Govor Tita Turnška, predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, na Orlah 5. maja 2016

Tu na Orlah se je bojevala ena zadnjih bitk za dokončno osvoboditev naše domovine, bitka za osvoboditev naše bele Ljubljane – mesta heroj. Nikoli ne bomo pozabili padlih borcev Gubčeve in Levstikove brigade, ki so bojevale to zadnjo bitko, da preženejo naciste in klero-fašiste iz našega mesta.

Z mamico sva nabrala naročje španskega bezga, da v mestu pozdraviva partizane. Bilo je veliko ljudi. Vsi so se objemali. Po cesti so prihajali partizani. Nenadoma se je iz strehe stare pošte spustila skoro do tal, velika zastava. Mamica mi je rekla, da bo kmalu prišel tudi očka.

Tu v Ljubljani – mestu heroj – se je rodila OF. Takrat pred 75 leti so se predstavniki vseh zavednih slovenskih skupin, krščanski socialisti, komunisti, demokrati, desidenti Skola, napredni književniki odločili, da povedejo Slovenski narod v oborožen boj. Boj za obstoj naroda. Boj za  svobodno Slovenijo. Boj za socialno in bolj pravično družbo. Med odličnimi in predanimi borci je bilo kar nekaj duhovnikov.

Ljubljano so obdali z bodečo žico, toda ostala je politično središče našega boja. Zasluženo si je pridobila častni naslov: mesto heroj.

OF ni bila ideološko obarvana, bila pa je brezdvomno domoljubna organizacija, vznikla iz zavesti ogroženosti naroda. Naša NOB ni bila nikakršna komunistična revolucija, bila pa je socialna revolucija. NOB in socialna ravolucija sta bila dva procesa, ki sta bila dva tesno povezana in potekala paralelno. Koloni niso več hoteli biti koloni, dninarji ne več dninarji.

Skoro vsi cilji programa OF so se uresničili. Danes imamo svojo suvereno državo, tudi veliko večino slovenskega etničnega ozemlja smo priključili matični državi. Samo neposredna demokracija še čaka na uresničitev.

Bile so žrtve. 28.000 borcev, partizanov je padlo v borbah z okupatorji, 40.000 civilistov je pomrlo v koncentracijskih taboriščih, bilo postreljenih, pobitih v zaporih ali po vaseh kot talci. Ni dolgo tega, ko je rekel nek znan politik »Če ne bi bilo partizanov tudi ne bi bilo talcev«. Kje bi bila Evropa danes, Kje bi bili mi, če bi tako razmišljali Rusi, Angleži, Američani,…

Bili so težki trenutki, bili so trenutki odločitve. Narod, ki ni pripravljen braniti svojega nacionalnega obstoja je narod hlapcev, ki si ne zasluži spoštovanja. Kot je zapisal Matej Bor: “Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo, da bi ob uporu vse pobralo”. V takih trenutkih je omahovanje zatajitev lastnega naroda. Če bi ne začeli neizprosnega boja za svoj obstoj, bi Slovenci večno nosili madež sramote, kot  evropski narod, ki ni zbral moči in se uprl genocidu.  Druga svetovna vojna ni bila ideološka vojna, bila je vojna med silami protifašistične koalicije in silami osi. Iz boju proti fašizmu je zrasla današnja Evropa, katere del smo danes tudi mi.

Uspehi narodno osvobodilnega boja drugih jugoslovanskih narodov so vodili do ustanovitve AVNOJ-a. Rojevala se je ideja o novi drugačni Jugoslaviji, enakopravnih narodov. Potrebno se je bilo opredeliti do te nove nastajajoče Jugoslavije. Izvršilni odbor OF je sprejel izjavo: »V novo Jugoslavijo bo svobodna in Združena Slovenija, od Trsta do Špilja, od Kolpe do Celovca stopila z vsemi tistimi pravicami, ki ji bodo omogočile, da bo na njenih tleh gospodaril edino slovenski narod sam.« Pa danes res gospodari slovenski narod sam?

Skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi smo se osvobajali izpod naci-fašističnega jarma. Bili smo neenak boj. Skupaj smo bili zadnjo bitko z nacističnimi silami 15. maja 1945 na Poljani. Z vstopom v Jugoslavijo se slovenski narod ni odrekel svoji suverenosti in pravici do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve. To so bile tudi ugotovitve kongresa pravnikov na Suhorju leta 1943, katerega se je udeležilo 85 uglednih slovenskih pravnikov. Ta isti stavek je bil kasneje ponovno potrjen tudi v ustavi leta 1974. Slovenija je v Jugoslavijo vstopila kot suverena država in je kot taka plebiscitarno iz nje tudi odšla, ko je postalo življenje v njej neznosno. Tudi leta 1991, tako kot leta 1918 in 1941 je bil Slovenski narod složen in odločen uveljaviti svoje suverene pravice, sam je odločal o svoji usodi. Z osamosvojitvijo je bil proces nastajanja samostojne Slovenske države končan. Narod si je pisal svojo sodbo sam, nista mu je ne frak in ne talar.

Slovenska partizanska vojska je bila del zavezniške koalicije. Prva zavezniška misija pod vodstvom kanadskega majorja Williama Jones je prispela v glavni štab Slovenske partizanske vojske 27 junija 43. Od tedaj dalje se je pričelo intenzivnejše sodelovanje z zavezniškimi silami predvsem z Angleži in Američani. Prihajale so še druge misije, prihajala je pomoč v orožju in oblačilih. Rešili smo posadke sestreljenih zavezniških letal – več kot 800 letalcev. Jugoslovanski partizani so zadrževali na ozemlju Jugoslavije 18 Nemških divizij, Ustaše in druge kvizlinške bande, ki bi jim bile nujno potrebne na drugih bojiščih po Evropi. Tudi divizija Galicijen je tukaj pobijala.

Zavezniki so prepoznali Slovenijo kot pomembno prometno vozlišče. Slovenski partizani so rušili železniške proge, mostove, ovirali oskrbo Nemške vojske tako v Italiji in kasneje, po zavezniškem izkrcanju v Normandiji, tudi v Francij. Le nekaj dni po odprtju zahodne fronte je zletel že drugič v zrak Štampetrov most in takoj po obnovi še tretjič. Slabe tri tedne kasneje je bila uničena proga v Baški grapi. Zaustavljenih je bilo 2.900 vlakov. Tuneli mostovi so se rušili eden za drugim. V celoti je bil več kot 125 dni onemogočen promet preko našega ozemlja.

V zadnjem času fašizem povsod  po Evropi zopet poskuša dvigniti glave: v Grčiji, v Italiji, v Ukrajini… Vzpon klero-fašizma postaja vse bolj tudi naša vsakdanjost. Neofašizem in neonacizem največkrat delujeta pod krinko domoljubja. Fašistične skupine širijo ideologijo strahu, izključevanja. Klero-fašistoidna politika se je naselila tudi v slovenski parlament. Kadar se pravosodje znajde pod  pritiski političnih strank, potem vemo, na kako nizek nivo je padla demokracija… Širijo strah, da bi Slovenci poiskali svojega ‘fürerja’. Nekoč je Churchill rekel tale stavek: »Edino česar nas je res lahko strah, je strah sam.«

Emigrantsko krizo poskušajo izkoristiti, da formirajo nekakšno nacionalno gardo. Hitler je imel svoje rjavo srajčnike, Mussolini svoje črno srajčnike, gospod Janša pa bi imel Nacionalno gardo. Dr. Ivan Štuhec je pred kratkim rekel za časopis Nedeljski dnevnik tole: ‘Cerkev podpira Janeza Janšo, ker je edini politik, ki bi za dosego ciljev šel tudi do državljanskega spopada’. Ja, tako pravi moralni teolog Štuhec. In kje je tukaj morala?, To je pravi obraz vstajajočega slovenskega klero-fašizma.

Tovarišice in tovariši, najti moramo pogum, in se upreti vsem fašistoidnim pojavom in jasno povedati, kakšno državo hočemo in kakšno Evropo hočemo. Take kot je ta, prav gotovo ne. Strnili bomo naše vrste, vrste vseh antifašistov v Evropi in neofašizmu rekli: NE, tako doma, kot tudi v Evropi. To smo dolžni storiti.

Smrt fašizmu!