PIŠE: Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije

Sedemindvajseti april, dan, ko se je rodila Osvobodila fronta, je postal simbol odpora, simbol boja za obstanek, simbol nastanka slovenskega naroda in države.

V tistih, za slovenski narod, usodnih trenutkih leta 1941, smo se zavedli, da gre za obstoj naroda, da smo obsojeni, da kot narod izginemo ali pa postanemo hlapci. Ali kot je mnogo pred tem zapisal France Prešeren: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnjev dnevi.«

Ko gre za obstanek naroda, postanejo politična, verska in ideološka razhajanja nepomembna. Tudi mi smo se tedaj odločili za neizprosen boj s fašističnimi in nacističnimi silami. In smo se uprli, kot poje pesem: »Mi pa nismo uklonili njih podivjani sili in smo pričeli z njimi boj.«

Uprli smo se v trenutkih, ko so sile tretjega rajha podjarmile 13 evropskih držav, ko vojne na vzhodu še ni bilo, Hitler in Stalin pa sta si razdelila Poljsko. Tudi zavezniške koalicije še ni bilo nikjer. Jugoslovanska kraljeva vojska je klavrno propadla, Slovenija je bila razkosana na štiri dele.

V tistih temačnih dneh se je majhen slovenski narod uprl nacifašizmu. Narod, v katerem sta se prebudila razžaljen ponos in uporniški duh!

Čeprav majhen, je slovenski narod zmogel moč za upor. Upor je bil spontan, nastala je vseljudska vstaja. Šli smo v neizprosen boj za obstanek naroda. Osvobodilna fronta, v kateri so se združile vse protifašistične skupine, je postala slovenski narod. Ta organizacija je prevzela odgovornost za obstoj naroda, OF je postala prva slovenska oblast. Narod je popeljala v organiziran boj proti okupatorjem. Organizirala je partizansko vojsko, ki je predstavljala oboroženo ljudstvo. Zavest o smrtni obsodbi naroda je rodila reakcijo samoobrambe. V temeljnih točkah OF se je vzpostavil zelo jasen program prihodnje slovenske države. Znova je oživel program Zedinjene Slovenije, ki se je rodil že v 19. stoletju.

Iz prvih partizanskih čet in enot so zrasli odredi, bataljoni, brigade. Zrasla je slovenska narodnoosvobodilna vojska. V narodnoosvobodilni vojni se je rodila slovenska država. K matični domovini sta bila pozneje priključena velik del Primorske in Prekmurje.

Le v Ljubljani se je skupina klerikalnih politikov, nekdanjih oblastnikov, zbrana okoli škofa Rožmana, hlapčevsko klanjala okupatorjem. Izdajstvo in kolaborantstvo škofa Rožmana je brez primere v Evropi. Danes pa ima oltarček za zidovi ljubljanske nadškofije. Kolaboranti si nikjer v svetu ne zaslužijo drugega kot samo prezir.

A danes poskuša del politikov prikriti sramoto izdajstva in zločine kolaborantov tako, da skušajo naprtiti odgovornost za njihovo početje narodnoosvobodilnemu boju. Ta naj bi bil kriv tudi za pobite talce, požgane vasi, pomrle v taboriščih. Toda ne pozabimo: narod, ki se ni pripravljen bojevati za svoj obstoj in zanj tudi umirati, ni vreden, da obstaja. To so pač hlapci. Gospodar se menja, hlapec pa ostane.

Ob osvoboditvi pred 72 leti smo mislili, da je klerofašizem za vedno premagan. Pa ni! Danes klerofašizem znova vstaja in postaja vse agresivnejši. Prepoznamo ga v širjenju laži o naši preteklosti, v sovražnem govoru in različnih oblikah nasilja. Skrb pa vzbuja to, da večina politikov in vrh naše države – molčita!