Dogodek pred Hudo jamo ni vzbudil samo našega ogorčenja. Častiti ustaše, jih imenovati junake, jim polagati vence, je žalitev našega boja za svobodo, je žalitev vseh borcev proti fašizmu in nacizmu, je ne nazadnje tudi žalitev naših zaveznikov v drugi svetovni vojni. Naša dolžnost je, da o tem obvestimo tudi vse zavezniške veteranske organizacije.

Tako imenovana »sprava« se je sprevrgla v širjenje sovraštva. Tudi pomiritev med Slovenci, za kar se že dolgo čas zavzema ZZB za vrednote NOB, vse bolj postaja iluzija.

Laži in potvarjanje zgodovine gradijo med nami zidove. ZZB je že večkrat poudarila, da je treba vse mrtve ne glede na to, kako in zakaj so umrli, spoštljivo pokopati. Vsakdo ima pravico do groba in imena na njem. Iz prekopa delati politične spektakle pa je podlo dejanje. Je netenje sovražnosti.

Vznemirljivo nevarna je prisotnost visokih osebnosti države in vlade, ki vzbujajo vtis popolnega strinjanja z dejanji belogardistov in tako imenovanih domobrancev. Danes se udeležijo proslavljanja izdajalcev in jutri so na spominskih slovesnostih borcev – partizanov. S tem izenačujejo tiste, ki so se bojevali za obstoj slovenskega naroda, z izdajalci.

Škofje, predsednik države in številni politiki (ne vsi) se že nekaj časa hodijo pred Hudo jamo klanjat ustašem. Ustašem, ki so v taborišču Jasenovac med drugimi zaklali sedem slovenskih duhovnikov, ki so klali in zažigali Srbe. Za zidovi ljubljanske nadškofije so znova pognale korenine klerofašizema.

Resnici na ljubo je treba povedati, da se je RKC za svoja dejanja po vojni večkrat opravičila. Simbolno spravno dejanje sta v jami pod Krenom opravila pokojni škof Šuštar in takratni predsednik Milan Kučan. Potem pa je prišlo leto 1991 in spet je bilo vse po starem. RKC je krenila po starih poteh, ki so že daleč pred drugo svetovno vojno razdvajale Slovence.

Huda jama je že nekaj časa priložnost za blatenje borcev, ki so se bojevali proti fašizmu in nacizmu, ter za opravičevanje izdaje lastnega naroda.

Kaj se je v resnici dogajalo v tednih in dneh pred kapitulacijo nacistične Nemčije? Horde različnih kvizlingov z vzhoda so se valile čez Slovenijo skupaj z umikajočo se nemško armadno skupino E. Po nekaterih cenitvah jih je bilo čez 300.000. Tu so ropali, pobijali in se prebijali na zahod.

Med Rimskimi Toplicami in Laškim je bila zaustavljena velika kolona pripadnikov NDH. Med njimi so bili tudi civilisti. Na desnem bregu Savinje so bili borci 3. divizije (Črnogorci, Hercegovci), na levem bregu pa borci 4. krajiške divizije (z območja Kozare, Grmeča in Pounja). Ustaši so bili pozvani k predaji, kar so zavrnili. Nato so borci z obeh strani začeli streljati. V prvem udaru je bilo nekaj sto mrtvih in ranjenih. Nato se je kolona predala. Zajetje je izvedla 4. krajiška divizija, ker je 3. črnogorska odšla naprej proti Hrastniku in Trbovljam. Borci obeh divizij so izločili manjše skupine zajetih oboroženih kolaborantov, predvsem ustašev, in jih postrelili. Civiliste so vrnili proti Zagrebu. Po vsej verjetnosti so ranjene in mrtve civiliste odpeljali družinski člani in znanci. Vojne imajo krut obraz.

Pokop mrtvih je izvedla civilna organizacija iz Laškega v opuščen rudniški jašek v Hudi jami. 4. divizija je odšla nato nazaj na Kozjansko čistit z območja zaostale sovražne skupine. Pred Hudo jamo so pozneje postavili kapelico.

O morebitni identifikaciji mrtvih ustašev naj se slovenska oblast pogovori in dogovori s hrvaško oblastjo. Ne vidimo smisla, da bi proračunski denar, naš denar, porabljali za identifikacijo ustašev. Inštitut za novejšo zgodovino je dolga leta pripravljal poimenski register vseh Slovencev, umrlih zaradi druge svetovne vojne, teh je nekaj več kot 98.000 tisoč.

Natančno:

  • vse slovenske žrtve med vojno 1941–1945: 83.724
  • slovenske smrtne žrtve izmed sodelavcev okupatorjev ob koncu vojne: 14.999
  • vse žrtve med vojno in po njej: 98.723

Novih mrtvih se ne da izmišljati.

Ljubljana, 7. oktobra 2016

 

PREDSEDSTVO ZZB NOB SLOVENIJE

Tit Turnšek, predsednik