Foto: Lapego

Anton Maver, župan občine Mokronog-Trebelno, Debenec 1. Julij 2017

 

Spoštovani in spoštovane, gospe in gospodje, tovarišice in tovariši.

Iskrena zahvala za povabilo na današnjo slovesnost in za možnost, da na tem mestu predstavim nekaj zgodovinskih dejstev, ki krepijo moje lastno prepričanje. Najprej pa mi dovolite, da se pridružim vsem že izrečenim pozdravom  predhodnih govorcev. Skratka, prisrčno pozdravljeni, tukaj na Debenci tudi v mojem imenu in v imenu Občine Mokronog-Trebelno.

Spoštovani

Zelo pomembno je, da iz generacije v generacijo prenašamo zavest, torej vedenje, da tukaj pri nas ne sprejemamo vladavine sovraštva, nasilja, nestrpnosti do drugačnosti in potujčevanja. Da svet ve in, da mi sami vemo, da v teh krajih živimo ljudje, ki imamo radi svojo domovino, ki imamo radi svoj narod in jezik. Da tu živimo ljudje, ki smo pripravljeni vse to braniti in ubraniti.

Kot vsako leto  smo se tudi tokrat zbrali tu na Debencu zato, da se ob  praznovanju dneva borca 04. julija, spominjamo najtežje preizkušnje za slovenski narod v njegovi zgodovini. Generacije, ki smo odraščale in, ki danes odraščajo v svobodi, si ne moremo predstavljati, koliko poguma je bilo treba zbrati za boj z močnim sovražnikom, ki so ga med drugo svetovno vojno bojevali slovenski partizani.

Dan borca se je v bivši enoviti državi Jugoslaviji proslavljalod leta 1956 dalje in sicer v spomin, ko se je na ta dan leta 1941 v Beogradu sestal CK KPJ  in pozval ljudi, torej narod vseh jugoslovanskih republik k splošni ljudski vstaji.

V Sloveniji (od leta 1991), ta dan ni več praznik. Neuradno pa se na ta dan še vedno proslavlja v organizaciji ZZB NOV. Poleg tega praznika, pa smo Slovenci, združeni v enovito Jugoslavijo, v juliju  proslavljali tudi dan vstaje. Pri nas v Sloveniji je bil to 22. julij in je obeleževal prvi oborožen odpor, akcijo Rašiške partizanske čete v Tacnu pri Ljubljani.

4. julij 1941, je torej pomenil pričetek vseh vstaj in aktivnega odpora proti okupatorju. Po tem datumu so se po vseh jugoslovanskih republikah, tudi v Sloveniji kar vrstili dogodki uporniškega gibanja. Potekale so aktivne priprave na upor proti potujčevanju. Med te priprave sodi tudi ustanovitev OF, ki je predstavljala ključno združevalno organizacijo naroda in temelj bodočih oboroženih narodnoosvobodilnih enot in njihovih bojev. Partizanske enote so že v drugi polovici julija leta 1941, prešle na oborožen odpor. Prve so se formirale v glavnem v bližini večjih slovenskih mest, z razvitejšo industrijo. V drugi polovici leta 1941 so se akcije partizanov in drugih aktivistov na okupatorje in njihovo početje proti partizanom, kar vrstile.

Partizanske enote so vse bolj rasle, postajale številčnejše in bile vse bolj organizirane. Proti koncu leta 41, pa tudi vse bolje oborožene. Zanje so postale tarča napadov objekti, ki jim v prvih mesecih odpora, niso bili kos. Veliko število in različnost napadenih ciljev, predvsem pa dejstvo, da so te napade izvajali domala vsi sloji slovenskega prebivalstva dokazujejo, da je dobilo odporniško gibanje že v prvih mesecih boja proti okupatorju, velike razsežnosti. Vse enote, ki so bile v prvem letu bojevanja uspešne, so bile tudi nosilke in ponos vseh pozneje nastajajočih partizanskih enot.

4. julij je torej prelomni trenutek v zgodovini nekdanje skupne Jugoslavije in začetek vsega uporniškega gibanja med drugo svetovno vojno. Je dan, katerega sporočilo moramo ohranjati, kljub temu, da je izbrisan iz uradnega slovenskega koledarja praznikov in s čimer smo se težko sprijaznili.

Vezano na to, moram povedati, da mene osebno, pa verjamem, da tudi mnoge med vami zelo moti, včasih prav boli, ker moramo vedno znova spremljati poskuse razvrednotenja pomena narodnoosvobodilnega boja za dnevne oz. vsakokratne politične cilje. Laži in konstrukti s katerimi želijo nekateri poraženci izbrisati svojo sramotno sled v zgodovini, so vedno bolj grobe in predrzne. Prav zato moramo biti vsi mi, ki v srcu dobro mislimo, pri obrambi resnice in med NOB pridobljenih vrednot, še bolj odločni. To je naš dolg in naša obveza, do vseh tistih, ki so med drugo svetovno vojno  v teh krajih umirali za Slovenijo, za našo svobodo in za našo prihodnost.Naša obveza pa je tudi obžalovati in obsojati vsa kruta dejanja storjena ob in po koncu II. svetovne vojne.

Spoštovani!

Partizanke in partizani in slovenski narod, ki se je aktivno vključeval v uporniško gibanje, so nam pokazali kako močni smo lahko kadar smo enotni. Da znamo biti Slovenci v najbolj ključnih trenutkih, ki se tičejo naroda in države, povsem enotni, pa smo ponovno dokazali 23.012. 1990, ko smo se na referendumu s plebiscitarno večino, 95 % udeleženih volivcev odločili, da želi Slovenija postati samostojna država. Pol leta za tem, to je 25. junija 1991, pa je slovenski parlament sprejel tudi Ustavni zakon za uresničitev Deklaracije o neodvisnosti. Od takrat naprej praznujemo 25. junij kot dan državnosti. In ker smo ta za državo Slovenijo velik dan, praznovali pred kratkim, vam iz tega mesta spoštovani prisotni, tudi osebno izrekam iskrene čestitke.

Glede na trenutne, aktualne politične dogodke pa je enotnost slovenskega naroda danes ponovno na preizkušnji. Pred dvema dnevoma je evropsko arbitražno sodišče namreč objavilo razsodbo o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško. O tem sedaj in na tem mestu ne bom govoril. Pozivam pa vse državljane in državljanke Slovenije in tudi Slovence po svetu in vse nas tukaj zbrane, da strnemo vrste, da strnemo naša stališča do razsodbe arbitražnega sodišča. Tu moramo ponovno dokazati, da se v tako pomembnih vprašanjih, kot je meja s Hrvaško, pogledi Slovencev in Slovenk in naša skupna stališča, ne razhajajo.

Danes pa je na tem mestu čas in zagotovo primeren trenutek, da se zahvalimo območnim združenjem borcev za vrednote NOB, kot tudi vsem združenjem in zvezi, kise na medobčinskem in državnem nivoju trudijo, ki torej tem lokalnem prostoru in v tej državi, vzorno skrbijo za ohranjanje sporočila NOB. Zavedam se, da svoje poslanstvo opravljate v vedno težjih pogojih, ki jih povzročajo opozicionisti in vsi tisti, ki želijo razvrednotiti trud slovenskega naroda skozi pretekla desetletja. Toda pozivam nas, in vse vas, ohranimo svoj ponos in ne popuščajmo pri ohranjanju spomina na polpreteklo zgodovino, ki jo je pisal trpeč slovenski narod.

In še na nekaj ne smemo pozabiti. Nikdar ne smemo pozabiti na osamosvojitveno vojno za Slovenijo. Druga svetovna vojna in osamosvojitvena vojna za Slovenijo dokazujeta skupaj, da Slovenci zmoremo združiti modrost in razum, pa tudi, da verjamemo v svoje sposobnosti in priznavamo pozitivne lastnosti drugih. Zato na tem mestu tudi vsem veteranskim organizacijam vojne za Slovenijo, iskrena hvala za vse njihove zasluge in ves trud vložen v osamosvojitev Slovenije. Prepričan sem, da bomo z združevanjem pogledov veteranskih organizacij vojne za Slovenijo in organizacij ZB NOB, močnejši in bolj prepričljivi.

Spoštovani!

Slovenija postopno, a vztrajno dozoreva. V zadnjih letih smo se prebili iz krize in imamo razloge, da v prihodnost zremo samozavestno in z optimizmom. Na nas pa je, da skupaj poskrbimo, da se bo Slovenija razvijala v smeri pravične družbe, v državo uspešnega gospodarstva, v državo, ki bo ostala varna in v kateri je lepo živeti. Bodimo ponosni na svojo domovino in imejte se lepo.