Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije, Dolenja vas, 3. junija 2017

Spoštovani!

Sleherni delček slovenske zemlje je prepojen s krvjo. To je posledica pogumnega upora po številu majhnega, v dejanjih pa velikega slovenskega naroda. Naša domovina je bila zgodovinsko gledano, nenehno apetit tujih zavojevalcev, ki so naše ozemlje videli kot strateško prometno križišče osvajalskih poti.

Vsem je nesporno znano dejstvo, da so slovensko ozemlje med 2. svetovno vojno napadli okupatorji. Osvobodilna fronta je bila spontani, a vendar pričakovani odgovor naprednih sil slovenskega ljudstva, katerih glavnino so tvorile slovenske partizanske enote. Vsi vemo, da vojska, ki za seboj nima naroda, nikakor ne more uspeti. Okupator lahko ima na voljo vrhunsko tehniko in opremo, vendar goreče želje po svobodi ljudem ni mogoče izbiti iz glave. Zato so hoteli okupatorji naš narod izbrisati. Ne glede na politično pripadnost so najprej aretirali vse intelektualce in druge domoljube, ki bi lahko na kakršen koli način pripomogli k obstanku slovenskega naroda in našega jezika.

Tem dejanjem so se hlapčevsko pridružili nekateri izdajalci. Ti so bili za ceno oblasti pripravljeni zabarantati svojo domovino, orodje za to pa je bil teror nad slovenskimi rojaki. Ravno ti izdajalci – domobranci so bili 2. junija 1944 pomagači nemškega zločina v Dolenji vasi. Ne samo, da so domačine in aktiviste Osvobodilne fronte hladnokrvno umorili, ampak so tiste, ki so strele preživeli, vrgli v gorečo hišo, kjer so nemočni pred smrtjo grozljivo trpeli. Tehnike mučenja in zastraševanja okupatorja, domobrancev in drugih domačih kvizlingov so bile do potankosti načrtovane, saj so v ljudeh vzbujale strah in trpljenje. Ne znam si predstavljati kakšno bolečino v srcu so imeli domačini, ko so morali gledati okupatorja, ki mori junake slovenskega ljudstva.

Kljub kasnejšemu povračilnemu ukrepu Južnoprimorskega odreda borcev NOV, ki je v boju ubil in zajel glavnino morilcev v Dolenji vasi, je bila zmaga takšne bitke grenkega okusa. Ne samo, da je nemški komandant in glavni eksekutor po tem, ko je opazil napad partizanov, strahopetno zbežal proti Trstu, temveč so bili domačini hudo pretreseni nad požgano vasjo in mrtvimi tovariši. Mnogo je bilo takšnih zločinov med 2. svetovno vojno pri nas, na kar opominja več kot 5.000 obeležij NOB po Sloveniji. Vendar to niso samo spomeniki žrtvam in junakom slovenskega ljudstva, temveč ta obeležja zaznamujejo kraje, kjer se je prelivala slovenska kri. Ti kraji so simbol slovenskega upora, brez katerega Slovenci ne bi imeli svoje države. Najbrž ne bi obstajali niti kot narod. Kdor ceni svojo domovino in ima spoštljiv odnos do prednikov, mu je prav gotovo mar, da so obeležja NOB urejena, saj predstavljajo temelje naše skupnosti. Vendar vedno ni tako. V ZZB NOB Slovenije smo v zadnjem obdobju vedno bolj pogosto priča različnim napadom in skrunitvam simbolov NOB. Tako smo pred kratkim izvedeli, da so se skrunitelji 22. maja znesli nad spomenikom NOB v Vojniku pri Celju, ki simbolizira spomin na 78 domačinov, ki so padli v boju za svobodo. Ker je takšnih dejanj vedno več, se sprašujemo kam nas to vodi in kaj počne vladajoča garnitura. Države ni mogoče voditi brez zavedanja lastne integritete naroda. Situacija je še hujša kot se zdi, saj slovenska oblast nemo opazuje, kako se brez vsakih zadržkov v javnosti pojavljajo simboli okupatorja in njegovih sodelavcev. Takšnim danes celo postavljamo spomenike, čast pa jim izražajo tudi vodilni politiki te države.

Še večja ironija je to, da se morajo še živeči borci in naša organizacija, pred slovensko javnostjo zagovarjati, kot da ne bi bili partizani tisti, ki so branili slovenski narod. K temu botruje tudi iskanje nove resnice, ko nekateri politični koristolovci, izdajalce naroda označujejo kot junake, borce pa kar za zločince. Takšnim ljudem je popolnoma vseeno za našo domovino. Njim sta važna oblast in kapital. Vendar zgodovinsko dejstvo je eno in edino. Osvobodilna fronta je bila odgovor na napad okupatorjev ter domačih izdajalcev. Zato v Sloveniji ni potekala nobena državljanska vojna, temveč je potekala vojna med zunanjim sovražnikom, kateremu so pomagale nekatere formacije Slovencev ter na drugi strani partizanov. Ob vsem tem se morda sprašujete, zakaj se naša organizacija toliko ukvarja s preteklostjo in kje je tukaj sedanjost. Sporočiti vam moram, da ZZB NOB Slovenije nikoli ne pogreva preteklosti, naše poslanstvo je zgolj ohranjanje spomina na borce in njihove dosežke. Žal pa se moramo zaradi vse večjih napadov na NOB, znova in znova postavljati v bran našim borcem. Pri tem pogosto ostajamo sami, saj se državniki raje izmuznejo. Zato je Zveza borcev še kako aktualna organizacija. Vrednote NOB, kot so solidarnost, tovarištvo, pravičnost in druge so danes zelo na udaru. Kot organizacija civilne družbe se moramo postaviti v bran temeljem naše države. Vsem, ki spreminjajo našo preteklost za lastne interese pa sporočamo, da jim to ne bo uspelo.

Primorska vstaja je svetel vzor slovenskega upora, kako se je potrebno do zadnjega boriti za nekaj kar se nam zdi danes povsem samoumevno. Številne generacije Primorcev so sanjale o tem, da bi živele v svoji domovini. Osvobodilna fronta je že v svojih temeljnih točkah sklenila, da bo Primorska po vojni del slovenskega ozemlja. OF-u to ne bi uspelo brez velike podpore Primorcev z odhodom v partizane. Upor je bil silovit in dosegli ste zmago. Zato ste lahko Primorci zgled vsem Slovencem, kako se brani domovino in kaj pomeni biti pripadnik svojemu narodu.

Za uspešno prihodnost se moramo najprej ozreti v preteklost. Narod, ki taji lastne korenine ne bo obstal. Takšen narod je ranljiv in lahek plen tujih interesov. Samo pomislimo, koliko naše suverenosti smo Slovenci podarili tujim interesom v obdobju po osamosvojitvi Slovenije. Naše odločitve so bile pogosto usmerjene v interese ožjih skupin kapitala. Ta je izigral narod, ki je krvavel za svobodo in za nastanek te države. Brez partizanov ne bi bilo svobode in brez svobode ne bi prišli do samostojne države. Zato je lahko igranje s preteklostjo nevarna posledica v prihodnosti.

Kot predstavnik mlajše generacije ne želim okusiti krutih časov preteklosti. Mladi rodovi Slovencev moramo na obdobje NOB ohraniti trajen spomin in to kot opomin za generacije, ki prihajajo za nami. Sovraštvo ne sme imeti prostora med nami. Nestrpnost prinaša trpljenje, ki zaznamuje številne generacije. In naj bo jasno, da se domovino vedno brani, z njo pa moramo ravnati spoštljivo in premišljeno. S tem izražamo čast in zahvalo vsem tistim, ki svobode niso mogli užiti, vendar so po njej hrepeneli, veliko pretrpeli, a vendar so z vztrajno borbo verjeli, da bo Slovencem nekoč uspelo zaživeti v svobodi in miru.

Spoštovani!

Za napredek se moramo ozreti v prihodnost. Naša vizija mora biti jasna, mi pa odločni. Vendar uspešni ne bomo brez negovanja tradicije preteklosti in hvaležnega odnosa do tistih, ki so nam priborili svobodo. Vodilo naj nam bo priborjen mir. Energijo pa vlagajmo v blaginjo in napredek družbe. Tistim, ki naš narod želijo spreti, pa recimo »ne«, dovolj je bilo trpljenja.

Iskrene čestitke ob prazniku Krajevne skupnosti Senožeče in naj živi večen spomin na junake Dolenje vasi.

Hvala.