Pogovor s predsednikom ZZB NOB Slovenije Marijanom Križmanom

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je septembra dobila novega, dvanajstega predsednika, Marijana Križmana iz Kopra. Do zdaj je bil podpredsednik Zveze, pred tem pa tudi predsednik koprske občinske organizacije Zveze borcev. Ob začetku mandata smo mu postavili nekaj vprašanj, tako da ga bodo naši bralci in člani ZB bolje spoznali. Pogovor z njim je pripravil Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije.
Postal si predsednik ZZB NOB Slovenije. Si zdaj tovariš ali gospod?
Bil sem tovariš in tudi po prevzemu tako pomembne funkcije ostajam tovariš.

Kaj ti pomeni tovarištvo?
Tovarištvo med partizani ni bilo samo fraza ali beseda, bilo je prijateljstvo in veliko več od tega. Tovarištvo je pomenilo tudi reševanje ranjenca, marsikdo je dal življenje za tovariša in tovarištvo je bilo lepilo, ki je skupaj držalo partizansko vojsko.
Na Primorskem je bil narodnoosvobodilni boj močno utrjen, še preden se je vojna začela. Kakšne vezi imate Primorci z narodnoosvobodilnim bojem, kaj vam pomeni protifašizem?
»Na Primorskem je protifašizem zelo močan. Po prvi svetovni vojni je Istro, del slovenskega Primorja, Dalmacijo in seveda nekatere otoke okupirala Italija. Že takrat se je začela kalvarija Primorcev. Naj omenim samo Bazovico, kjer so bili ustreljeni prvi protifašisti! Seveda gre za TIGR, ki je znanilec upora slovenskega in hrvaškega naroda. Moji starši so zaradi poitalijančevanja morali spremeniti svoj priimek, hodili so v italijansko šolo, pa ne zato, da bi jih kaj naučili, ampak zgolj zato, da bi se naučili italijanskega jezika. Italijani so spreminjali priimke na pokopališčih, tako da sta bila njihova krutost in poniževanje Primorcev, Slovencev tako močna, da se je protifašizem naselil tudi v naslednje generacije Primorcev.
Kakšne so tvoje vezi s partizanščino?
Dejstvo, da je bil oče partizan, je tudi mene zaznamovalo. Nanj sem zelo ponosen, saj je po razpadu Italije stopil v partizane in seveda je sodeloval v narodnoosvobodilnem boju vse do konca vojne, ki jo je dočakal v Trstu. Mesto je zapustil po 45 dneh.
V naši hiši se je velikokrat govorilo o partizanih, vrednotah, načinu življenja in nikoli pozabljenem ponosu na boj za pravice nas samih. Veliko se je govorilo tudi o vseh tistih prijateljih in znancih mojega očeta, ki so žal padli na bojiščih, za kaj so bili zaslužni, kaj so dosegli s svojimi dejanji. Tako je oče v meni, bratu in sestrah samodejno utrjeval protifašizem.

Kot član predsedstva in tudi podpredsednik osrednje zveze si imel že do zdaj veliko stikov s terenom. Kako ti bo to koristilo pri tvojem delovanju?
Dejstvo, da sem bil predsednik Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, je prav gotovo odlična popotnica, kajti tukaj sem spoznal delovanje na temeljni ravni. Spoznal sem vsa združenja, ki na Primorskem delujejo v pokrajinskem svetu, in tukaj sem začel uveljavljati vse tisto, za kar se mi je zdelo, da manjka v tem združenju.
Zlasti si sodeloval pri pobudi o prepovedi nacističnih in fašističnih simbolov.
Zaradi nevarnega pojava novodobnih oblik fašizma in nacizma v naši družbi sem predlagal pobudo za prepoved nacifašistične simbolike.
Ta pobuda je logičen odgovor na (vnovični) fašizem, ki se dogaja v Italiji in tudi drugod ter ga občutimo Primorci, zlasti živeči v Italiji, kjer je nezadovoljstvo ljudi zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer zelo veliko. Veliki kapitalisti »zbudijo« fašizem, zato da ljudem preusmerijo pozornost drugam, da se med seboj prepirajo, tekmujejo in se ne ukvarjajo z aktualnimi težavami na gospodarskem, političnem in socialnem področju.
Najbolj me je spodbudilo to, da je nekdanji predsednik italijanske države z najvišjim državnim odlikovanjem nagradil nekdanjega fašista, ki se je po Sloveniji bojeval, mučil ljudi in nato padel v bitki na Mostu na Soči. Zato ga je pred petimi leti (2014) nekdanji predsednik Republike Italije nagradil z najvišjim državnim odlikovanjem.
Ostro sem se zavzel proti takemu priznavanju fašističnih zločinov in moram priznati, da je bilo na moje presenečenje po pritiskih borcev, italijanskih partizanov in Zunanjega ministrstva Republike Slovenije toliko posluha, da so nazadnje fašistu priznanje odvzeli.
Za konec lahko opozorim še na izobešeno zastavo nekdanje okupatorke Nemčije s kljukastim križem v Ljubljani na enem izmed stanovanjskih blokov in seveda na težave, ki so jih ljudje imeli, da se je policija sploh odzvala, da so to zastavo odstranili. Zame je bila to kaplja čez rob.
Zato sem se odločil, da predsedstvu Zveze borcev napišem pobudo, se potrudim in naredim vse, da ta pobuda pride v parlament, z namenom, da bi sprejeli zakon in normativ, po katerem bi se morali obnašati in po katerem bi bilo prepovedano nošenje fašističnih in nacističnih simbolov, tako kot je to v Italiji, Avstriji pa tudi Nemčiji. Akcija poteka in upam, da se bodo stranke, ki sedijo v parlamentu, resnično zavzele in omenjeni zakon sprejele.
Kaj pa si sicer počel, preden si začel delovati v Zvezi borcev?
Od leta 1990 najprej sem bil odbornik in potem sem bil pet mandatov izvoljen za svetnika Mestne občine Koper, bil sem tudi dolgoletni predsednik Odbora za družbene dejavnosti. Takrat sem bil zaposlen v kulturi, nekaj časa sem delal tudi v Ameriki, v Washingtonu, kjer sem zbiral gradivo o nekdanjih internirancih tistih taborišč, ki so jih Američani osvobodili. Tam so preslikali vse zapiske o pokojnih, ta gradiva sem zbral, da so pozneje služila vsem tistim, ki so uveljavljali status žrtev vojnega nasilja. Vse to sem povezal v poznavanje in znanje, ki ga imam o pretekli in polpretekli zgodovini, kar mi je seveda zelo koristilo. Pozneje sem bil izvoljen tudi za poslanca državnega zbora. Kot poslanec sem bil aktiven, dosegel sem noveliranje dveh zakonov in eno uredbo, ki je koristila ljudem. Moje delo v državnem zboru ni bilo zgolj tipkanje in dvigovanje rok. Bil sem zelo zavzet. Najbolj sem ponosen na novelacijo Zakona o agrarni skupnosti, s čimer sem omogočil vsem članom agrarne skupnosti, da s to novelacijo lahko prodajajo, kupujejo, gradijo gozdne ceste in še marsikaj drugega. Najpomembnejše pa je dejstvo, da smo se v tem segmentu približali standardom, ki jih imajo drugod po Evropi. Slovenci smo velika izjema glede agrarnih skupnosti. Leta 1995 je bil zakon sprejet v taki obliki, da je bila Agrarna skupnost fizična oseba, kar je nesmisel. Agrarna skupnost bi morala biti pravna oseba. Pravno osebo so z novelacijo tega zakona dobili tudi Slovenci v Italiji, ki imajo v lasti zemljišča tudi na slovenski strani. Tudi za ta uspeh so mi podelili priznanje za zasluge.
Pred letošnjim poletjem si postal tudi predsednik uprave Ustanove Franca Rozmana – Staneta. Kakšno je poslanstvo te fundacije?
V humanitarni organizaciji sem sodeloval in bil njen predsednik v Kopru sedem let. Poznam lik Staneta Rozmana, njegov profil človeka oziroma njegov značaj, zato je bila odločitev lahka. Fundacija Staneta Rozmana temelji na humanitarnosti, zato je nekaj povsem logičnega in meni v čast, da sem imel priložnost sprejeti funkcijo predsednika uprave, kajti tudi tukaj lahko udejanjam svojo pomoč tistim, ki so socialno šibki, tistim, ki potrebujejo pomoč. Ponosen sem, da je ta organizacija v okviru naše Zveze, kajti kdor koli potrebuje pomoč in izpolnjuje kriterije, lahko računa na nas tudi v tem delu našega delovanja, je pa žal omejeno zaradi sredstev, ki jih vedno težje pridobivamo. In ne nazadnje je prav ta humanitarna organizacija, ki nosi ime po Stanetu Rozmanu, zelo pomembna, kajti Stane Rozman je bil humanitarec, bil je priljubljen borec in zelo priljubljen komandant, sodeloval je v španski vojni. Stane Rozman je že v rani mladosti začutil, da je treba stopiti v bran vsem tistim, ki so oškodovani in ki so bili oropani svobode in svojega dostojanstva. Žal je takrat nastopil fašizem. Stane Rozman je te vrednote prenesel v partizane in bil je najbolj priljubljen komandant v Sloveniji.
Kakšno vizijo ponujaš kot predsednik ZZB NOB Slovenije, ki ima več kot 70-letno tradicijo?
Da sem stopil na čelo te organizacije, je bila po mojem pravilna odločitev, in to z enim samim ciljem: organizacijo je treba pomladiti tam, kjer je to potrebno, treba ji je dati novo vizijo, ki bo s seboj ponesla vse vrednote narodnoosvobodilnega boja in tudi štiriletni boj za svobodo in socialne pravice. Moja vizija je prenesti te vrednote na mlajšo generacijo (kar ni lahka naloga), kajti kot društvo moramo ohranjati te vrednote. Ne moremo pričakovati, da bodo te organizacije še naprej vodili nekdanji partizani – (ko bi le) – a žal biološka ura bije za vse. Zato se moramo izjemno potruditi za spremembo zakona o šolstvu, da bi vendarle imeli ure zgodovine, pri katerih bi se učenci in dijaki veliko več učili o drugi svetovni vojni. Da bi proslave, ki so pravzaprav gonilo za članstvo, prinesle novo vrednost in novo vizijo, ki bi nam odprla vrata v naslednje generacije. To lahko pomeni tudi prenovo nekaterih organizacij po Sloveniji, ki žal skromno delujejo. In mladi ljudje, ki so nosilci prihodnosti, bi s časom morali začeti zasedati odgovorne položaje, da bi ta organizacija še naprej živela. Moj cilj je, da z velikim skupnim trudom ustavimo padanje članstva na način, da bo naše število vsako leto večje, kar pa gotovo ne bo lahka naloga.
Katere se ti zdijo tiste ključne vrednote v današnji družbi, ki bi jih morali kot člani Zveze borcev najbolj poudarjati?
Prav gotovo tovarištvo, iz njega izhajajo spoštovanje, humanitarnost, vse, kar se je v boju rodilo med partizani. Brez tovarištva, humanitarnosti, skrbi za sočloveka sporočilnost partizanskega boja ne bi bila to, kar je. Vrednote se ne spreminjajo, spremenilo se je le to, da jih danes predstavlja in udejanja nova generacija, in treba ji je dati priložnost. Danes lahko govorimo tudi o različnih mnenjih, o različnem razmišljanju. Vse to se da spraviti na skupni imenovalec, vendar vedno z vrednotami, kot sta spoštovanje in seveda upoštevanje drugače mislečih. To sporočilo našim članom je lahko sporočilo za vse čase. Brez tovarištva, brez spoštovanja, brez tolerance in brez kulture dialoga je vsaka družba ali vsako društvo prej ali slej obsojeno na propad.
Kako ocenjuješ nastanek novega partizanskega filma Preboj?
Film Preboj je korak naprej, da pritegne mlade ljudi, da dejansko vidijo temelje delovanja partizanskega boja po resničnih dogodkih, da uvidijo, kaj so tovarištvo, humanost in skrb za sočloveka. V tem filmu lahko vidimo, kako je partizan oziroma komandant Franta s svojim intelektom, dobrim odnosom do ljudi in strateškim znanjem rešil 500 borcev pred izginotjem, pred tem, da bi jih silna nemška vojska tam pobila. Film Preboj je znanilec pomladi novih časov. Mi moramo stopiti na to pot s takimi in podobnimi akcijami, moramo promovirati naše vrednote. Sestanki v zaprtih prostorih, priseganje na vse so premalo. Ta film je torej znanilec novih časov, da postanemo zanimivi in da mladi ljudje vstopijo v naše vrste. Poleg tega bo treba organizirati predstavitev filma v osnovnih in srednjih šolah, če bo dovolj volje za dogovor s šolami. Prepričan sem, da na Primorskem s tem ne bo težav.
V javnosti se večkrat slišijo komentarji, da je Zveza borcev podaljšana roka določenih političnih strank. Kako sicer Zveza sodeluje s politiko?
Naša Zveza sodeluje z vsemi strankami, ki v svojem statutu, v svojem objavljanju javnih stališč omenjajo Zvezo borcev in vrednote NOB. Naša naloga je, da se s strankami, ki so nam naklonjene, tudi srečujemo, razpravljamo o aktualnih problemih. Treba je poudariti, da mi nismo mrtev ud družbe in nam ni vseeno, kako naša družba družba živi. Sodelujemo, dajemo svoje pobude in glede na število članstva, ki ga imamo, sem prepričan, da smo zelo relevanten del družbe, saj nam ni vseeno, kakšno pot ubira naša država. Zavzemamo se, da so vlade leve, da vladajo tako, kot pač pritiče levim vladam, da spoštujejo vrednote NOB in predvsem da nas ne obiskujejo v predvolilnem času.
Prihodnje leto bo 75. obletnica konca druge svetovne vojne. Kakšno bo sporočilo Zveze borcev javnosti?
V vsakem primeru bo to proslava osvoboditve. Konec vojne je konec sovražnosti, osvoboditev pa so Slovenci čakali stoletja. In prihodnje leto se bomo potrudili, da bomo praznovali obletnico svobode. V svobodi udejanjamo vse tisto, o čemer sva do zdaj govorila. Če je ne bi imeli, bi težko govorili o vrednotah, ki so naš temelj. Prepričan sem, da moramo javnosti prihodnje leto poslati sporočilo, da živimo že 75 let v svobodi, ki so jo utemeljili partizani oziroma partizanska vojska. Pomembno je tudi, da smo dobili svojo državo, vendar je bil temelj vsega skupaj takrat, ko so se Slovenci družno uprli nasilju okupatorja. 9. maja 1945 prvič v zgodovini v Sloveniji ni bilo več gospodarja, ki bi Slovencem ukazoval, kako bodo živeli.
V Sloveniji v zadnjem obdobju vse bolj poveličujemo kolaboracijo. Kako to komentiraš?
Jaz prihajam s Primorskega, kjer izdaja in kolaboracija ne obstajata. Nekoč, ko sem povedal, da sem kot predsednik Združenja borcev Koper postavil spominsko ploščo župniku Malalanu, ki se je skupaj z ljudstvom leta 1921 uprl fašistom v Ospu, se je malo zatem govornik, ki je imel govor v Gabrovici, naš kolega Milan Gorjanc, vprašal, ali je Slovenija imela v Vatikanu dva papeža, enega za Primorsko, drugega za preostalo Slovenijo. Kajti to, da smo postavili spominsko ploščo Primorcu Malalanu, pove vse o rodoljubju, o domoljubju, o sodelovanju z župnikom in ohranjanju slovenskega jezika na Primorskem. Domobranstvo se je zgodilo zato, ker so si nekatere oblastne strukture takoj ob začetku vojne zaželele ohranjati vse privilegije, ki so jih imele. Partizanski boj je te privilegije odpravil. Domobranstvo je bilo poroštvo za ohranjanje privilegijev in vse oblasti v rokah tistih, ki so jih imeli že pred in med drugo svetovno vojno. Vedno znova se pojavlja nikoli odgovorjeno vprašanje, kaj je kolaboracija. Oprostite, kolaboracija je zavržno dejanje, kolaboracija je bila kaznovana po vsem svetu! To, kar se zdaj dogaja v Sloveniji, ni ravno v čast vsem tistim, ki zagovarjajo kolaboracijo. Ni se nam treba prav nič opravičevati, dejstvo je samo eno: zmagovalci v drugi svetovni vojni so bili partizani, in to skupaj z anglo-ameriško koalicijo in Sovjetsko zvezo. Tisti, ki je bil proti tem vrednotam, pa se je znašel na drugi strani, naj razčisti pri sebi in s tistimi, ki so ga v to izbiro pahnili in jo še danes brezsramno zagovarjajo. Dejstvo, da je belogardizem na Slovenskem še vedno tako zelo prisoten, je pač unikum in s tem vprašanjem naj se ukvarjajo tisti, ki so bili na drugi strani. Nam se s tem ni treba ukvarjati. Naše poslanstvo temelji na partizanskem boju 1941–1945.
Kako bi komentiral delovanje Osvobodilne fronte med vojno?
Osvobodilna fronta je prav gotovo združila Slovence v boj proti fašizmu in nacizmu. Bila je vodilo ves čas vojne in tudi danes je. Kajti vsi takratni intelektualci in vse takratne politične sile, ki so se zbrale na sestanku Osvobodilne fronte, so zmogli spisati temeljne točke, ki so pomenile mobilizacijo slovenskega naroda in neizprosen boj proti okupatorju. Kdor se temu ni odzval, se je znašel na drugi strani in zdaj mora seveda živeti s tem.
Katere bodo tvoje prve naloge v vlogi novega predsednika?
Moja prva naloga je obiskati vse pokrajinske svete po Sloveniji ter ugotoviti, kakšno je resnično stanje naše organizacije v tistih »kapilarah«, torej v združenjih, majhnih, velikih, tistih, ki slabo delujejo, in tistih, ki sploh ne delujejo. Drugi korak je ustanoviti vsa delovna telesa, ki bodo veliko doprinesla k skupnemu delu. Pripraviti moramo program dela, ki bo temeljil na realni finančni podlagi in aktivnem delu vseh segmentov naše Zveze. Povezovati se moramo z državami, ki prav tako kot mi gradijo in širijo temelje antifašizma.
Za konec še eno vprašanje: vedno in povsod te vidimo s konjičem, pripetim na obleko. Kaj simbolizira?
Ko sem bil zaposlen v kulturi, so me poklicali iz ministrstva za zunanje zadeve in prosili, da bi odšli v Rim po rejske knjige lipicancev. To nalogo so zaupali meni, z menoj je odšel tudi direktor Kobilarne Lipica. Pogajanja so potekala v Rimu, natančneje v genealoškem društvu, kjer so se te slovenske knjige hranile, ker so bile pred koncem druge svetovne vojne odtujene.
Po vrsti neuspešnih pogajanjih se mi je uspelo dogovoriti z lastnikom tega inštituta in »lastnikom« teh knjig, da knjige kopiramo. Shranjene so bile na mikrofilme. Iz njih je nato Kobilarna Lipica izdelala kopije originalov rodovniških knjig. V ta namen so uredili muzej s sedežem v Lipici, kjer danes najdete zgodovino kobilarne od začetka do konca. Kot zanimivost, po letu 1991, po osamosvojitvi, so nam Avstrijci očitali in želeli Lipico vzeti za svojo s trditvami, da jim pripada, da je lipicanec konj z Dunaja. Dokazali smo nasprotno. Moja pot v Rim je bila zelo uspešna za Lipico. Ob moji vrnitvi mi je takratni direktor kobilarne za zasluge pri ohranjanju slovenske Lipice podaril zlatega konja in mi dejal: »Od danes naprej si na konju, nikdar ne sestopi, kajti sestopiti je lahko, težko se je povzpeti nazaj!«

Foto: Iztok Pipan