PIŠE: Maca Jogan, članica sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije
Praznovanje 8. marca, mednarodnega dneva žensk, ki je (bil izvorno) namenjen boju zoper mnogostransko diskriminacijo žensk, ima tudi zdaj kot spominski in »obračunski« dan svoj smisel. Nikjer na svetu namreč niso v celoti odpravljene različne, včasih celo najbolj očitne in grobe oblike izkoriščanja in zapostavljanja žensk. Tudi v Sloveniji je ob tem dnevu priložnost za resno presojo o dosežkih in prihodnjih nalogah pri uresničevanju načela enakosti spolov. K temu nas zavezujejo več kot stoletje stara dediščina prizadevanj za odpravljanje diskriminacije žensk in vedno nova spoznanja o ovirah za zagotavljanje enakega položaja obeh spolov v javnem in zasebnem delovanju.
Ob načrtovanju prihodnjega razvoja ne smemo pozabiti, da so si ženske vse pravice priborile in da jim nobena ni bila podarjena. V slovenski družbi so bili temelji enakopravnosti žensk in moških vzpostavljeni v socialistični ureditvi. Do zasuka sistema so prizadevanja za družbeno enakost spolov potekala primerljivo s spremembami v skandinavskih državah. Samostojno državo in uvedbo kapitalističnega ekonomskega sistema pa je spremljalo zavračanje vseh pridobitev zgodnjega socializma, vključno z »nenaravno« vlogo žensk. Splošno poslabšanje socialne varnosti večine prebivalstva, ki je bolj prizadelo ženske, se krepi že tretje desetletje. V »demokraciji« se zato nenehno bolj ali manj odkrito pojavljajo tudi »rešitve« za ženske, katerih bistvo je vnovično udomačevanje tega spola.
Vendar pa večina žensk in moških ne sprejema »naravnega« reda, nasprotno, v zadnjih dveh desetletjih se krepi enakostna zavest pri obeh spolih, kar se kaže tudi v organiziranem skupnem delovanju v boju za ohranjanje pridobljenih pravic (npr. do razpolaganja z reproduktivnimi zmogljivostmi, leta 1991). Ob prizadevanjih številnih nevladnih organizacij je pomembno tudi dejstvo, da se je odpravljanje družbene neenakosti med spoloma okrepilo kot priznano področje urejanja na ravni države, k čemur pripomoreta zunanji nadzor OZN in podpora spolno enakostne usmeritve EU. Nasprotovanje težnjam, da bi z vse bolj »vitko« državo in povečevanjem socialne neenakosti povečevali tudi neenakost med spoloma, se lahko opira na zakonsko podlago (Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, 2007) in na Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020 (sprejeto v Državnem zboru 27. oktobra 2015).
Prav ta resolucija jasno kaže, da družbena enakost med spoloma na vseh področjih ni utopična zamisel, saj »vključuje cilje in ukrepe, katerih poglavitni namen je zmanjšati neenakost med spoloma na posameznem področju. Opredeljeni cilji temeljijo na analizi položaja žensk in moških na posameznem področju ter prepoznanju ključnih problemov, ki jih je treba obravnavati.« Podrobna obravnava področij, ki se navezuje na 55 virov (zakonov, raziskav itd.), zajema vse vidike izenačevanja položaja žensk in moških, od ekonomske neodvisnosti, usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja do skrbi za reproduktivno zdravje, uravnotežene spolne zastopanosti na položajih odločanja v politiki do nasilja nad ženskami. Uporabna vrednost resolucije je zagotovljena z natančno določenimi odgovornimi nadzornimi telesi ter s kazalniki za spremljanje položaja moških in žensk na vseh področjih. Samo tako lahko vrednotimo, kje smo in kaj je treba storiti, da emancipacija žensk in moških ne bo le privlačen cilj, temveč vsakodnevna skrb vseh in povsod.
Prosto po B. Brechtu lahko ob letošnjem 8. marcu zapišemo: »Resolucija je orodje, imejte jo vedno pri sebi«.
