Jasmin Rizvić, predsednik KO ZB Kočevje mesto, ob prejemu srebrne plakete ZZB NOB Slovenije, Koprivnik, 23. september 2017

Priznanje, ki ste mi ga podelili, mi pomeni veliko čast, ponos in potrditev, da so vrednote in boj za socialno pravičnost, solidarnost, enakopravnost in tovarištvo, v katero verjamem in se zanje bojujem, prava in edina pot.

Naši partizanski borci se niso bojevali samo proti okupatorju in njegovim pomagačem, temveč so se bojevali tudi za drugačno družbeno ureditev, za takšno, v kateri bo spoštovan in cenjen človek kot človek in delavec kot delavec. Bojevali so se za enakopravnost slovenskega ter vseh drugih bratskih narodov, brez sovraštva drug do drugega. Tudi zato moramo spoštovati vse ljudi ne glede na politično, versko ali narodnostno pripadnost, ne smemo pa tolerirati nobenih izpadov, ki ponižujejo človeka samo zato, ker je drugačen, ker ima drugačno barvo kože. Nihče se ni sam odločil, katerim in kakšnim staršem se bo rodil, nihče se ni odločil, katere narodnosti bo in kakšno barvo kože bo imel. Lahko pa se sami odločimo, ali bomo dober ali slab človek, ali bomo živeli v nenehnem sovraštvu do drugačnih ali pa se bomo vedno bojevali za spoštovanje temeljnih človekovih in delavskih pravic.

Kakor povsod po svetu se tudi pri nas pojavljajo sovražno nastrojene in skrajne skupine, ki s pomočjo nekaterih političnih veljakov širijo nestrpnost in sovraštvo do drugačnih in drugačno mislečih. V družbi se moramo bojevati proti vsakršni obliki sovraštva, diskriminacije in žalitve ter se skupaj upreti proti vsem, ki podpirajo in spodbujajo nasilje. Iz vojnih tragedij, ki so bile posledica sovražnosti do tako imenovane manjvredne rase, se je porodila želja po pravični protifašistični Evropi. Svojega naroda ne ljubiš s tem, da sovražiš in spodbujaš sovraštvo do drugih, ampak se ljubezen do svojega naroda dokazuje tako, da mu omogočiš dostojno življenje. Sam nočem živeti v nobenem sovraštvu. Zato naj bo naša dolžnost ne samo pomagati vsem ljudem v stiski, temveč tudi se odločno upreti tistim, ki nas hočejo zastrupiti s sovraštvom.

Zato je še kako pomembno, da spomin na pogum generacij, ki je ubranila svobodo slovenskega naroda, nikoli ne ugasne. Naj končam z besedami: »Če znaš pisati, se zahvali učiteljici. Da je to v slovenščini, se zahvali partizanom.«