Beceletova jama, Zagrad pri Otočcu, 24. septembra 2022

Govor dr. Ljubice Jelušič ob 80 letnici smrti borcev proti okupatorju, aktivistov in aktivistk OF, narodnega heroja Vinka Paderšiča-Batreje in 12 talcev iz novomeških zaporov.

Dragi tovariši in tovarišice, vsem prijazen pozdrav v imenu predsedstva ZZB NOB. Zahvaljujem se vsem, ki skrbite za ohranjanje spomina na dogodke iz NOB, pripravljate slovesnosti in seveda na njih tudi sodelujete. Zahvala gre vsem predsednikom in predsednicam občinskih in krajevnih združenj borcev, pa tudi predsedniku pokrajinske zveze združenj borcev. Zahvaljujem se pripadnikom novomeške spominske čete, ker nas s svojimi uniformami in opremo spominjate, kako so partizani sploh zgledali.
Govorniki na slovesnostih, kjer se spominjamo dogodkov iz NOB, imamo navado, da vedno pogledamo, kako je s prapori na slovesnosti, koliko je praporščakov, ker s tem dobimo vtis, kako sodelujete združenja med seboj, kako ste povezani predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij. Veseli me, da ste danes tako številno zbrani. Vaši prapori so simbol združenj, partizanskih enot in domoljubnih organizacij, so simbol zgodovine in sporočilo današnjim generacijam, kaj so bile vrednote časa, ko se je bilo treba boriti za domovino, za svobodo in preživetje slovenskega naroda. Te simbole, tako kot spomenike, potrebujemo, ker je po 80 letih med nami še redkokdo, ki je bil živa priča dogajanja nekoč, ki bi bil tako rekoč živa resnica. Danes gre posebej lep pozdrav generalu Ladu Kocjanu, borcu Gubčeve brigade, ki se ga nekateri tu zbrani spominjamo tudi kot profesorja na katedri za obramboslovje. Redko je govoril o svojem partizanskem času, čeprav smo študentje slutili, da je v mnogočem vplivalo na njegovo celotno vojaško kariero. Najbolj se nam je vtisnilo v spomin, ko je govoril o tem, kako je kot 16 leten fant prišel v partizane in ker ni imel puške, je moral nositi kotel za kuhanje hrane. Saj je vedel, da je tudi to pomembno za preživetje partizanov, ampak hotel je biti borec. Puško si je moral od nasprotnikovih vojakov priboriti sam.
Ali je danes v Sloveniji, v Novem mestu, celo tu v Zagradu, mogoče razumeti, s kakšnimi odločitvami so se srečevali ti mladi fantje in dekleta? Ali je po drugi strani mogoče razumeti dogajanje v ofenzivi italijanskih okupacijskih sil, ki so od julija do novembra 1942 prečesavale Dolenjsko in predvsem ozemlje ob meji z nemškim rajhom? Zakaj so prav tu tako vztrajno iskali vse aktiviste, vse sodelavce partizanskega gibanja, vse partizane? Zakaj je bilo treba s strahovitim terorjem očistiti obmejni pas vseh vrst upornikov? So okupatorju na drugi strani meje hoteli pokazati, kako je treba ravnati z uporniki; ali so hoteli predvsem ustrahovati prebivalstvo v teh krajih, da bi ne sodelovalo s partizani? Prav dogajanje na tem območju v času med 22. in 26. septembrom 1942 bi kazalo, da gre za surov in dokončen obračun z vsem in vsakršnim uporništvom.
Na strani upornega prebivalstva imamo smele aktiviste Osvobodilne fronte, borce NOG, ki se zavedajo premoči italijanske vojske in se poskušajo v manjših skupinah skriti v kraških jamah in opuščenih kanalih. Skupini aktivistov OF, ki sta se skrivali v Žlebeh nad Trško goro in v Beceletovi jami se borita, celo dva dni potekajo boji med neenakimi stranmi. Toda bili so izdani, morda prav od ljudi v lastnih vrstah. Nekaj aktivistov pade, nekateri se predajo. Vinko Paderšič- Batreja, ki se je skrival v Beceletovi jami, je zadnji naboj prihranil zase. Izbral je smrt. Ker se je smrti manj bal, kot pa ujetništva v okupatorskih rokah! Ni hotel, da bi izbiro o njegovem življenju, trpljenju in smrti opravil nekdo drug. Še danes se moramo zamisliti nad tem neverjetnim osebnim pogumom. Izbral je on – sam, ne drugi.
To je bilo 23. septembra. 24. septembra so o usodi ujetnikov odločali okupatorji. Italijani usmrtili ujetnike, zajete med ofenzivo, in večino tistih, ki so se predali. Le eno visoko noseče dekle je preživelo in moralo v internacijo na Rab in kasneje v Gonars. Za povrh pa so 26. septembra ustrelili še 12 talcev iz novomeških zaporov. Za maščevanje, ker sta pred Beceletovo jamo v spopadih padla en oficir in en vojak italijanske vojske. Maščevanje torej. Še eno simbolno dejanje, ki so se ga okupatorji posluževali takrat, ko se niso mogli izkazati v vojaških spopadih. Pobijanje talcev, streljanje civilistov, zažiganje vasi, izgoni v taborišča in internacijo. Vse tisto, kar je že takratno mednarodno vojno pravo prepovedovalo, torej pobijanje civilnega prebivalstva.
Ne morem na tem mestu mimo omembe partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha. Letos obeležujemo stoletnico njegovega rojstva. V jutru, ko so nemške patrulje obkolile hišo, po izdajstvu seveda, v kateri je prenočil skupaj z drugimi partizani, je ob streljanju pritekel v kuhinjo – družina je tarnala, da jih bodo Nemci vse pobili. Na vratih je stal vojak z brzostrelko. Kajuh se je obrnil k družini in z nasmehom na obrazu dejal »vse bo še dobro«. Ko se je obrnil k vratom, ga je prerešetal strel. V nemškem poročilu o njegovi smrti je pisalo: Bandit se je smejal! Ko recitiramo njegove pesmi, imejmo v mislih podobo tega prezgodaj odraslega moža, ki piše o tem »kako je brez mladosti biti mlad«, in kako njegove uporniške pesmi bodrijo borce in trpeče ljudstvo.
Na naših partizanskih praporih je simbolizirana zvezda. Zlata zvezda. Na mnogih partizanskih spomenikih po Sloveniji je še vklesana rdeča zvezda. Ponekod so jo izklesali ven. Ponekod tudi popackali. Ta zvezda je naš simbol združenosti v vrednotah miru, svobode, spoštovanja človekovega dostojanstva. S to zvezdo na praporih smo previharili že mnoge bitke. Ne le tiste prave vojne bitke z bojnimi prapori partizanskih enot, temveč tudi politične bitke. Bil je čas tam kmalu po letu 1991, ko je bilo zelo malo partizanskih proslav in vse manj praporov. Nekdanji borci ali njihovi potomci ter praporščaki so jih imeli skrbno spravljene doma ali celo v muzejih. Rdeča zvezda je skrivnostno izginjala s spomenikov. Desne politične sile so v parlamentu poskušale v vsakem mandatu vsaj enkrat sprejeti zakon, s katerim bi prepovedali t.i. totalitarne simbole, na prvem mestu seveda rdečo zvezdo.
Potem smo se prebudili in zastave prinesli ne le na ta naša posebna druženja, borčevske proslave, temveč tudi na proteste, na demonstracije, pred parlament. Naša zvezda je postala znova simbol upora proti silam, ki so spreminjale zgodovino in kolaboracijo razglašale za vrednoto, partizanski upor pa za nepotrebno žrtvovanje. Naša zlata zvezda je rdeče sijala nad državnimi proslavami, kamor borčevski prapori niso bili povabljeni. Dobre tri mesece je od takrat, ko smo to doživljali. Ne pozabite! Zgodovina se pogosto neusmiljeno ponavlja. V parlamentarno proceduro je že vložen predlog zakona, s katerim naj bi državljane spodbudili k izobešanju zastav ob državnih praznikih. Ampak v drugem delu zakona pa piše, kako bi bilo treba prepovedati simbole totalitarnih režimov, najbrž tudi zvezde.
Dragi praporščaki, želim vam, da bi nikoli nikomur več ne padlo na pamet, da bi simboli, ki jih nosite v rokah, ne smeli vihrati takrat, ko se poklanjamo naši domovini, našemu narodu in naši zgodovini. Ker je pod temi simboli padlo veliko življenj za našo sedanjo svobodo in mir. Svoboda in mir nista samoumevni vrednoti. Vse bolj se zdi, tudi v Evropi, da drvimo v spopad svetovnih razsežnosti. Po političnih, gospodarskih, kulturnih, prehranskih posledicah je ruska vojaška agresija v Ukrajini že davno postala kriza svetovnih razsežnosti. V vojaškem smislu pa se to lahko zgodi zelo kmalu.
In v tem spopadu bomo krvavo potrebovali svoje simbole svobode in simbole upanja. Simbole, ki bodo naše otroke, ker borili se bodo mladi, morda zopet spremljali skozi nemogoče odločitve. Morda jih bo tolažila naša udarna in otožna partizanska pesem, kot so v njej slišali upanje in svobodo naši predniki. Stari prapori jim bodo plapolali, odeti v barve našega naroda, nad njimi pa zvezda, rdeča zvezda, ki bo razsvetljevala pot v svobodo.
Kdor ne pozna zgodovine, kdor jo potlači in zametuje, je obsojen, da jo ponavlja.
Zato zapojmo, ljudje, še danes, dokler še znamo besedila partizanskih pesmi! Dvignimo prapore, ki nas povezujejo sedaj in nas bodo v dobrem in slabem v prihodnje!
Pripnimo si rdečo zvezdo!
Tovarišice in tovariši! Danes, tukaj in za vedno! Smrt fašizmu! Svoboda narodu!