Dr. Matjaž Kmecl, podpredsednik ZZB NOB, na slovesnosti ob obletnici zadnjega boja Lackove čete, Ptuj, 8. avgust 2017
Vsa Lackova zgodba, njegova dejanja, ali že kar njegov obraz, izžarevajo kljubovalnost in ponos: Ne boste nas, čeprav nas imate za manjvredno revščino – tudi kot narod – pa naj vaš firer stokrat prileti v Maribor naročit, da nas je treba zbrisati z zemlje!
Najprej so, saj to vemo in za to ni treba nobenih ‘zgodovinarjev’, izseljevali – duhovnike, učitelje, umetnike in sploh vse, kar bi lahko bilo misleča glava slovenske skupnosti; na desettisoče Štajercev. Potem so pobijali, obešali, mučili kot vrhunski sadisti, s satansko domišljijo. Vse povprek so nabirali talce, da so jih streljali – za opozorilo in v strah vsem, ki bi jim padlo na pamet, da bi se kaj upirali. Prvim 400 so še dovolili, da so pred ustrelitvijo napisali poslovilna pisma, ki so jih prepovedali šele potem, ko je bilo jasno, da ne bodo pri ‘čiščenju’ dežele prav nič pomagala. Kdor jih bere, zboli od žalosti in zgroženosti – od žalosti nad njihovo usodo, od zgroženosti nad njihovimi pobijalci. Žal jih mladoletni zgodovinarji, ki jih je zmeraj več, ne berejo, čeprav so že dolgo zbrana in objavljena – in si zato lahko izmišljujejo najbolj nore in pokvarjene zgodbe.
Recimo to, da so Slovence med drugo svetovno vojno in okupacijo ‘čistili’ v navezi komunisti in nacisti. Tak kronski primer neumnosti in pokvarjenosti so morale poslušati celo stene naše skupščine. Torej naj bi bili za obstoj slovenskega naroda najbolj nevarni takšni možje, kot je bil Lacko, kot so bili Šarh in njegovi, ali tistih več tisoč talcev, ki so jih samo na Štajerskem pobili ne krive ne dolžne, tistih sto frankolovskih obešencev, tisti štajerski duhovniki, ki so jih ustaši zaklali v Jasenovcu, ali pa njihov lavantinski, mariborski škof, ki je ves čas hitlerjevske okupacije ostajal v hišnem priporu, saj bi drugače umazal spomin na svojega prednika Antona Martina Slomška, enega največjih Slovencev, in nešteto drugih naših ljudi, ki so takrat vedeli, kaj so poštenje, čast in zvestoba – in ostali pokončni tudi za ceno življenj in najbolj bridkega trpljenja! – Ko človek posluša in bere te ‘novozgodovinske’ izume in iznajdbe, se mu pamet bori z bruhanjem. Ko pa jih ti ljudje še razglašajo za zgodovinske temelje naše demokracije, si ne moremo kaj, da ne bi vodstvu našega parlamenta predlagali, naj vsaj za nekatere ‘poslance slovenskega naroda’ uvede dopolnilno izobraževanje – da ne bi vsem nam delali prevelike sramote.
Vem, ni lepo, da ob takšni slovesni, spoštljivi priložnosti govorim o teh rečeh na tak način: toda ali si ljudje, ki so za našo pravico do obstanka, za našo svobodo, celo za državo, ki jo imamo, žrtvovali največ, kar ima vsakdo med nami, to je lastno življenje – ali si res zaslužijo vse to nedoraslo, neetično, z agitpropovščino in všečnostjo gospodarjem napumpano obkladanje? Vsi, ki danes s spoštovanjem govorimo o NOB, OF in vrednotah, o generaciji, ki si je takrat upala, čeprav je bila skrajno nesrečna, naloženi sta ji bili obe svetovni vojni in stalna skrb za obstanek, ne govorimo s spoštovanjem zato, da bi bili všečni in dopadljivi komurkoli, še najmanj polituradnikom, nabasanim s samopomembnostjo oblasti in moči. Ti časi so minili. Taki so organizacijo že zdavnaj zapustili in je zdaj čista. V njej pa ostajamo samo tisti, ki nam je NOB-jevski vseljudski upor ena največjih zgodovinskih vrednot našega ljudstva, našega naroda. Nekaj takega, kot je umnemu kmetu najboljši gozd, ki ga bo obvaroval za hude čase in morebitne ujme, kadar ga bodo in če ga bodo stisnile za vrat. Cankar je trdil, da se je slovenski človek enkrat samkrat v zgodovini postavil zase kot en mož – v starodavnih kmečkih uporih. Mi mu zdaj lahko mirne duše dodamo – puntarjem ob bok – naš narodnoosvobodilni, partizanski boj – ki je ob okupaciji in obsodbi Slovencev na izbris nemudoma in brez obotavljanja vzniknil povsod v slovenskem prostoru. Eno od takih spontanih žarišč so bili tudi Lacko in njegovi – nihče jih ni oddelegiral, nihče naročil, na noben profit niso mogli računati, na nobeno uporniško plačo, samo na kri, solze in smrt. Pa so se vseeno uprli. – In popadali. Nihče ne bo pljuval po njih!
Čast jim in slava! Jaz sem jim neizmerno hvaležen. Kot pobič sem takrat živel na Štajerskem in vem, kako surov čas je to bil! Prepričan sem, da delite z menoj to hvaležnost in spoštovanje tudi vsi vi, ki ste se danes zbrali na tem ptujskem shodu v njihov spomin! – In takih nas je tu in po vsej Sloveniji 42.000, kolikor nas je v Zvezi borcev za vrednote NOB; ob nas pa še velikanska množica drugih. Če pa se kdo dela neumnega in sprašuje, katere so te vrednote, za katerimi stojimo, mu lahko mirno rečemo: ponos, svoboda, pravičnost in vse tisto, kar smo si s pesnikovimi besedami izbrali za svojo himno! Živeti hočemo v svetu brez nasilja in prepirov, tudi takih prepirov, ki jih kdo imenuje sprava in jim postavlja pompozne spomenike!
Nocoj pa se predvsem klanjamo spominu na Jožeta Lacka in njegovih mož! Nikoli vas ne bomo pozabili!
