Dr. Ljubica Jelušič
V spomin na pokol družine Bizjak, pri Brigitnih na Predmeji (nekoč Dol),
21.2.2026 v Domu krajanov na Predmeji
Pozdrav vsem, posebej praporščakom, spominski enoti društva Franc Rozman Stane, vsem sorodnikom družine Bizjak in Žonta, vsem tistim, ki ste kot otroci spoznali tragičnost vojne. Prinašam pozdrave predsedstva ZZB NOB. In posebne pozdrave od sovaščana Drejčeta Zahribarskega, Andreja Bolčine. Osebno mi je v veliko čast, da sem danes z vami in da vidim, kako ste se lepo
organizirali v spomin na tragedijo sovaščanov pri Brigitnih.
Srečujemo se v enem zelo čudnem času, ko se zgodovinska dejstva po več kot osemdesetih letih poskušajo popravljati, potvarjati, spreminjati, pisati na novo, ali prikazovati na način, ki ga sodobne generacije, če niso imele dobrega pouka o zgodovini druge svetovne vojne na naših tleh, ne morejo pravilno razumeti. V mislih imam številne poskuse rehabilitacije domobranskih in belogardističnih zločincev, sodelavcev okupatorja, ki jih nekateri politiki, celo zgodovinarji in kulturniki danes uporabljajo v zamenjanih vlogah, kot da so bili žrtve, in ne
krvniki. Opozarjam na široko propagando za film Naša kri. Njegovi avtorji nikoli ne povejo, da je to film o kolaborantih, ki so 7. maja 1945 bežali iz Ljubljane. Zakaj neki so bežali, če so imeli čisto vest? Pustimo sedaj ta film ob strani, opozarjam pa, da prihaja v predvolilnem času kot provokacija, zato da bi
se mi vsi ubadali z vestjo, ne pa s programi in vrednotami strank, ki se borijo za oblast.
Danes se spominjamo okrutnega zločina italijanske vojske 24 februarja 1943. In poglejmo okoliščine, v katerih so ljudje živeli v teh krajih. Na gori. Tako kot mi, ki prihajamo s Krasa, so tudi vaši predniki od leta 1920, že 23 let živeli pod
fašizmom. Ki pa se je takrat že močno razmajal. Italijanski državi je zmanjkovalo vojakov, zato je izvajala mobilizacije in vpoklice različnih letnikov. Tudi tukaj na gori so ljudje dobivali pozive in mnogi so, na skrivaj ponoči, namesto, da bi šli v italijansko vojsko, izginili v partizane. Tudi mladi
gospodar Stanislav iz družine Bizjak je pozimi 1943 šel v partizane. Doma sta ostala starša Štefan in Brigita, invalidni brat Milan, žena Ivanka v sedmem mesecu nosečnosti ter mali Branko, ki se je rodil 1941. V italijanski postojanki, ki je bila dobrih 200 metrov, so dobili informacije, da je Stanislav umanjkal. Z enoto velikosti čete so ponoči 24. februarja hišo
obkolili, izvedli v njej masaker, jo zažgali s trupli vred, in jo stražili še nekaj dni. Nikomur niso dovolili, niti župniku, da bi prišel blizu. In tukaj, že tisti trenutek, se je začelo spreminjati dejstva. Potvarjanje so začeli italijanski vojaki.
V arhivih italijanske enote Veneto so zapisali, da je to bila hiša, v kateri so se zbirali partizani in odnašali hrano v partizane. Hišo so zažgali, da bi prikrili,
kako so Ivanko ubili streli v trebuh, kako so materi Brigiti odsekali roke, ker se jim je goloroka zoperstavila. Sina Milana, ki je bežal čez okno, so ustrelili v hrbet, in potem so mu obesili na hrbet še nahrbtnik, dali noter nekaj živeža, ga
naložili na kamion, ter z njimi vozili po celi Vipavski dolini in kazali ljudem, češ da so ujeli bandita. Se pravi, da so iz svojega zločina naredili zgodbo o svojem junaštvu, in mi najbrž nikoli ne bi vedeli resnice, če se med njimi nekomu, Angelu Sebardiju, ne bi oglasila vest, in je družini prišel povedat
resnico, kot si jo danes pripovedujemo.
To so bili vojaki redne italijanske vojske. Vaščane so poznali, saj so bili dlje časa v vasi. Pehotni polk Veneto je bil udeležen že v soški bitki iz prve svetovne vojne. Čez nekaj dni so smeli sorodniki na skrivaj na pogorelem prostoru pobrati kosti sežganih. Trije odrasli in dva otroka. Vse je šlo v škatlo velikosti 50 krat 70 krat 40 cm (podatek je povedal Andrej Bolčina). Škatlo od pašte je dala soseda, ki je imela trgovino. Niso jih smeli dati v krsto. Ponoči, brez župnika in brez
pogrebcev, so škatlo na skrivaj zagrebli na pokopališču na Otlici. Tragedije še ni bilo konec. Stanislav, ki je bil v partizanih, je opazil, da je prišel glas, da se je z njegovo družino nekaj zgodilo. Vsi so nekaj vedeli, samo njemu niso povedali. In je eno noč v marcu izginil iz enote, da bi šel domov pogledat, kaj se je zgodilo. Skril se je v bližini hiše, vaščanke so mu nosile za jest, in po nekaj dnevih se je od žalosti ustrelil. Njegovo truplo so vaščani našli veliko
kasneje, v maju mesecu, in ob njem je bila škatlica cigaret, na kateri je napisal »NISEM MOGEL DRUGAČE«.
Ti vojaki, ki so tako brezčutno pobijali, niso nikoli odgovarjali za svoj zločin. Kdo ve, če so še kdaj in kje pobijali po naši zemlji, in kdove, če je kdaj kasneje
v njihovo vest vstopila podoba noseče ženske, ki so jo ubili s streli v trebuh. Vse, kar je ostalo, so zapisi v družinskih knjigah župnije, pa spomini in zgodbe domačinov o tem podlem dejanju. Spomenik na pokopališču v Otlici. Pred tistimi petimi imeni na plošči sva se danes, ko sva prihajala sem k vam, ustavila z Ludvikom, in se zamislila. Kako dolgo bo še ta plošča kljubovala času in pozabljanju?
Še danes, po 83. letih, ne moremo mimo te zgodbe, ne da bi čutili neizmerno žalost, ki je bila usojena tem ljudem med vojno. Zaradi takšnih dejanj ni mogoče gledati na preteklost, kot da je ni bilo, kot da je v breme. Kar pogosto slišimo od mladih ljudi. Marsikdo bi rad, da bi te preteklosti ne bilo. Da bi ne bilo treba poslušati težkih zgodb. Vendar jim ne moremo ubežati. In morda imamo do te preteklosti še kak dolg. Drejče Zahribarski mi je dejal, ko sva se poslovila, da ima eno sporočilo za vse nas. Da bi končno opravili dostojni pokop družine Bizjak. Ker takrat so jih zagrebli brez župnika in brez pogrebcev, na skrivaj in brez govorov. In zdi se mi, da bi na tem pokopu morali z nami v preteklost predvsem mladi ljudje. Da bi razumeli zgodovino tako, da jim nihče ne bi mogel ponujati
izkrivljenih dejstev, zamenjanih vlog žrtev in krvnikov, da bi jim nikoli ne prišlo na misel, da bi provocirali okrog z nacističnimi gesli in simboli. Da bi znali presoditi, kaj je človeško in moralno nedopustno, ko si vojak.
Kajti prihodnost, v katero gremo, ne bo več tako mirna, varna, kot smo jo poznali zadnja desetletja. Ko se je mnogim zdelo, da za mir ni treba narediti nič več, nič plačati za obrambo, nič znati o varnosti. Preveč je nerazsodnih oblastnikov po svetu, ki ne spoštujejo več pravil mednarodnega prava. Ker imajo toliko moči, da ne bodo nikoli odgovarjali za svoje zločine. In tudi njihovi vojaki ne bodo nikoli odgovarjali za zločine, tako kot niso tisti italijanski okrutneži pred 83 leti.
Dragi tovariši, ne bom rekla, da smo nemočni pred časi, ki prihajajo. Jaz vem, da je tu med nami veliko vesti, veliko zavesti o nečloveških dejanjih, veliko spoštovanja do preteklosti. Naša moč je v zavedanju, zakaj smo tu in kako je
naša domovina v krvi in bojih postala svobodna. Brigitnih ne bomo pozabili. To je zgodba o družini, ki je nihče več ne more
zažgati. Ker je postala naš spomin in naša vest. Naj počivajo v miru! Naj ne bodo pozabljeni nikoli.
Srečno Tovariši.
Smrt fašizmu, svoboda narodu!
