Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB NOB Slovenije ob 70. obletnici smrti pilota Josipa Križaja na spominski slovesnosti v Sečovljah, 29. septembra 2018.

Pozdravljeni svojci, prijatelji in spoštovalci enega najpogumnejših slovenskih pilotov Josipa Križaja.

Minilo 70 let od tragične letalske nesreče, v kateri je izgubil življenje eden najsposobnejših pilotov tedanjega časa – v času med drugo svetovno vojno, v njej in po njej. Pod snežniškimi vršaci je v razbitinah svojega letala umrl Josip Križaj, pilot slovenskega rodu, srčen in hraber pilot primorskih, kraških korenin. Najverjetneje ni pilota, ki bi bil vrhunski letalec kar v štirih vojskah. Že to pove, da mu je bilo letenje v krvi, da je živel samo za letenje. Redko v katerem poklicu je ljubezen, strast do dejavnosti poklica tako močna kot je to pri pilotih.

Jože Križaj (Josip so mu najverjetneje pripisali kar v Beogradu) se je rodil v Koprivi na Krasu 13. marca 1911. Šolal se je v Ljubljani, vendar je moral šolanje prekiniti in se vrniti domov. Najprej je delal v trgovini na Opčinah, nato pa pri stricu v Ajdovščini. Letenje z letali ga je posebej privlačilo in prijavil se je v pilotsko šolo italijanske vojske, ki jo je uspešno zaključil marca 1930. Zaradi njegovih pilotskih sposobnosti so ga uvrstili v eskadriljo takrat že znanega italijanskega pilota Itala Balbe, ki je kasneje postal maršal in je veljal za Mussolinijevega naslednika. Mladi Jože se je na letalskih mitingih dokazal kot zelo zanesljiv spremljevalec. To je še posebej pokazal na velikih manevrih kot neposredni spremljevalec poveljnika šole. Odlikovan je bil z dvema medaljama. Kljub temu ga niso sprejeli med poklicne pilote – bil je Slovenec. Fašizem se je krepil in Jože je to občutil tudi na svoji koži. Iz dneva v dan je v njem rastla želja po prebegu v Jugoslavijo, kar je storil med rednimi vojaškimi vajami za pilote rezervne sestave, ko je 25. junija 1932 poletel z letališča pri Vidmu proti Ljubljani, kjer je varno pristal. Toda jugoslovanske oblasti mu niso zaupale. Zaprli so ga, več mesecev zasliševali in nato napotili na prisilno bivanje v Loznici v Srbiji in Bijeljini v BiH. Ti dve leti sta bili najtežji v njegovem življenju. Bile reven brez kakršnihkoli prihodkov. Po dveh letih je odšel k sestri v Ljubljano. Takrat so ga sprejeli v jugoslovansko letalstvo kot pilota izvidnika s činom narednika.

Kot slovensko čuteč se je pridružil primorskim protifašistom v organizaciji TIGR. Na samem začetku španske državljanske vojne od avgusta 1936 se je boril na strani republikancev kot pilot. Bil je v sestavi mednarodne eskadrilje Espaňa pri Madridu. V manj kot treh mesecih je opravil več kot sto bojnih poletov in bil dvakrat sestreljen. Bojeval se je z vrhunskimi italijanskimi letalskimi asi, ki so podpirali generala Franca. Ko je bil sestreljen drugič, je bil ranjen. Oba spremljevalca sta ga v najbolj kočljivem trenutku zapustila in sam se je več kot 15 minut bojeval s tremi piloti. Bil je ujet in kasneje so ga zamenjali z zajetimi italijanskimi piloti. Znova se je vrnil v Španijo in sovjetski piloti so mu zaupali poveljstvo nad eskadriljo, ki jo je modro in hrabro vodil v uspešne boje. Spomladi 1938 se je vrnil v Jugoslavijo in se zaposlil kot tajnik aerokluba v Somborju. Kasneje je poučeval kot inštruktor letenja na predvojaški pilotski šoli v Smederevski Palanki, kjer je spoznal bodočo soprogo Jeleno, ki je prav tako bila pilot. Aprilsko vojno leta 1941 je dočakal v Sarajevu brez letal. V splošni zmedi ob veliki izdaji zanj ni bilo letala. Pristal je v nemškem ujetništvu, od koder mu je uspelo pobegniti. Umaknil se je na podeželje v bližini Beograda. Čeprav je iskal stik z partizani, mu to ni uspelo. Takoj ob oblikovanju letalstva nove jugoslovanske vojske se je prijavil v pilote. Že decembra 1944 je postal inštruktor letenja in poveljnik eskadrilje v 11. lovski diviziji v Zemunu. V bojih na Sremski fronti in za zaključno osvoboditev dežele je sodeloval v podpori kopenskih sil in zavarovanju bombniških letal. Za sodelovanje v teh bojih je pridobil Medaljo in Red za hrabrost, pridobil je tudi čin podporočnika. Že leta 1947 je postal stotnik in pomočnik poveljnika divizije za letalske zadeve. Prišel je usodni 8. oktober 1948. V pripravah na manevre v okolici Karlovca je moral poleteti v izvidovanje z letališča v Polju pri Ljubljani. Sprva je omahoval zaradi izjemno slabih vremenskih razmer nad Ljubljano in sicer na smeri poleta. Na poletu je vztrajal njegov poveljnik divizije, nek visoki general pa naj bi izrecno zahteval in ukazal polet. Tudi letalo ni bilo pripravljeno za polet, saj ga niso dopolnili z gorivom, v zraku pa je to letalo lahko ostalo nekaj več kot uro časa. Jože kot izkušeni pilot se je izognil slabemu vremenu in poletel proti jugu, da bi doletel vsaj do Pule. Letalu je najverjetneje zmanjkalo goriva in strmoglavilo je v snežniških gozdovih skupaj s pilotom stotnikom Josipom Križajem. Nekateri prijatelji in poznejši poznavalci menijo, da je Jože namerno poslan v smrt. Kot priznani letalski as je bil mnogim v napoto. Poveljniki letalskih divizij v tistem času niso bili ravno izkušeni piloti, nekateri celo niso bili letalci. Tisti visoki general pa je najverjetneje bil samo hraber prvoborec in sposoben komandant divizije ali korpusa med NOB.

Josip Križaj se je moral nenehno dokazovati. Najprej kot Slovenec pred Italijani fašisti in kot sposoben ter nadarjen pilot pred italijanskimi letalskimi asi. Kasneje kot Slovenec pred Srbi in kot pilot italijanske vojske pred jugoslovanskim piloti. V Španiji se mu bilo treba dokazovati kot Slovencu, se je pa kot pilot moral dokazati pred sovjetskimi asi. Najtežje pa je bilo dokazovanje partizanskim poveljnikom, kjer najpogosteje ni bilo dovolj biti hraber in sposoben pilot. Zagotovo so mu očitali, da je bil starojugoslovanski častnik in pilot, da se ni pridružil partizanom, da je vojno prebil v relativnem miru, mnoge pa je motila tudi njegova slovenska narodnost. Vse preizkušnje je Jože premagal. K temu ga je gnala želja po letenju in pa primorska sla po nasprotovanju nesposobnim in zlim ljudem. Davna želja človeka po letenju je vedno na robu življenja in smrti. Kot Ikar iz grške mitologije, je tudi Jože izbral smrt v dokazovanju kot pilot, v želji po letenju. Mar se moramo Slovenci v vsaki vojski posebej dokazovati? Najprej smo se morali dokazovati kot pripadniki majhnega naroda, ki so mu gospodovali večji narodi v skupni državi. Zatem smo morali pokazati strokovne sposobnosti, nato pa še zvestobo aktualnemu političnemu režimu. Kljub temu nam niso vedno verjeli in zaupali. Toda najtežje je bilo dokazovati se pred svojimi ljudmi. Nikoli ni bilo dovolj slovenstva, strokovnost je bila manj vredna, saj je bila pridobljena pri tujcih. Kako otožni in tako resnični so Cankarjevi stihi. »O domovina, ti si kot vlačuga, kdor te ljubi, ti ga zaničuješ!«

Spomin na Josipa Križaja, slovenskega letalskega asa, ne sme nikoli zbledeti, Naj bo Jože Križajev vzornik prihodnjim slovenskim letalcem.