Akademik dr. Matjaž Kmecl, osrednji govornik na Pohodu za mir v Ljubljani, 21. septembra 2016
Prepričan sem, da je izjava o miru odobravanja vredna in da jo vsi podpiramo s polnim srcem. Hkrati pa je tako načelno splošna, da nam lahko hitro uide mimo ušes. Zato bi zdajle rad dodal nekaj drastičnih dostavkov, ki ne bodo tako slovesni, kot bi se za tak dogodek spodobilo, se mi pa zdijo nujni.
Predvsem: če drugega ne, se vsaj na dan miru lahko za trenutek zavemo, kako zelo je človeštvo neumno: vso zgodovino civilizacije ve, da problemov ni mogoče reševati z vojno in nasiljem in vendar jih poskuša z vojno odpravljati zmeraj znova. Od preprostih podeželskih fantov, ki to počno z noži in palicami, preko religiozno in ideološko zablodelih množic, ki hočejo kar naprej ‘svete vojne’, džihade in vsakršno ‘čiščenje’ sveta, do velekapitala, ki sicer skromno preoblečen v demokratične oprave dela red, če le zavoha profit – red pa dela seveda z vojsko. Bližnji vzhod je ta trenutek vzorčno prizorišče vsega tega. Vsa Evropa z nami vred, ki ležimo na tako imenovani ‘balkanski begunski poti’, se ukvarja z eksodusom ustrahovanih ljudstev iz teh dežel, in to eksodusom svetopisemskih razsežnosti. Vsem se ti ljudje smilijo; največ in najglasneje pa o humanitarnosti govorijo in obenem najmanj naredijo tisti, ki so vso to bedo zakuhali; kar naprej pošiljajo na ‘mirovne misije’ tja svojo vojsko, kar naprej ‘pomagajo’ tem nesrečnim deželam z milijardami vojaške pomoči, kar naprej tam branijo zahodno in sleherno drugo demokracijo – čeprav vsi vemo za pravi razlog: tam je nafta, kapitalska požrtnost pač ne pozna meja in spodobnosti. Ti anonimni, pa tudi dovolj znani naftni lakomniki bi morali reševati begunsko krizo, ne pa Evropa, na katero so odložili to neprijetno posledico; pa jim ne pade na pamet. Brigajo jih stotisoči, milijoni mrtvih, in bednih nesrečnikov, brigajo porušena mesta in z njimi tisočletni spomeniki človeške kulture – z njimi lahko generali in svetovni žandarji delajo zgodovino – človeške sreče in blagostanja pa ne. Bolj preprosto je vse naokrog metati pesek v oči z gesli o demokraciji. – In tudi manj stane.
Z njimi smo tudi na sledi začetkom usmrčevanja našega edinega doma, Zemlje. Ta ni brez meja in konca, ne bo je mogoče v nedogled žreti in izkoriščati, kot to dela tistih nekaj multi- in megamilijarderjev, ki iz dneva v dan brezobzirno siromašijo naravne vire in ljudstva našega planeta in kopičijo v svojih depojih povsem nezmerna bogastva, ne da bi kdo v tem videl kak smisel; sledijo pač svojemu živalskemu pranagonu. In pehajo ves velikanski preostanek človeštva v revščino in negotovost. Ob strani jim stoji nekaj deset tistih oblastnikov, ki vse to dovoljujejo. Tako imenovane podnebne spremembe so prvo, najmilejše opozorilo, pa je že z njimi toliko političnega sprenevedanja, da je sleherna zgroženost premajhna. Ko bodo narasla zemeljska vodovja začela preplavljati obalna področja, bo skoraj zagotovo politično-kapitalska elita začela problem spet reševati z vojsko in se bo zraven ob nepreglednih množicah mrtvih sprenevedala, da nima nič s tem.
Še enkrat: problemov se ne rešuje z nasiljem in mrliči!
Mi, Slovenci in še velikanski del sveta, pa žal ves ta čas tičimo v neki drugačni vojni – na drobno, na skrivaj in z drugimi sredstvi, s sovražnim govorom. Ta postaja rakava metastaza naše družbe in je množična. Največkrat gre za početje anonimnih strahopetcev, ki so pa, skriti v svojih luknjah, neizmerno korajžni in sproščeni v zlonamernosti, sovraštvu in neodgovornosti. Nič koliko škodljivi so, ker neprestano razjedajo skupno stanje duha; nekakšni vojni zalubnikarji, lubadarji miru so; uničujejo drevo pri živem telesu. Ko so posledice vidne, je ponavadi prepozno. V bistvu ustvarjajo trajno in nevidno vojno stanje, pogubno podobno kot tehnološko perfekcionirano pobijanje množic, spravljeno in sleherni hip pripravljeno v arzenalih, le potem da tolčejo navznoter, po dušah. Z njimi je vojna ves čas na preži. Podobno deluje medijski senzacionalizem; saj je mnogo bolj javen in podpisan, na koncu koncev pa vseeno razdiralen in sovražen – kot vsa vojna, in vsa morilska ‘civilizacija’.
Zato smo danes veteranske organizacije pri nas in po vsem svetu na pohodu za mir; nočemo zblojeno sovražnega, krvavečega sveta! Nočemo reševanja problemov s pobijanjem in ustvarjanjem človeške bede! Hočemo srečno domovino, hočemo blagostanje vseh ljudi na tej naši ljubi, zeleni, edini Zemlji! – Mogoče bo kdo rekel: pa ravno ti, pa ravno veterani! – Odgovarjamo: Da, ravno mi, ker od blizu vemo, kaj sta to vojna in mir; kaj se zgodi, ko začnemo probleme reševati z mrliči in človeško bedo! Zato se vsi skupaj, vse človeštvo raje enkrat za zmeraj odločimo, naj traja to, kar je ‘dan miru’, vse leto, 365 dni in potem vso prihodnost naprej! Svet brez sovraštva!
