Dr. Ljubice Jelušič, podpredsednice ZZB NOB Slovenije, v spomin na tragično bitko Sočanovega bataljona januarja 1945, Sajevče, 22. april 2017

Dragi tovariši in tovarišice, spoštovani zbor,

Naj najprej v imenu predsedstva ZZB NOB toplo pozdravim vse tiste, ki leto za letom organizirate spominsko slovesnost v spomin na tragično bitko primorskih in gorenjskih borcev konec januarja 1945 pri Sajevčah. Zahvaljujem se Krajevni organizaciji ZZB Hruševje, Združenju borcev za vrednote NOB Postojna ter županu občine Postojna za spoštljiv odnos do tragedije Sočanovega bataljona ter zanimiv program z mladimi nastopajočimi. Hvala praporščakom in pohodnikom. Iskrena zahvala gre tudi Kombinatkam za ognjevito ohranjanje partizanske in uporniške pesmi ter sodelovanje na mnogih partizanskih prireditvah.

Vsem skupaj pa izražam spoštovanje, ker ste znali iz zgodovinsko gledano taktičnega poraza in partizanske tragedije v Sajevčah razbrati sporočila za sedanji čas. Uporniškega duha in smelosti partizanskih borcev namreč ta poraz, kot še mnogi pred njim, ni zlomil. Preživeli se niso predali malodušju, čeprav je bilo za nekaterimi že štiri leta vojne. Strnili so svoje razbite vrste in se brez svojega poveljnika, ki je padel med prvimi, podali na nadaljevanje pohoda v Belo Krajino, v Lokve pri Črnomlju. Zadano nalogo so izpolnili, čeprav je od njih zahtevala skrajne napore. Razumeli so, da je vojno treba izbojevati do konca.

Partizanski borci so bili na dolgem pohodu – z Banjške planote naj bi se prebili do Bele krajine, približno 200 km po brezpotjih, gozdovih in v ledenih zimskih razmerah. Bili so vajeni diverzantskih akcij in bojnih presenečenj, niso pa bili vajeni tako dolgih pohodov s težkim bremenom po zemljišču, ki ga niso poznali. Bili so slabo opremljeni in oblečeni, ter slabše oboroženi, kot sicer v svojih izvornih enotah. Obljubljeno jim je bilo, da bodo nove uniforme in orožje dobili na koncu pohoda. Enota je bila sestavljena na novo, borci se med sabo niso dobro poznali, tudi poveljniška struktura še ni poznala vseh svojih podrejenih. Logistična podpora dokaj veliki enoti v premiku je bila zapletena. Nahraniti je bilo treba 105 borcev in jim zagotoviti osnovne pogoje počitka. Te naloge so padle na ramena terenskih aktivistov in domačinov v vaseh, kjer so se ustavili.

V Sajevče so prišli v ledenem jasnem jutru po 13 urah hoje po snegu in ledu, prejšnje etape pohoda so bile krajše. Izmučeni so popadali k počitku in ko so čakali na topel obrok, jih je napadla manjša enota (po zgodovinskih virih od 22 do 26 mož) nemških vojakov. Postavljene straže prihoda Nemcev niso opazile. Padlo je sedem borcev, ranjenih in pogrešanih je bilo vsaj 23. Nekateri ujetniki so zaradi mučenja kasneje izdali aktiviste v Sajevčah, zaradi česar so sledile tudi maščevalne akcije Nemcev proti civilnemu prebivalstvu. Za ranjence so poskrbeli domačini. Tudi pogreb padlih so organizirali ter se ga množično udeležili. Partizani so se torej umaknili, domačini pa so videli pravi obraz vojne, mrtve in ranjene partizane, ki so jih še pred nekaj urami gostili in si od ust odtrgali še zadnje koščke hrane, da bi jih nahranili na njihovi naporni poti.

Prevelika utrujenost, nepoznavanje terena, slaba oprema in zimske razmere so le nekateri od razlogov, ki so Sočanov bataljon pripeljali v paniko, brezglavi beg in izgube. Toda, kot smo že rekli, preživeli borci so se zbrali in kakih 70 se je prebilo do Bele Krajine. V tem vidimo mnoga sporočila za sedanji čas. Za spoznanja Slovenske vojske in tudi za vsakdanje življenje. Značilno za sodoben kapitalistični sistem je nenehno pehanje za dobički ne glede na žrtve v delavskem razredu. Današnji zaposleni ljudje se zdijo zelo podobno upehani in izmučeni, kot je bil Sočanov bataljon. Toda Sočanovi borci so videli svoj cilj v končni zmagi nad okupatorjem in so pot k temu cilju nadaljevali. Sodobni delavci ne vidijo cilja svojega garanja. Ker je to dobiček kapitalistov. Ne vidijo uspešnega konca svojega pohoda, ker jih na koncu delovne dobe čaka majhna pokojnina. Če sploh.

Iz boja Sočanovih borcev smo se naučili, da taktični poraz še ne pomeni strateške izgube, kajti vojske nenehno obnavljajo in reorganizirajo svoje enote in cilje. To je sporočilo za Slovensko vojsko, za katero se zadnja leta zdi, kot da samo še životari, vendar se krivulja porazov mora enkrat obrniti tudi na bolje. Borci, ki dobro poznajo cilje svojega usposabljanja, bodo našli pravo pot k zmagi. Tako takrat kot sedaj smo del globalnega sveta, v katerem so obdobja miru in obdobja spopadov. Morda le s to razliko, da so se takrat naši zavedni ljudje pripravljali na vojno, mi pa danes bobnov sovraštva in uničevalne sle niti ne opažamo.

Živimo v času prividnega miru in varnosti, kajti po svetu divjajo vojne. Dvajset milijonsko državo Sirijo pred našimi očmi  spreminjajo v pepel in ruševine, na korejskem polotoku je rožljanje z jedrskim orožjem postalo vsakdanja praksa, milijoni ljudi se zaradi lakote, revščine in brezupa podajajo na dolge puščavske poti iz srednje Afrike v od strahu pred teroristi razbolelo Evropo. Tako je večji del našega miru prežet s podobami nasilja iz našega evropskega in širšega okolja. Umiranje nedolžnih ljudi na ulicah pod kolesi vozil, ki jih skrajneži uporabljajo za svoje teroristično orodje, nas sili v otopelost, strah in tiščanje glave v pesek – da se nam kaj takega ne more zgoditi. In potem, ko na nekem zborovanju domačih skrajnežev pred sodiščem v Ljubljani zlomijo invalidsko palico na hrbtu mimoidočega brezdomca, se niti ne zavedamo več, da se je nasilje preselilo na naša domača dvorišča. V pomladno odetem gozdičku Baze 20 v Beli krajini zlovešče gledajo v nas že večkrat razbiti in popisani partizanski spomeniki. Nedaleč stran so oskrunjeni spomeniki kočevarskih Nemcev. Ali res nimamo več moči, da bi obsodili to nasilje, da bi se uprli domačim skrajnežem, in da bi se zoperstavili skrajnežem, ki v mednarodni politiki producirajo strah in blaznost? Ideologija, ki poganja ene in druge, je zaničevanje dostojanstva človeka in popravljanje zgodovine.

Spoštovani zbor, v Sajevče smo prišli, da bi spoznali, kako se iz pepela porazov in smrti človek dvigne v zmago. Kako gre človek na dolgi pohod skozi življenje porazov in zmag? Odšli bomo s podobo urejene vasi v spominu in z hvaležnostjo tem ljudem, ki se v zgodovini nikoli niso predali malodušju. Za partizanske enote vemo, da so se iz porazov dvignili s pesmijo, partizansko pesmijo. Naj nas tudi danes dvigne iz pepela uporniška pesem Kombinatk.

Srečno!