Aljaž Verhovnik
generalni sekretar ZZB NOB Slovenije, na spominski slovesnosti ob 76. obletnici osvoboditve fašističnega koncentracijskega taborišča Kampor na otoku Rabu, 7. septembra 2019

Spoštovani!
2. svetovna vojna, najhujša grozota vseh časov, je krvavo zasadila kremplje tudi med slovenski in hrvaški narod. Okupatorji, ki so leta 1941 napadli in zasužnjili slovensko ozemlje, so si to območje najprej razkosali, nato pa pričeli izvajati krvoločno politiko zoper narodnozavedne Slovence in Hrvate.
Otok Rab je Italija anektirala že po koncu 1. svetovne vojne, kot nagrado za vojaško sodelovanje z Antanto. Zato je fašistični teror na tem območju sejal grozo in strah že pred pričetkom 2. svetovne vojne. Koncentracijsko taborišče Kampor, katerega so fašisti uredili prav tukaj na otoku, je bilo najhujše taborišče za Slovence in Hrvate s celotnega ozemlja Ljubljanske in Reške pokrajine. Takšna fašistična taborišča so bila narejena po zgledu nemških zloglasnih taborišč. Kdor je bil interniran in je enkrat prestopil žičnato ograjo, je praktično izgubil upanje, da bo še kdaj videl svoj dom in domače. Žal so mnogi taboriščniki za vedno ostali tukaj. V 14 mesecih delovanja taborišča, je fašistični teror občutilo 15.000 popolnoma razčlovečenih ljudi.
Tisti, ki jim je grozote uspelo preživeti, spomin na nepredstavljivo trpljenje spremlja tako rekoč vse življenje. Nepredstavljivo je danes skozi oči sodobnega sveta razumeti, da so še nedolgo nazaj naši predniki doživljali takšno nasilje, kjer si je fašistični režim izmislil urediti taborišča smrti zato, ker Slovencev in Hrvatov preprosto ni maral. Prav posebnega razloga za takšna dejanja ta režim ni imel. Za fašiste Slovenci nismo imeli domovinske pravice in potrebno nas je bilo uničiti.
Taborišče je pričelo nastajati 2. julija 1942, že 27. julija pa je sprejelo prve taboriščnike. Pogoji so bili nemogoči. Pestile so bolezni, higienskih standardov tako rekoč ni bilo, taboriščniki so se borili s hudo lakoto in žejo. Taborišče je bilo ena sama hiralnica, kjer je človek izgubil vso dostojanstvo.
Italijani so pri graditvi taborišča uničevali domačinom poljščine, jih izganjali iz domov in tako na mirnem otroku ustvarili pravi pekel. Prvi transport je julija 1942 prispel iz Ljubljane. Sliši se ironično, vendar taborišče še sploh ni bilo pripravljeno na sprejem, zato so taboriščnike strpali v premajhne in dotrajane šotore, ki niso mogli kljubovati otoškim vremenskih razmeram. Taborišče se je hitro polnilo z novimi transporti v katerih so prevladovali slovenski interniranci.
V taborišču so se rodili tudi novorojenčki. Kako grozno je moralo biti spoznanje mater, ki so ob rojstvu videla nemočna majhna bitja, katerih niso mogle rešiti strašnih muk. Žeja, lakota, težke vremenske razmere so hitro terjale smrtne žrtve. Za te je bilo pripravljeno pokopališče s z jarki, trupla pa so morali taboriščniki na surov način tlačili v zaboje ter jih pokopavati. Zlasti krut je moral biti občutek, ko so taboriščniki pokopavali svojce in znance.
Prve žrtve taboriščnega nasilja so umrle zaradi posledic neznosne vročine in pomanjkanja vode. Umirali so tako otroci, kot odrasli. Taboriščni fašistični rablji so pripravili dolge jarke za pokopavanje taboriščnikov. Krste, ki so bile zbite kar iz surovih desk, so polagali v jarke in to kar eno na drugo. Grozen je moral biti prizor, ko so živi mrliči, shirani taboriščniki, nosili mrtve taboriščnike, ki so bili pravi okostnjaki. Za njih je bilo trpljenje končano. Kasneje so zaradi množičnosti umiranja, trupla polagali v jarke brez krst, enega na drugo.
Jože Prepeluh, ki je 14 mesecev preživel v taborišču, se spominja tako:
»Z grozo se spominjam dneva, bilo je na Štefan dan 1942. leta, ko smo prišli delat na grobišče. Jamo, veliko 3 krat 2 metra in globoko 3 metre, je zalila voda. S kamionom so dvakrat pripeljali mrliče, jih zmetali v vodo, da so vsi potonili. Šele pri tretjem dovozu so se pokazali mrtvi iz vode. Pri četrtem dovozu so pripeljali osem zabojev. V štirih so bile ženske in otroci. Takrat so me nagnali v jamo, da sem jih ravnal. /…/ Majhne dojenčke sem moral stlačiti v luknje med mrliči./…/ Potem so me fašisti poslali po vodo. /…/ Ko sem prišel do vodnjaka, sem natočil vodo in se po glavni cesti vrnil nazaj na grobišče. Ravno takrat je pripeljal zadnji kamion z mrliči. Ko so jih metali v jamo, sem med njimi zagledal svojega soseda Jožeta Cankarja.«
Fašistični ideolog, komandant rabskih taborišč, Vincenzo Cuilija, je imel popolno oblast nad človeškimi življenji. Čim se je pojavil v taborišču, se je izživljal nad taboriščniki. Za svoja dejanja nikoli ni odgovarjal. Interniranec je bil le še senca človeka. Vendar kljub vsem nemogočim pogojem in surovemu nasilju fašistov, je taboriščnike vodila goreča volja po svobodi. V globoki tajnosti so čakali na primeren trenutek, da se osvobodijo. Ne glede na vso trpljenje, so taboriščniki 5. januarja 1943 organizirali delovanje Osvobodilne fronte.
Potrpežljivo so čakali na primeren trenutek za osvoboditev, ki je napočil 8. septembra 1943, ko je kapitulirala fašistična Italija. Zlasti je bilo v tem trenutku pomembno sodelovanje in medsebojno zaupanje med Slovenci in Hrvati. Tako so interniranci 11. septembra 1943 razorožili več kot 2.000 glavo italijansko vojsko na otoku. Italijanom so zaplenili orožje. Skupaj s prebivalci otoka, ki so bili naklonjeni narodnoosvobodilnemu gibanju in z Židi so formirali Slovensko Rabsko brigado in se sami osvobodili. To jim je uspelo kljub telesni shiranosti in vsemu pomanjkanju. Pri tem pa so osvobojeni interniranci zasledovali visok nivo moralnih vrednot, saj niso dopuščali maščevanja nad nekdanjimi fašističnimi rablji. Tudi bolne in onemogle sotrpine so vrnili v domovino, bodisi na Hrvaško, ali v Slovenijo. Komandant nekdanjega fašističnega taborišča je bil aretiran. A si je zaradi strahu pred roko pravice, sodil kar sam. Zagrebli so ga v bližini vhoda v nekdanje taborišče, v bližini žrtev, katere je zakrivil sam.
Rabska brigada je v svoji formaciji štela 1.700 borcev. Razdeljena je bila v pet bataljonov in dobro opremljena. 25. septembra 1943 so borci Rabske brigade zaprisegli na Mašunu. Tam jih je pričakalo poveljstvo NOV in PO Slovenije.
To pokopališče, spominski park, je dobil svojo prvotno podobo 11. septembra 1943, ko je bilo taborišče osvobojeno fašističnega nasilja. Kot pričajo preživeli je zgledalo kot turobna njiva z množico lesenih križev. Evidence umrlih in tudi rojenih v taborišču se nikoli niso jasno vodile. Zato ni mogoče povsem natančno oceniti števila žrtev. V virih se najbolj pogosto pojavlja številka 4.641 umrlih taboriščnikov.
Rab, prijetno letovišče, čudovit otok, nosi na sebi črn madež, ki se je za vedno zapisal v zgodovino nečloveškega mučenja in uničevanja človeškega dostojanstva. Taborišče Kampor predstavlja simbol razčlovečenja in je opomin nam mladim rodovom, da se moramo upirati vsakemu poveličevanju nacizma in fašizma. Prepričan sem, da so bile zgodovinske okoliščine dogajanja v tem taborišču slišane že mnogokrat. Vendar menim, da s spominom in obnavljanjem zgodovinskih dejstev, ki so se tukaj dogajala, skrbimo za to, da se kaj takega več ne bi ponovilo. Svet se mora zavedati, da fašizem in nacizem prinašata takšno gorje, ki si ga v današnjem svobodnem svetu ne znamo predstavljati. Današnji spomin je namenjen vsem žrtvam taborišča, naše sporočilo pa govori živim! Ob nas so žive priče teh dogodkov. Zgodovina je učiteljica. Kdor zgodovinskega spomina ne neguje, se lahko v sedanjosti in prihodnosti sooči s ponavljanjem krutih dejstev preteklosti. Kajti zgodovina se rada ponavlja in to zlasti takrat, če se do nje obnašamo ignorantsko in živimo brez zgodovinskega spomina.
Zato se mora o dogajanju v taborišču Kampor govoriti na glas. Za takšne grozote morajo slišati mlade generacije. Zato, da ne bi nikoli več prišlo komu na pamet, da bi tako surovo ravnal z ljudmi. Vojna je nekaj najhujšega. 2. svetovna vojna se je končala pred 74 leti. Posledice te vojne čutimo še danes in to generacije, ki te vojne sploh nismo doživele.
To pokopališče je danes spominski park. Naj bo to prostor, kjer se človek zaveda pomena miru in svobode. Prostor, ki nas opozarja, da moramo biti prijatelji. Lahko je to prostor, ki bo zbližal odnose med Slovenci in Hrvati. Nam dal moči, da bomo z dialogom rešili odprta vprašanja in živeli v sožitju mirne in svobodne Evrope.
Svoboda ni samoumevna. Potrebno jo je negovati in se zavedati, da so za njo umirali naši predniki. Zavedati se moramo dejstva, da so partizani osvobodili domovino izpod fašizma in nacizma. Zato želim izraziti globok poklon vsem borcem Rabske brigade! Prav tako se poklonimo vsem žrtvam koncentracijskega taborišča!
Smrt vsem fašizmom – svoboda vsem narodom!