa mi? Slovenci? Že tedaj smo bili zraven! Naš duh je bil isti, kot duh delavecv na londonski podzemni, kot duh kralja Jurija VI! To je duh Velikega naroda!
Slovenci nismo nikogar zasužnjevali, naše morje je bilo skromno in ni nas klicalo v osvajanja novih celin in zatiranja kultur. Skozi zgodovino smo bili hvaležni tistemu, kar je obrodila zemlja. Skromni, nismo potrebovali veliko. Brez nas, brez upornikov v Sloveniji, na Hrvaškem, Bosni, Srbiji, Črni Gori in širom Balkana tudi Veliki ne bi zmogli.
V petek 8.maja ob 11.00 dopoldne sem skupaj s sodržavljani Združenega kraljestva stopila pred blok, tisti, ki živijo v hišah so stopili pred hiše. Videli smo se prvič po tednih. Starčki, betežni in bolni so odpli okna. Vsi smo se z dvema minutama molka poklnili spominu na hrabre, ki so žrvovali svoja življenja zato, da danes lahko v miru napišem tale članek in da lahko pred večernim spancem naredim načrt za jutri. Moj načrt izhaja iz moje svobodne volje! Ko sem stala pred vrati bloka in ob meni z 2 metrsko razdaljo so stali nekateri sosedje in ko sem pogledala v pročelje bloka nasproti in na oknih uzrla tiste, ki se verjetno spominjajo časov t.i. Blitza, me je oblil nenavaden občutek. V prsnem košu sem čutila tisto neverjetno moč, ki jo ima lahko človek, ki zmore prave presoje. Ali je to talent, ali je to dano, položeno v zbilejko?
Od kje prihaja, ta močan naboj v prsnem košu? Iz srca, iz glave? Ga čutim zgolj jaz, ali ga čutijo tudi moji sodržavljani, ki poleg mene stojijo na pločnikih pred vrati svojih domov? Ta občutek, ta večnost! Kako so znali presoditi in zato sem dolžna vsem tistim, ki so padli, ne zgolj dveh minut molka ampak pravične presoje, vsak dan.
Pogledala sem navzgor, na balkonu je stala moja 90- letna soseda. Nasmejala se mi je pomahala! Tedaj sem se zavedala, da sva obe članici velikih narodov, tistih, ki znajo vedno pravično in pravilno presoditi in ki tudi danes, leta 2020, v prsih čutitijo to dolžnost.
Slabo uro pred tem dogodkom sem bila v bližnjem Hyde parku. Ob 10.10 po lokalnem času so londonsko nebo, kot vsako leto od 8.maja 1945 pa do danes, preletela letala kraljevih zračnih enot s kratico RAF, ki jim rečemo tudi Red Arrows.
V spomin na borce iz moje družine pa še nekaj misli…moj ded Jakob Pavčnik (rojen leta 1898) je bil najmlajši v družini ( mislim, da je bilo 11 otrok). Njegovi starejši bratje so proti koncu 19. stoletja odšli v rudnike v Minnesotto. Amerka jih je vrnila nazaj v Evropo, v času Prve svetovne vojne so se borili na francoski fronti, eden je padel, dva sta se vrnila v Minessotto s trajnimi telesnimi poškodbami. Njihovi sinovi, med njimi Mathew Pauchnik ( nečak Jakoba Pavčnika) se je kot ameriški vojak v Drugi svetovni vojni izkrcal na obalah Normandije, za svoje junaštvo je prejel medaljo ZDA. Ko sem pred leti opravila genetski test in me je ta povezal z imeni daljnih sorodnikov v ZDA, ki jih pravzaprav sploh ne poznam in znjimi nimam stikov, sem dobila dostop do zveznega arhiva. Kar 7 nečakov mojega dedka je v drugi svetovni vojni branilo Evropo na strani ameriske vojske. Jakob Pavčnik, moj ded, ki ga nisem nikoli spoznala je imel sina, ki je pri nedopolnjenih 17. letih odšel v partizane in se kot mnogi iz tistih gozdov v okolici Ljubljani ni nikoli vrnil. Nikoli se ni srečal s svojimi ameriškimi bratranci, kdo ve če se niso borili ob istem času, vsak na svojem koncu Evrope! Borili so se za svobodo, poštenost misli in presoje, mir!
Žal pa mi je za vse tiste, ki so zmožni sprevračati zgodovino! Teh v moji novi domovini ni. Skozi stoletja Britanci izvajajo demoralizacijo. Tisti, ki je izdajalec svoje domovine, nima pravice do nagrobnega spomenika. Tak primer je bil prikazan v popularni nadaljevanki, ki je bila na sporedu tudi na televiziji v Sloveniji, z naslovom Downton Abby. Nadaljevanka se dotakne časa prve svetovne vojne, ko je lord svojo graščino spremenil v bolnišnico za ranjence. Lord Downton je naložil svojim služabnikom, da se morajo do nadaljnega posvečati ranjencem. Med služabniki mu je bila še posebej pri srcu kuharica, ki je v pismu izvedela, da je njen edini nečak na fronti pri Somu dezertiral, zato so ga soborci ustrelili. Lord je bil v odboru za postavitev spomenika na katerem bodo napisna imena padlih krajanov v prvi svetovni vojni. Kuharica ga je lepo prosila, da bo na spomeniku napisano tudi ime njenega nečaka in ne glede na to, da je lord kuharico spoštoval, njeni želji ni ustergel.
Medtem, ko se vsebina mojega zapisa v nedeljo zvečer in dva dni po praznovanju t.i. VE dneva izteka, iz ulic, trgov krajev in mest ter avenij sirom Otoka pospravljajo zastave, ki so rdeče, modre in bele barve. Istih barv, je zastava naše Slovenije! In kot je sredi najhujšega, leta 1943, angleška pevka Vera Lynn, ki je marca dopolnila 103.leta, pela v spodbudo nabornikom: “ Nekoč, ne vem sploh kje in kdaj, se bomo zagotovo spet srečali in sijalo bo sonce! “ prav tako, se poslavljam, ker vem, da se bomo Slovenci nekoč spet srečali, kajti zmaga je naša in nihče nam je ne more vzeti!!!
Ob koncu pa prosim vse, ki se trudite spremeniti zgodovino, da vendarle dojamete, da Zgodovino pišejo Zmagovalci! Pljunite v mene in ne v tiste, ki so darovali življenje zato, da danes Vi lahko pljuvate!

Nina Kojima

Foto: London po bombardiranju med drugo svetovno vojno