Patrik Zulian,
predsednik sekcije Vsedržavnega združenja partizanov Italije iz Doberdoba na zaključni slovesnosti ob 34. spominskem pohodu veteranskih organizacij na Triglav, 13. julija 2019 na Rudnem polju.

Spoštovane tovarišice, cenjeni tovariši,
»Narod si bo pisal sodbo sam«!
Nikakršnih pooblastil nimam, da bi postavil v dvom Cankarjevo trditev. Niti literarno znanje mi ne zadostuje, niti skromna razgledanost ne dopušča tolikšnega tveganja. A bi drugače bilo sila zanimivo in poučno vzporejati družbenopolitično genialnost socialdemokrata devetnajstega stoletja in v njej dobiti ključe interpretacije silnic opredelitev, hotenj in navsezadnje ideologije samooklicanega modernega človeka.
Nalašč uporabljam pojem ideologija, in to ne v popačenem in izvotlenem smislu politične preslepljenosti, zlasti še če leve ali celo komunistične – po katerem smo zatorej domala vsi danes tukaj prisotni ideološko omejeni, če že zaradi drugega ne, samo zato, ker stojimo na strani partizanov – ampak v pristnem marxovem pojmovanju in racionalni analizi, zaradi katere vsaka družba v določenem zgodovinskem momentu in v skladu z določeno stopnjo razvitosti ekonomije, potrebuje za svoje samoohranjanje in delovanje jasno določena verska, družbena in politična pojmovanja, ki postanejo za tisti zgodovinski čas resnica in od katerih je vsako odstopanje znamenje prevratništva. Jasno v skladu z marxovim mišljenjem takšne miselne kalupe lahko postreže le tisti del družbe, ki ima dovolj materialne moči, da se lahko ukvarja tudi z neproduktivnim delovanjem, in tukaj mislim na politiko, literaturo, znanost in vero.
Do te točke vse kaže, da se spuščam v votla opisovanja starodobnih pojmov, da si polnim usta z znano retoriko preteklih časov. Ki jih ne pogrešam; kako pa bi jih, ko je datum mojega rojstva kasnejši od Titove smrti.
Da se povrnem k ideologiji današnjega post-blokovskega, post-socialističnega, post-modernega časa: ali lahko trdimo, da je povratek nacionalizmov, ki je do neslutenih točk razgalil našo bivšo balkansko skupno domovino, nas pustil pri miru? Ali lahko trdimo, da smo pred nacionalizmom imuni? Če je ideologija preminule ureditve bila bratstvo in enotnost je današnja postala le neke vrste neutrum, ali se je izkazala za silno identiteto, ki škili z zobmi? Odgovore na te dileme naj jih čuti in oblikuje vsak zase, ne bom dajal poceni rezultatov in izhodišč, ki bi gotovo bili za večino od vas jalovi. In verjetno še zame.
Nakazal bom le nekaj opornih in neoporečnih točk, ki jih bom izvlekel iz svoje osebne izkušnje in jih nato kritično prenesel v splošnost, kakor nam je nakazal francoski mislec Jacques Derridà, ki je zavračal vsakršni govor o originalnosti in izvirnosti in dokazoval, da oba pojma najdeta temelje v mitu – v namišljeni in obče sprejeti zgodbi, ki jo skupnost konvencionalno postavi kot prvi in pravi začetek. Da je vsaka, še kako čista in nedotaknjena oblika izvora nič drugega kakor kontaminacija različnih že obstoječih struktur, le da so slednje ali nepoznane, ali pozabljene ali namerno prikrite.
Da se po tolikšnem incipitu povrnemo na narod; čim smo v samem njegovem zemljepisnem centru ali nekje pri njem, recimo v Ljubljani, Grosuplju ali tudi tukaj, na Rudnem Polju, je vsako paroliranje o slovenskosti, slovenščini, slovenskem, narodnem, identitetnem navidez skladno, sprejemljivo, čisto, pravšnje za dobro sožitje če že ne poetično in pravzaprav postane zgodba o čistem izvoru vrednota sama po sebi, da se dà z njo samo graditi in rušiti. Komaj se bližamo periferiji pa že nekaj škripa in niso vse besede vendar tako skladne same s seboj. Pri periferiji pa se zgodba izvotli in pravzaprav parola obtiči, nemočna v svojem protislovju. Od tod grozno vprašanje: isti pojem, slična in skladna si čutenja narodnosti pri centru gradijo enotnost družbe, v periferiji netijo požar. Če vzamemo sožitje kakor temelj sobivanja je zatorej zmeda popolna. Kako dobiti ključ do sožitja, tako v centru kot v periferiji, in biti s samimi seboj dosledni?
Sedaj iz partikularnega: na zahodni meji je nanizano vprašanje na dnevnem redu. Člani borčevskih organizacij – tako italijanske kakor slovenske borčevske organizacije na narodnostno mešanem ozemlju – smo ga že davno prebavili in od tod naša borba v smereh Rim in Ljubljana. Glejte, na narodnostno mešanih ozemljih ali pred publiko dugačne narodnosti postane vsak govor, vsako razmišljanje, vsako izvajanje, ki jemlje kakor izhodišče ponos na čistost in neomajnost lastne narodnosti neroden, nedosleden in v končni analizi zapreka k sožitju samemu. Pa tudi votlo. Imamo v naši svetli polpretekli zgodovini jasne dokaze, kako sodelovanje za skupen cilj ne glede na narodnost lahko obrodi krasne sadove sobivabnja v sožitju in spoštovanju. Na ravni skupne tovariške slovensko – italijanske borbe proti okupatorju in izdajalcem si lahko štejemo v ponos, da smo bili priča – menda v Evropi edinim – mednarodnim vojaškim sporazumom med Italijanskimi in slovensko-jugoslovanskimi partizanskimi enotami, ki so jih nato ratificirala najvišja vojaška telesa tako Italije – Corpo Volontari per la Libertà, kakor Jugoslavije – AVNOJ. Če se iz zgodovine antifašizma, ki je na zahodni meji dokaz svetlega sodelovanja za skupno stvar, naposled nekaj lahko naučimo, je to, da je na periferijah protislovje očitnejše in da se torej na periferijah izvajajo tisti naslednji koraki, s katerimi lahko družba kakor celota napreduje. Takrat so recimo italijanski in slovenski tovariši stopili na skupno pot sožitja in enotnosti ciljev ne glede na narodnost. To je bil tisti idejni napredek, ki ga bi verjetno historični materializem označil za razvoj zgodovine. Naposled lahko torej trdimo, da je bratstvo in enotnost tisti idejni presežek, ki je pometel z romantičnim pojmovanjem nacije kot monolitne družbene tvorbe (in kot negacije vsega, kar ni z nacijo skladno). Zgleda zatorej, da je na pragu pretoka drugega tisočletja razvoj družbenih in političnih pojmovanj miroval, iskal nato ravnotežje in naposled s tretjim tisočletjem kakor Sizifov kamen involucijsko zgrmel proti izhodišču. Rast in prodiranje idej o močnih narodih v močnih državah, o narodu kakor življenjskem temelju posameznika, povzdigovanje lastnega z zaničevanjem drugačnega, skratka nacionalizem – je očiten in konservativne restavracije vreden korak nazaj.
Če se tako prvič dotaknem spomina, ki ga današnje slavje časti, lahko zatrdim, da je leta 1944 slovenska zastava z rdečo zvezdo večkrat zaplapolala na Triglavu v čast revolucionarni ideji bratstva in enotnosti med narodi, bodisi če je šlo za zadovoljstvo ob spodletelem napadu na vrhovni štab tovariša Tita v Drvarju, bodisi če je šlo za zgodovinski dogodek osvoboditve bratskega Beograda, bodisi če so kulturniki ponosno odstranili italijansko-nemški ali bolje nacifašistični mejni kamen z najvišjih naših višav.
Da bom jasen in dosleden do zadnjega in da se povrnem na idejno izhodišče referata, to je osebnega doživetja na narodnostno mešanem ozemlju, gojiti bratstvo in enotnost zagotovo ne pomeni, in nujno ne sme imeti takega smisla, da pred italijanskimi tovariši poniknemo, ali pa, da se italijanski tovariši pred nami umikajo. Tudi, kar se borčevskih organizacij tiče, ko gre za še kočljiva vprašanja zgodovine, kakor je recimo razmejitev, še vedno, in znova, spet! pred italijanskimi tovariši brezkompromisno branim tezo o slovenskem Trstu in Gorici in o legitimnosti take linije glede na zgodovinska dogajanja vsaj od rapalske meje ali prej, od zadnjega desetletja Avtro-ogrske monarhije dalje. Verjetno bi po takšnem razmišljanju še Čedad sodil zraven. In ne godi se, da je mnenje Italijanov enolično in nasprotno Slovencem in obratno. Za demokratične tovariše je legitimnost zahtev nove Jugoslavije bila neoporečna, naj bodo Slovenci, Italijani ali ne. Tako da, skratka, bratstvo in enotnost ne pojmujem kot popuščanje v korist sogovorniku, temveč kakor živ in pogumen dialog, na podlagi stvarnih in dokazljivih temeljev, v iskanju modela, nekega modela sožitja, ki ga je treba s trudom graditi. Očitno sem do sedaj govoril o zgodovinskih temah in dejstvih, ki so dana in nespremenljiva. Tu je šlo za interpretacijo sveta. Lahko pa pogojujemo prihodnost. Tu gre za svet spremeniti. Morda s tem, da izlijemo, prosto po Derridaju, partikularne izkušnje v splošnost. Da v tovariškem dialogu iščemo skupne poti sožitja. Druge mirne poti menda ni, drugače pa je je orožje, rezilna bodeča žica in podobne človekove uničevalne tvorbe.
In že smo tam, pri rezilni žici, pri zidovih, pri nestrpnosti. In že spet, skušal bom nanizati možen izhod z orodji iz ropotarnice preminule ureditve. Gibanje neuvrščenih, organizacija svetovnih bivših evropskih kolonij, je skušala dati besedo nemim, tistim, ki so izropani surovin morali ostati v zatišju – kolateralni učinki kapitala. Glejte, lahko tudi sprejmemo izvajanje, da je bila taka organizacija le politični strojček, s katerim si je Tito izboril vidnost v blokovski tekmi. Vendar pa naj ostane razvidno, da je dejstvo, da so si nemi vzeli besedo revolucionarno dejanje, kakor sem prej rekel, odstopanje od dane resnice. Navadno o tretjem svetu govori Evropejec, težave tretjega sveta obravnava Evropejec, rešitve problemov tretjega sveta niza Evropejec. Kaj pa če tretji svet samoodločno prevzame besedo? Panika in strah.
S tretjim svetom gre iskati dialog in sožitje,s tretjim svetom gre udejanjiti model bratstva in enotnosti. Drugače, kakor nam jasno kaže sociolog Zigmunt Bauman, je na dlani vojna med zadnjimi in predzadnjimi v družbi, ki jo neti konservativna politika in kjer je neizpodbitni zmagovalec kapital.
Spoštovane tovarišice, cenjeni tovariši
Naj slovenska zastava, ki je zaplapolala na Triglavu leta 1991, ne pozabi na svetle strani polpretekle zgodovine in bivše ureditve.
Naj živi bratstvo in enotnost med narodi!
Naj živita mirno sožitje in dialog!
Naj živi strpnost!
Naj živi skupna partizanska antifašistična borba vseh bratskih narodov!
SMRT FAŠIZMU, SVOBODA NARODOM!

Več o slovesnosti na Rudnem polju na povezavah:

https://www.rtvslo.si/slovenija/spominski-pohod-veteranov-na-triglav/494418