Govor Milana Kučana, prvega predsednika Republike Slovenije, na slovesnosti ob 81. obletnici ustanovitve Brežiške čete, 22. oktobra 2022 v Pečicah

Mi, ljudstva združenih narodov, ki smo odločeni, da obvarujemo prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije prizadejala človeštvu nepopisno trpljenje, in potrdimo vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov…
To so gotovo vam dobro poznani uvodni stavki ustanovne listine OZN. Ni je večje zaveze, zapisane v teh nekaj vrsticah, ki bi človeštvu zbujala več upanja, da bosta obvarovana mednarodni mir in varnost, pa tudi ne strahotnejših razočaranj, ker zaveza ni bila spoštovana. Koliko vojn je od takrat uničevalo človeška življenja, koliko strahot, poniževanj, mučenj in razčlovečenja je od takrat doletelo ljudi po vseh kontinentih našega planeta. Ni jih mogoče prešteti.
Z vojnami smo se skozi zgodovino soočali tudi Slovenci. Čez naš prostor sta divjali tudi obe svetovni vojni. Obe sta pustili globoke sledi na našem narodnem telesu in v duhovni podobi našega naroda. Tudi poslednja, nedavna, ta, v kateri smo branili svojo odločitev, da želimo živeti v svoji državi. Nobene vojne nismo začeli mi, nismo jih želeli. Bile so nam vsiljene. Sprejeli smo jih in se branili. Branili smo svojo pravico do obstoja, svoje dostojanstvo, svobodo in svoja ognjišča. Zmagali smo, ker je bila pravica na naši strani.
Tako kot v vojni, v kateri so si naš nacionalni prostor razdelili nosilci barbarskega fašističnega nasilja, s katerim so želeli zavladati Evropi, čez naš narod pa naredili križ s potujčevanjem, talci, izseljevanjem, pobijanjem, zapori in koncentracijskimi taborišči. V trenutkih odločitve, ali sprejeti to usodo ali se upreti, največji del naroda ni omahoval. Odpor in OF sta bila odgovor. Ne lahek in ne brez velikega tveganja in zavedanja o žrtvah, ki jih bo odločitev zahtevala. In tudi ne brez etičnih dilem, s katerimi je bila povezana.
Danes se spominjamo vam dobro poznane usode Brežiške čete in njenih borcev, mladih fantov, ki so sledili preroškim besedam Prešernovega Črtomira: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi«. Padli so, mladi, vojaško neizkušeni, skoraj na pragu svojih domačij, s trdno vero, da se borijo za pravično stvar. Padli so, ker je zavojevalcu nanje pokazala roka domačega človeka.
Bili so žrtve najbolj nizkotne odločitve, ki jo človek v takšnih usodnih trenutkih zmore. Žal ni bila edina, je pa bila med prvimi, ki so kasneje tako globoko razklale naš narod in nas še vedno ovirajo, da bi združili moči pri soočanju z zahtevnimi izzivi negotove prihodnosti.
Vojna se zdaj znova dogaja nedaleč od nas, v Ukrajini. To z ničemer opravičljivo vojno, zločin, ki ga je z agresijo na suvereno državo Ukrajino zagrešila ruska politika, je bilo mogoče preprečiti. Kaj vse je šlo narobe in zakaj, bo možno in potrebno, tudi v izogib prihodnjim napakam, ugotavljati, ko bo vojna končana. Gotovo se bo potrdilo, da je vojna stvar odločitve, tako kot je tudi mir stvar odločitve.
V to vojno smo potegnjeni tudi mi. Razumljivo, da pomagamo tej napadeni državi pri njeni obrambi, tudi z orožjem. Tako kot to počnejo tudi vse druge države v EU. Pohvalna je ta njihova enotnost. Vendar so v bistvu to odločitve za vojno.
Ne vidim pa nobenega iskanja priložnosti, kaj šele resne in skupne odločitve za mir, nikakršne enotnosti v naporih za prekinitev vojne, za ta prvi korak na poti do miru. Pa bi morali biti zavzeti prav zato in imeti pobudo. Samo takšna pobuda pomeni tudi mir in varnost za vso Evropo, tudi za nas.
Kajti ta vojna je drugačna od drugih. Je prva, ki v resnici grozi z uporabo atomskega orožja. Namesto neodgovornih pozivov NATU, naj preventivno napade Rusijo, kar je korak v spopad svetovnih razsežnosti, je potrebno odpreti prostor za govorico miru, za zaustavitev vojne, ne pa za njeno širitev in stopnjevanje. Potrebna so odločna dejanja za mir.
Slovenija, ki se zdaj le prilagaja in sledi odločitvam Bruslja in Washingtona, bi storila veliko, če bi ob tej pretnji z atomskim orožjem prišla s pobudo za popolno prepoved atomskega oboroževanja in uporabi tega orožja. Če že ne vlada, verjamem, da bi utemeljitev za tako pobudo lahko prepoznala civilna družba Slovenije in k pozivu spodbudila okoljske, mirovniške in humanitarne organizacije v evropskih državah.
Lahko da je iluzija moja predstava, da bi bil tak poziv, ki bi mu sledili podpisi tisočev, stotisočev in milijonov državljanov Evrope, ki hočejo mir in ne vojne, ki hočejo zavarovati prihodnost še nerojenih rodov in planeta in ne njegovega uničenja, učinkovit pritisk na odločevalce. A vredno bi bilo poskusiti. Velik, prevelik je vložek v nadaljevanje vojne. In neodgovoren do vseh nas, posebej pa do prihodnjih rodov. Slišim njihov upravičeni očitek oportunizmu naših generacij: niste imeli ne volje ne modrosti in ne ideje, da se uprete gospodarjem vojne! Kaj ste nam zapustili!
Ti mladi fantje, vsa Brežiška četa in borci v številnih drugih enotah slovenske partizanske vojske so to voljo imele. Prav je, da se jih spominjamo.
Upam, da bo novoizvoljeni predsednik imel oziroma imela dovolj moči in razsodnosti, da se bo takšnemu pozivu pridružil oziroma pridružila. In da bo tudi veliko novoizvoljenih županov, ki se bodo zavedali svoje temeljne dolžnosti do svojih občanov in delali za njihovo varno življenje. Delali torej za mir.