Nagovor na Urhu

V čast in v zadovoljstvo mi je, da lahko spregovorim nekaj besed na tem, s partizansko krvjo prepojenem kraju, ki simbolizira zdaj že več kot šest tisoč registriranih pomnikov po vsej Sloveniji, kjer je tekla kri udeležencev našega boja za obstoj slovenskega naroda, za njegovo svobodo in za kruh. Poklonimo se najprej vsem tistim, ki so dali svoja življenja za temeljne vrednote NOB, kakor jih je razglasilo vodstvo Osvobodilne fronte slovenskega naroda jeseni leta l941.
S še posebnim zadovoljstvom pa poudarjam, da Urh od zdaj dalje ni več le nemi pričevalec morilskega in mučiteljskega izživljanja okupatorjevih sodelavcev, marveč je znova zbirka nespodbitnih dokazov o njihovem nečlovečnem početju. Prav takšne, neizpodbitne dokaze so preživeli storilci in njihovi cerkveni podporniki hoteli zabrisati, brž ko se je ob denacionalizaciji pokazala priložnost. Urh in grozljiva dogajanja na tem kraju in drugje po Slovenj so tako neizbrisen sestavni del slovenske zgodovine, tako kot so sestavni del te zgodovine tudi po osamosvojitvi odkrita grobišča, ki so jih, opite od zmage in kulta maščevanja, povzročile narodni osvoboditvi privržene sile. To dejstvo o kar šest tisoč, deloma tudi ponovno odkritih in registriranih pomnikov narodno osvobodilnega boja in žrtev, ki so zanj dale svoja življenja, se kar izgublja spričo ofenzive desnih političnih sil za prikrivanje in opravičevane svojih in razkrivanje partizanskih zlodejstev.
Tovarišice in tovariši, minilo je petinsedemdeset let od konca druge svetovne vojne, ki je bila vojaški, moralni, politični in splošno človeški poraz nečlovečne nacifašistične ideologije in prakse, in zato hkrati zmaga vrednot antifašističnega zavezništva. Z nürnberškimi procesi je zmaga človečnosti dobila tudi mednarodno pravno potrditev z obsodbo napadalne vojne, vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost. Ta del sodbe zajema tudi vrhunec nacističnega divjanja, znan pod imenom holokavst, ta pa kot pojem in kot simbol zajema tudi grozodejstva na Slovenskem kot so na primer Dražgoše, Urh, Gramozna jama v Ljubljani, Javorovica, Pokljuka, boroveljski most še nekaj dni po koncu vojne itd.
Na tej zmagi idej o človekovem dostojanstvu, njegovi svobodi in pravicah, ki naj jih zagotavlja demokratična pravna država, se je gradila povojna Evropa in Evropska unija. Tudi zaradi teh zamisli smo se Slovenci osamosvojili in zato, da bi jih lahko uresničevali smo postali polnopravna članica Evropske unije.
Človek bi po vsem povedanem lahko soglašal z mislijo, ki jo je izrekel kardinal g. Rode nedavno na Brezjah. Rekel je namreč, da je zdaj po tolikih letih sprava mogoča. Da, seveda, toda najprej bi za ta proces raje uporabil izraz državljanska pomiritev, ki ga je uporabljal naš pokojni častni predsednik Janez Stanovnik. V imenu in s soglasjem velike večine članov Zveze borcev za vrednote NOB je večkrat priznal in obžaloval medvojne in povojne usmrtitve in vsa druga nečlovečna ravnanja partizanske strani. Globoko iskrenost njegovega obžalovanja je dokazal tudi tako, da je po globokem snegu onesel in položil venec na grob vaščanov Cerknega, ki so jih po krivici obtožili izdajstva in obsodili na smrt.

Takšno priznanje in obžalovanje domobranske strani zaman čakamo vseh zadnjih trideset let po osamosvojitvi. Namesto tega pa doživljamo poskuse opravičiti medvojna kolaborantska ravnanja, najprej s sklicevanjem na mednarodno vojno pravo. Ko se je v evropski strokovni javnosti osmešil njihov najeti zdaj že pokojni nemški profesor Blumenwitz s svojimi trditvami o pravni upravičenosti okupatorjev do represalij zoper uporniška dejanja okupiranih prebivalcev, med drugim tudi do streljanja talcev, je bilo treba poiskati kakšno novo opravičilo. Našli so ga v preimenovanju kolaboracije z italijanskimi in nemškimi okupatorji, kar je na Slovenskem iz zgodovinskih razlogov eo ipso tudi nacionalno izdajstvo, v boj proti komunizmu. Opravičevanje medvojnega zločinskega ravnanja za sedemdeset let nazaj s preimenovanjem tega ravnanja, je seveda beden in zgodovinsko nedopusten poskus s kriminalizacijo Narodnoosvobodilnega boja legalizirati in legitimirati svoje medvojno zločinsko ravnanje. Namesto priznanja in obžalovanja svojih grehov pa zlorabljajo pravne poti za rehabilitacijo Rožmana, Rupnika in številnih drugih, ki so obremenjeni z hudodelstvom kolaboracije in narodnega izdajstva. Državam, ki so bile med vojno okupirane, še na kraj pameti ne pade, da bi moralno in celo sodno rehabilitirali na primer Kvislinga, Petaina, ali Nizozemci, Belgijci, Danci svoje kolaborante. Zato seveda ne morem molče mimo razveljavitvene sodbe kazenskega senata Vrhovnega sodišča Slovenije za Leona Rupnika, ki je zgodovinsko nesporen simbol izdajstva in kolaboracije z italijanskim in nemškim okupatorjem. »Rupnik je kot župan Ljubljane in kot predsednik ljubljanske pokrajine pod poveljstvom generala SS Ervina Rosenerja vodil izdajalski boj zoper lastni narod, propagiral nacifašizem, poveličeval vlogo nacistične Nemčije ter širil antisemitsko histerijo«, smo med drugim zapisali v ustavno pritožbo tisti, ki nam ta dejanska oprostilna sodba pomeni napad na naše človeško dostojanstvo. Pritožniki še vedno pričakujemo in verjamemo, da bo ustavno sodišče razumelo in uvidelo vso globoko protiustavnost ter moralno etično zavržnost sodbe Vrhovnega sodišča tako glede individualne krivde Rupnika, kakor tudi glede simboličnega pomena te in take sodbe. Ta je namreč sestavni del prizadevanj nekaterih skrajno desnih političnih krogov, skoraj bi jih označil za neonacistične, za spremembo zgodovinskih dejstev tako, da bi kriminalizirali narodnoosvobodilni boj, na piedestal zmagovalcev druge svetovne vojne pa dvignili v boj proti komunizmu preimenovane kolaborante in narodne izdajalce . Toda katere sile so bile v slovenski zgodovini osvobodilne in katere so bile kolaborantske in izdajalske zgodovinsko ni sporno, ne glede na poniglava preimenovanja.
Spričo vsega povedanega lahko rečem, da je državljanska pomiritev mogoča, če bodo nekdanji domobranci, njihovi nasledniki in vodstvo slovenske katoliške cerkve zmogli priznati in s pravimi izrazi označiti njihova medvojna ravnanja, tako kot je to storila partizanska stran. V nasprotnem primeru razcepljenosti slovenskega naroda še dolgo ne bo konec, saj je njegovo prihodnosti mogoče graditi le na postulatih demokratične pravne države, ki svojo moč in legitimnost črpa na vrednotah človekovega dostojanstva, njegovih državljanskih pravic in svoboščin.
Naj na koncu izrazim upanje in prepričanje, da se bo prizadevanjem za državljansko pomiritev pridružilo tudi Ustavno sodišče in razveljavilo zgodovinsko nevzdržno in moralno sramotno sodbo Vrhovnega sodišča. Tako bi tudi zavarovalo individualne človekove pravice, svoboščine in zlasti človeško dostojanstvo neposrednih in posrednih žrtev Rupnikovih zločinov zoper človečnost, vojnih zločinov ter nacionalnega izdajstva v obliki oborožene in vsake drugačne kolaboracije s sovražniki slovenskega naroda.