Proslava ob mednarodnem dnevu žensk 2023; Zveza slovenskih žena, Hiša kulture, Farna dvorana, Železna kapla, 11. marec 2023 ob 14.30
Slavnostni govor: prof. dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB NOB Slovenije (prva z leve)
Spoštovane gospe in gospodje, drage članice Zveze slovenskih žena!
Dovolite, da vas najprej toplo pozdravim v imenu predsedstva ZZB NOB Slovenije, in da se vam zahvalim za veliko čast, biti z vami ob pomembni obletnici, ko proslavljate 80 let Zveze slovenskih žena oziroma njene predhodnice Antifašistične fronte žena, in ko se vsi skupaj spominjamo 8. marca kot mednarodnega dneva žensk. Svoj govor bom posvetila pomenu boja za pravice žensk skozi zgodovino in še zlasti prizadevanjem ženskega gibanja za izobraževanje, mir in enakopravnost.
Odkar je leta 1977 generalna skupščina Organizacije Združenih narodov razglasila 8. marec kot mednarodni dan žensk, lahko trdimo, da gre za praznovanje, ki pripada vsem ženskam, ne glede na družbeno ekonomski status, politično prepričanje ali socialno vlogo v družbi. To omenjam zato, ker se je zgodovina obeleževanja boja žensk za svoje pravice začela kot delavska pravica in kot posledica brutalnega izkoriščanja žensk v odnosu do delodajalcev. V zgodovini delavskega gibanja je bilo več dogodkov, v katerih so prav delavke izražale zahteve po spremembi svojega položaja in po političnih pravicah – bodisi ko so sredi revolucionarnega vrenja v Evropi leta 1848 zahtevale splošno volilno pravico, ali ko so leta 1857 v ZDA stavkale tekstilne delavke, in posebej leta 1908, ko je 15.000 tekstilnih delavk demonstriralo na Manhattnu. Zaradi boja delavskih žensk za svoje pravice je nemška socialistka Klara Zetkin na drugi mednarodni socialistični ženski konferenci leta 1910 v Köbenhavnu predlagala, da bi se na en spominski dan v letu obeleževalo boj žensk za enakopravnost in proti izkoriščanju. Na oder je prišla z rdečim nageljnom na prsih, takrat je to že bil simbol delavskega gibanja. Že leta 1911 se je ta praznik razširil po mnogih evropskih državah, še zlasti pa po vsej Avstriji. Od leta 1921 dalje se praznuje na 8. marec. V času prve svetovne vojne so prav ženske iz socialističnih gibanj organizirale protivojne demonstracije, med drugim v Rusiji, ko so zahtevale »kruha, zemlje in miru«. Obeleževanje 8. marca je bilo v državah s fašistično oziroma nacistično oblastjo prepovedano.
In tu pridemo do okoliščin druge svetovne vojne, ko se razvijejo odporniška gibanja po vsej Evropi. Za nas Slovence še zlasti pomembno antifašistično gibanje, ki se z nastankom Osvobodilne fronte razširi med celotnim slovenskim prebivalstvom pod nemško, italijansko in madžarsko okupacijsko oblastjo. V odporniško gibanje so bile aktivno vključene tudi napredne ženske, ki so sodelovale kot organizatorke in aktivistke OF, kot borke v prvih partizanskih enotah, kurirke in bolničarke. Leta 1943 spomladi so v okupirani in z žico obdani Ljubljani organizirale demonstracije proti vojni in proti fašizmu. Demonstracije so potekale vsaj dva meseca, vsak teden ob sredah, njihov slogan je bil »vidimo se naslednjo sredo«.
Zaradi velikega števila aktivistk in partizank v partizanskih vrstah so ženske iz celotnega jugoslovanskega prostora decembra 1942 v Bosanskem Petrovcu ustanovile Antifašistično fronto žena Jugoslavije. Na Koroškem je bil marca 1943 ustanovljen prvi krajevni odbor AFŽ, ki se ga tu v Železni kapli spominjamo danes. Pripadnice antifašističnega gibanja v preostalih slovenskih deželah so se zbrale na prvem ustanovnem kongresu 16. in 17. oktobra 1943 v kraju Dobrnič na Dolenjskem in ustanovile SPŽZ (Slovenska protifašistična ženska zveza), vendar je to ime zveza nosila le do 2. kongresa (9. in 10. 6. 1945), ko se je preimenovala v Antifašistično fronto žena Slovenije, ki je bila 1953 ukinjena. Tudi koroška AFŽ je bila preoblikovana v Zvezo slovenskih žena, ni pa bila ukinjena. Kljub ukinitvi se je v Sloveniji izraz AFŽ ohranil vse do danes. Naj spomnim, da so se delegatke na teh kongresih posebej zavzele za praznovanje 8. marca kot dneva žensk, kar se je spomladi leta 1944 res zgodilo prvič v vojnem času.
Z gotovostjo lahko trdimo, da so bili cilji vseh žensk v AFŽ do konca vojne približno enaki – boj proti fašizmu, proti okupaciji, za enakopravnost žensk in za volilno pravico vseh. Po koncu vojne pa so se okoliščine delovanja žensk iz slovenskega odporniškega gibanja začele močno razlikovati. Na Koroškem, ki je ostala pod Avstrijo in angleško upravo do leta 1955, se je boj žensk nadaljeval kot boj za narodnostne pravice – dvojezično šolstvo, slovenska gimnazija, kasneje po letu 1955 kot boj za uresničevanje 7. člena Avstrijske državne pogodbe. Na Primorskem se je velik del slovenskega življa soočil z nedorečeno mejo, in na območjih, ki so po pariški mirovni pogodbi pripadla Italiji, tudi z bojem za osnovne narodnostne pravice.
Na območju Slovenije, ki je postala republika v državi Jugoslaviji, pa se je žensko gibanje lahko v miru ukvarjalo z vprašanji splošnega družbenega napredka, ženske so dobile popolno in splošno volilno pravico, sodelovale so v obnovi države in se počutile v doseženih pravicah tako varne, da so ukinile svojo posebno žensko organizacijo. Zaradi številčnega zastopstva (še partizanske generacije) v političnih krogih so uspešno izbojevale napredek na področju zdravstvene oskrbe porodnic in dojenčkov, otroškega varstva za zaposlene, enakopravnega dostopa do vseh ravni izobraževanja in leta 1981 so bile celo vključene v 3 letni projekt prostovoljnega služenja vojaškega roka za ženske. Zanimiva pa je bila ob tem usoda 8. marca kot dneva opominjanja na še vedno prisotno diskriminacijo in neenakost v nekaterih bolj zaostalih predelih države. 8. marec sicer ni bil dela prost dan, je pa veljal za zelo pomemben državni dogodek, ko smo otroci svoje učiteljice in matere počastili s cvetjem in voščili. V podjetjih so delavke bile deležne posebnih slovesnosti, dobile so kakšno uro prosto, da so odšle k frizerju za večerno zabavo, s katere so običajno najbolj pijani odhajali moški. Vse manj se je govorilo o pomenu tega praznika za žensko enakopravnost in vse bolj se je izgubljal v naraščajočih potrebah potrošniške družbe.
V zadnjem desetletju skupne države je ta praznik tako zvodenel, da so ga uporabljali le za obdarovanje žensk s priložnostnimi darili in nakupovalnimi izleti za 8 marec v avstrijske in italijanske trgovine ob meji. V intelektualnih krogih smo se takšnemu prazniku kar odpovedale, nismo pa imele dovolj poguma in moči, da bi zahtevale vsebinske razprave o dejanskem položaju žensk v družbi.
Namreč, takoj po osamosvojitvi je zasmehovanje in brisanje 8. marca iz zavesti državljanov Slovenije postalo uradna politika. Čeprav je takrat že imel mednarodno legitimiteto, so ga nove slovenske oblasti označevale kot relikt komunizma, enoumja, ki se proslavlja samo še v post-sovjetskih državah in ponekod v Afriki. Iz stenskih koledarjev je izginila oznaka 8. marca kot dneva žena, v šolah so učiteljice zavračale šopke, ki so jih morda prinesli učenci. Intelektualke, ki smo se prej izogibale potrošniškemu 8. marcu, smo ugotovile, da ne le, da smo izgubile izvirni 8. marec kot spomin na mednarodno žensko delavsko gibanje, vse ženske smo začele izgubljati tudi določene priborjene pravice. Bile smo vse bolj deležne izrinjanja iz polja enakopravnosti, vzorci neenakosti pa so se vztrajno krepili. Prepad med povprečno žensko in moško plačo se je začel povečevati, ženske so v propadajoči industriji prve izgubile službe, med brezposelnimi je največ žensk, pod pragom revščine živijo predvsem starejše ovdovele upokojenke, pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok in glede svojega telesa se poskuša zmanjšati; nismo uspele uzakoniti oploditve z biomedicinsko pomočjo za neporočene ženske, problematizira se pravica do splava, številna dela, ki jih v gospodinjstvih opravijo ženske, postajajo nevidna, v dolgotrajni oskrbi starejših so predvsem in samo ženske, na slabše plačanih delovnih mestih se zaposlujejo dekleta, ki imajo bistveno višjo izobrazbo od zahtevane. V covidnih letih so ženske v zdravstvu, šolstvu, šolanju na daljavo, in kot trgovsko osebje nosile največje breme boja s pandemijo, pa za to niso dobile nobenega priznanja. Soočamo se s spoznanjem, da smo zanemarile zgodovino in dosežke ženskega gibanja, in da se na mnogih področjih znova borimo za pravice, ki so že bile dosežene. To pa je slabo sporočilo za prihodnje generacije mladih žensk. Verjetno je prav naša generacija, ki je živela v udobju doseženih pravic, v omalovaževanju simbolnega pomena 8. marca zapravila zgodovinsko priložnost, da bi na nove generacije prenesla zavest o pomenu ženskega gibanja, zavest o pomembnosti in vrednosti šolanja, zavest o tem, da so se v zgodovini prav ženske vedno prve postavile vojni po robu in organizirale protivojne demonstracije. Danes smo, kot vidite, čeprav je vojna znova na evropskih tleh, tiho.
Zato se mi zdi tako zelo pomembno, da ste v Zvezi slovenskih žena skupaj z drugimi kulturnimi in prosvetnimi organizacijami v lanskem letu izdali knjigo z naslovom Glej, ta svet je tudi zate! Spoštujem delo Helene Verdel in Vide Obid, ki sta zapisali zgodovino in okoliščine delovanja AFŽ in Zveze slovenskih žena na Koroškem, ker sta nas v matični državi opozorili na tiste sestavine boja za ženske pravice, ki so po svojem bistvu človekove pravice, so pravice družbene manjšine, ki se poskuša uveljaviti v prevladujoče moškem patriarhalnem svetu. In so vsaj tu na Koroškem tudi temeljne pravice narodnostne manjšine. Pravica do obstoja, ki se kaže skozi simboliko dvojezičnih napisov, pravica do izobraževanja, ki se kaže skozi ohranjanje dvojezičnega šolstva, in nenazadnje pravica do političnega predstavništva na deželni ravni. In tako smo spet pri državljanskih pravicah, ki jih morate Slovenci in Slovenke na Koroškem obvarovati ter vedno znova uveljavljati.
Zato bi rada zaključila z mislijo, da današnje obeleževanje 80 letnice spomina na tisti prvi tričlanski krajevni odbor koroške AFŽ v Železni kapli prenesemo na prihodnje rodove kot simbol ženskega prispevka v boju proti okupaciji, da podpremo prizadevanja za enakopravnost vseh družbenih manjšin in da se zavemo dejstva, da bodo vse oblike neenakopravnosti (po izračunih OZN) v svetu odpravljene v prihodnjih 600 letih, če bo šel razvoj boja za enakost žensk in moških s takšnim tempom naprej, kot je to bilo v zadnjem tisočletju. Naj živi Zveza slovenskih žena! Naj živi 8 marec mednarodni dan žensk! Srečno Koroška.
