KOLUMNA
Dan JLA
Dr. Martin Premk
Med pozabljenimi prazniki zgodovine ali zamolčanimi osemdesetimi obletnicami današnjice je tudi 22. december 1941. Nekoč je bil to praznik, dan Jugoslovanske ljudske armade, saj je na ta dan začela bojno delovati en dan prej ustanovljena partizanska Prva proletarska brigada.
Danes se govori samo še o tem, da je bila ta brigada »ustanovljena na Stalinov rojstni dan«, čeprav duhovita stran zgodovine pravi, da se je Josip Visarionovič Džugašvili rodil 18. decembra 1878. Zgodovinski resnici v prid je treba dodati, da je leta 1941 veljal njegov »uradni« življenjepis, po katerem se je rodil 21. decembra. Ali je bila brigada ustanovljena na njegov rojstni dan načrtno ali po sili razmer, lahko ostane odprto vprašanje, dejstvo pa je, da je Stalin za to izvedel šele z nekajmesečnim zamikom in ni bil navdušen nad poimenovanjem »proletarske« brigade. Dejstvo je tudi, da je bil 22. december za dan armade, takrat še jugoslovanske, razglašen 20. oktobra 1947, ko je bila Jugoslavija še tesna zaveznica Sovjetske zveze in Stalina.
Leta 1951 se je armada preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armad in bila do leta 1991 naša skupna armada, ki je zrastla iz partizanskega boja in v kateri so služile številne generacije slovenskih fantov. V njej se je služilo s prepričanjem, da je obramba domovine najvišja vrednota in človekova dolžnost, pravica in čast. Zato so tudi leta 1991, ko se je jugoslovanska armada pod pritiski politike obrnila proti lastnemu ljudstvu, vsi tisti, ki so v njej do tedaj ali še služili, razen redkih izjem vedeli, kaj je prav. Branili so svojo domovino, armada pa je začela razpadati. Podobno se je zgodilo leta 1918, ko se je nekdanja skupna avstrijska armada obrnila proti slovenskemu narodu. Tudi takrat so vsi slovenski fantje, ki so prej služili v avstrijski vojski, vedeli, kaj je prav, in so se bojevali za svojo domovino in svoj narod. Danes jim nihče ne očita, da so prej služili kot avstrijski vojaki, ker je bila to do tedaj naša skupna vojska čeprav se v njej nismo znašli prostovoljno in čeprav nas je leta 1918 napadel »avstrijski orel«, kot zdaj nekateri pravijo, da nas je leta 1991 napadla »rdeča zvezda«. Tisti politiki in njim podložni »zgodovinarji«, ki bi radi našo zgodovino začeli leta 1991, bi želeli jugoslovansko vojsko kot del naše zgodovine izbrisati in vse, kar vedo povedati o nekdanji armadi, je, da nas je leta 1991 »napadla rdeča zvezda«.
Danes se jugoslovanski vojski očita tudi, da je bila »režimska«, kot da niso vse vojske režimske in del države. Tudi današnja slovenska vojska je režimska in del države in državne politike. Vprašanje pa je, ali je še vedno najvišja vrednota naše vojske obramba domovine ali pa danes še bolj služi željam trenutne politike ali vlade, kot je to služila jugoslovanska vojska. O naši vojski slišimo v glavnem le, da kupuje preveč drago, neuporabno in neprimerno orožje in opremo. Zdaj pa bi želela ustanoviti še »vojaško akademijo«, ki bi bila zunaj izobraževalnega sistema in skrita javnosti. Največja »vojna tajna« pa je, kdo bi sploh učil na tej vojni »akademiji«, saj vojaških strokovnjakov s predavateljskimi sposobnostmi ni na pretek. Ta mesta so verjetno rezervirana za priučene polizobražene častnike, ki so jim napredovanja omogočile prav politika ali sorodstveno-plemenske vezi v naši vojski. Če bi želeli imeti resno vojaško šolo, bi bilo treba izbrati deset ali več sposobnih mladih, jih poslati na šolanje v tujino in tako načrtno ustvariti strokovne predavatelje za bodočo šolo. V trenutnih razmerah, ko predvsem politika gleda le na svoje kratkoročne koristi, se to seveda ne bo nikoli zgodilo. Ker obramba domovine, vsaj za trenutno oblast, ni vrednota, ne dolžnost, ne pravica, časti pa tako ali tako ne poznajo.
